Jedro

Nasprotna tožba je bila skupaj s pozivom na odgovor vročena le tožencu osebno. Ker je imel toženec pooblaščenca, bi moralo sodišče prve stopnje nasprotno tožbo skupaj s pozivom na odgovor po 277. členu ZPP vročati toženčevemu pooblaščencu in ne tožencu osebno. Ker tega ni storilo, je potrebno ugotoviti, da nasprotna tožba tožencu ni bila pravilno vročena v odgovor. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 7.141,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 447,86 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Svojo odločitev je utemeljilo, da je bila nasprotna tožba tožencu s pozivom, da v roku 30 dni nanjo odgovori, vročena osebno in sicer 28. 5. 2014. Ker toženec na tožbo v predpisanem roku ni odgovoril, je sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, ker naj bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po členu 318/1 ZPP. Izpodbijana odločitev ni zakonita, saj temelji na podlagi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V predmetni zadevi je potrebno pojasniti, da med pravdnima strankama teče (glavni) postopek pod opr. št. I Pd 30/2014, v katerem toženec od tožeče stranke terja plačilo plač in regresa. Delodajalec je v tem (v glavnem) postopku vložil odgovor na tožbo in nasprotno tožbo, sodišče prve stopnje pa je toženčevemu pooblaščencu (napačno) vročilo samo vlogo, ne pa tudi opozorila, da bo izdalo zamudno sodbo (člen 270/2 ZPP), medtem ko je tožencu (osebno) vročilo tako vlogo kot tudi opozorilo in na koncu tudi zamudno sodbo. Toženčev pooblaščenec lahko izpove, da se je z obstojem poziva seznanil šele, ko mu je toženec izročil zamudno sodbo, to je 19. 8. 2014 in je naslednjega opravil vpogled v spis pri naslovnem sodišču. Ker ni imel dodatnega pooblastila, mu ni bil omogočen vpogled v celoten spis, temveč mu je bil pokazan zgolj poziv in vročilnica, podpisana s strani toženca. Sodišče ni opravilo pravilne vročitve opozorila in zamudne sodbe, saj bi moralo vsa pisanja vročati pooblaščencu. To velja še toliko bolj, ker je tudi v nasprotni tožbi opredeljeno, da toženca po nasprotni tožbi zastopa pooblaščena odvetniška pisarna. Ker nasprotna tožba tožencu ni bila pravilno vročena, ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Napačno pa je bila vročena tudi zamudna sodba, saj je bila tudi ta vročena tožencu osebno, ne pa njegovemu pooblaščencu. Poleg tega sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o razdružitvi postopkov po tožbi (opr. št. I Pd 30/2014) in nasprotni tožbi (opr. št. I Pd 364/2014). Glavna značilnost nasprotne tožbe je, da sta zaradi določene povezanosti postopka po tožbi in nasprotni tožbi združena v istem postopku, zaradi česar vložitev nasprotne tožbe predpostavlja združitev postopkov v enotno obravnavanje. V kolikor pa se sodišče odloči, da bo samostojno obravnavalo nasprotno tožbo, mora izdati ustrezen procesni sklep, s katerim morajo biti seznanjene tudi stranke oziroma njihovi pooblaščenci. Ker sodišče prve stopnje takšnega sklepa ni izdalo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Toženec nadalje pojasnjuje, da je že v 4. točki svoje tožbe podal substanciran odgovor na nasprotno tožbo, v katerem je v celoti zanikal odgovornost za neobstoječi inventurni manjko. To pomeni, da je bil ustrezen odgovor na tožbo podan, zaradi česar izdaja zamudne sodbe tudi iz tega razloga ni zakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijane zamudne sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izdajo izpodbijane zamudne sodbe storilo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pogoje za izdajo zamudne sodbe opredeljuje člen 318/1 ZPP. Takšna sodba se izda, če je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, pa v roku iz 277. člena ZPP odgovora na tožbo ne poda in pod pogojem, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (člen 3/3 ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je torej tudi pravilna vročitev tožbe v odgovor toženi stranki. Ta pogoj je seveda razumljiv, saj zamudna sodba temelji na sistemu afirmativne litiskontestacije, ki temelji na domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo (torej s tem, da ne odgovori na tožbo) priznava trditve iz tožbe, na katere tožeča stranka opira svoj zahtevek, kot resnična. Takšna absolutna domneva pa se lahko predpostavlja le ob pravilni vročitvi tožbe in ob tem, da je tožena stranka poučena o posledicah morebitne opustitve pravočasnega podajanja odgovora na tožbo.

Po členu 142/1 ZPP se tožba vroča osebno stranki, pri čemer se po členu 142/7 ZPP šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Po členu 137/1 ZPP se v primeru, če ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vročajo njemu, če ni v ZPP drugače določeno.

V postopku, ki se vodi pod opr. št. I Pd 30/2014, je bila s strani tožene stranke poleg odgovora na tožbo vložena tudi nasprotna tožba (v zvezi s katero je bila izdana izpodbijana zamudna sodba), ki pa je bila skupaj s pozivom na odgovor po členu 277/1 ZPP vročena le tožniku (v tem sporu tožencu) osebno, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu, ki je pooblastilo za zastopanje (očitno) priložil že k tožbi. Institut nasprotne tožbe zasleduje načelo ekonomičnosti postopka in pravne varnosti, saj se na takšen način v enem postopku rešijo sporna razmerja med strankama. S tožbo in nasprotno tožbo se predpostavljajo določene povezanosti med zahtevkoma, ki se uveljavljata v tožbi in v nasprotni tožbi, kar se odraža tudi v zakonski ureditvi, na podlagi katere nasprotne tožbe pred začetkom pravde (ki se začne s tožbo) ni mogoče vložiti, prav tako pa se lahko nasprotna tožba vloži le do konca glavne obravnave pred sodiščem in le ob izpolnjenih pogojih, ki jih določa 183. člen ZPP. Že samo dejstvo vložitve nasprotne tožbe predpostavlja združeno obravnavanje dveh postopkov v eni pravdi, pri čemer pa ima sodišče možnost ta postopka obravnavati tudi ločeno, upoštevaje določbo člena 300 ZPP.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bila nasprotna tožba skupaj s pozivom na odgovor vročena le tožencu osebno (kar je sicer ugotovljeno tudi v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe). Ob v pritožbi zatrjevanem dejstvu, da je imel toženec pooblaščenca (kot tožnik v sporu, ki se vodi pod opr. št. I Pd 30/2014, v katerem je bila vložena tudi nasprotna tožba), bi moralo sodišče prve stopnje nasprotno tožbo skupaj s pozivom na odgovor po 277. členu ZPP vročati toženčevemu pooblaščencu in ne tožencu osebno. Ker tega ni storilo, je potrebno ugotoviti, da nasprotna tožba tožencu ni bila pravilno vročena v odgovor. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da bi bila vročitev nasprotne tožbe neposredno tožencu pravilna, če ga v postopku I Pd 30/2014 ne bi zastopal pooblaščenec.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da toženec v pritožbi pravilno opozarja tudi na to, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, če bi se odločilo, da bi nasprotno tožbo obravnavalo ločeno od tožbe, o tem izdati ustrezen sklep na podlagi 300. člena ZPP. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje takšen sklep izdalo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je v zadevi I Pd 30/2014 tožnika (ki je toženec po nasprotni tožbi v tem individualnem delovnem sporu) zastopal pooblaščenec in nato njemu vročiti nasprotno tožbo skupaj s pozivom na odgovor, v nadaljevanju pa (v kolikor bo do odgovora na tožbo prišlo) izvesti ustrezen dokazni postopek, tudi upoštevaje zgoraj omenjena stališča in nato odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.