Jedro

Obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT (vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo), zato je izpodbijani sklep v tem delu v celoti neobrazložen. Toženka svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-17600/2021-3 z dne 17. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se vloga tožnika za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrne (1. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo v postopku na podlagi vloge in po uradni dolžnosti pridobljenih listin ugotovljeno, da tožniku opravljanje gospodarske dejavnosti _Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (47.990)_ ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS, zato pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v tretji alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT), ni izpolnjen.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT, in sicer vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njihovih prilog, ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo. Toženka se le pavšalno sklicuje na okoliščino, da pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT ni izpolnjen, zato meni, da je izpodbijani sklep v tem delu v celoti neobrazložen. Toženka svoje odločitve ne more obrazložiti zgolj s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja. Vloga, ki jo je tožnik elektronsko vlagal, je strogo formalizirana v obliki obrazca, zato je bil tožnik omejen z navajanjem dejstev in dokazov, poleg tega so že priloge vnaprej opredeljene oziroma določene z določili četrtega odstavka 19. člena ZIUPGT. Toženka je skladno z določili 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžna ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ob povzemanju določb 15. člena ZIUPGT tožnik le poudarja, da tretja alineja prvega odstavka tega člena določa pogoj, da je delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti, kar po njegovi oceni pomeni, da za izpolnitev tega pogoja zadošča, da je delodajalcu opravljanje gospodarske dejavnosti omejeno, in sicer s katerimkoli vladnim predpisom. Tožnik kot glavno dejavnost opravlja dejavnost _Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (74.990)_, poleg nje pa opravlja tudi dejavnost _Druge zdravstvene dejavnosti (86.909)_, ki je vpisana v statut. Ob povzemanju določb prvega odstavka 4. člena Odloka o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 132/21 in nasl.), petega odstavka 13. člena Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/21) ter določb Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja ali testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/21) trdi, da pri prodaji na drobno s potujočimi zastopniki na domu ni zmožen zagotavljati minimalnega možnega stika s potrošniki, rednega prezračevanja, uporabe zaščitnih mask in razkuževanja rok, kot to zahtevajo citirani odloki. Ker torej teh pogojev ne more izpolnjevati, mu je z odloki, ki te pogoje določajo, onemogočeno ali vsaj omejeno opravljanje gospodarske dejavnosti. Tožnik zato predlaga vpogled v predložene listinske dokaze in zaslišanje njegove zakonite zastopnice, po opravljeni glavni obravnavi pa naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. V prvi pripravljalni vlogi tožnik prilaga sodbo sodišča I U 1592/2021 z dne 19. 11. 2021, ki jo je sodišče izdalo v istovrstnem sporu med istima strankama, s katero je bilo tožbi ugodeno in izpodbijani sklep toženke odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek. Ugotovljeno je bilo, da ima izpodbijani sklep takšne bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče preveriti njegove zakonitosti.

5. Toženka v odgovoru na tožbo pritrjuje tožniku, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sumarna, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pri odločanju o zahtevku je toženka vpogledala v uradne evidence upravljavcev zbirk podatkov ter, glede na glavno registrirano dejavnost, odločila o zadevi. Oporeka priglašenim odvetniškim stroškom in storitvam, saj stroškovnik ni v skladu z odvetniško tarifo. Kljub temu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. V tem upravnem sporu se presoja s tožbo izpodbijani sklep, s katerim je toženka sprejela odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je glede tega navedeno le, da tožniku ni bilo omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti, toženka pa se le pavšalno sklicuje na okoliščino, da pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT ni izpolnjen. Kot pravilno opozarja tožnik, obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT (vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo), zato je izpodbijani sklep v tem delu v celoti neobrazložen. Toženka svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.

8. Po ugotovitvi sodišča pomanjkljiva obrazložitev v izpodbijanem sklepu krši, poleg sedmega odstavka 15. člena ZIUPGT, tudi prvi odstavek 214. člena ZUP. Obrazložitev namreč ne obsega razlage tožnikovega zahtevka in njegovih navedb o dejstvih, ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je to oprto, razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, ter pravnih razlogov za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP), kar po oceni sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča presojo njegove zakonitosti. Zaključek, da tožniku opravljanje gospodarske dejavnosti _Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (47.990)_ v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, s predpisi Vlade RS ni bilo omejeno ali onemogočeno (in da zato ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT), bi moral namreč temeljiti na ugotovljenih dejstvih, dokazih in razlogih, odločilnih za presojo posameznih dokazov, ter pravnih razlogih za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP). V izpodbijanem sklepu pa gre za popolno odsotnost take vsebine v obrazložitvi. Toženka je v izpodbijanem sklepu le pavšalno navedla, da je bilo v postopku „na podlagi vloge, predloženih, posredovanih oziroma po uradni dolžnosti pridobljenih listin oziroma podatkov ugotovljeno, da vlagatelju opravljanje gospodarske dejavnosti _Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (47.990)_ ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS v obdobju, za katero delodajalec uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače“. To pa ne predstavlja ne navedbe ugotovljenega dejanskega stanja, tj., katere dejavnosti je tožnik v kritičnem obdobju opravljal, ne navedbe konkretnih dokazov in razlogov, odločilnih za presojo teh dokazov, ter tudi ne navedbe določb predpisov, iz katerih bi izhajalo, katere dejavnosti so bile v kritičnem obdobju (gospodarskim) subjektom omejene, kar bi šele omogočalo sodni preizkus zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT. Da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sumarna, priznava tudi toženka v odgovoru na tožbo, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

9. Ker je torej, glede na povedano, izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem bo morala toženka ponovno odločiti o zadevni tožnikovi vlogi ter svojo odločitev z dejanskega in s pravnega vidika ustrezno obrazložiti.

10. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na temelju tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

11. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.