Jedro

Tudi tožnikovo, s povečanim naporom zvezano izpolnjevanje delovne dolžnosti, treba ovrednotiti kot neprijetnost, ki vpliva na odmero odškodnine.

Ker je tožnik celovita osebnost, je pravno nepomembno, ali njegovo udejstvovanje ovira prizadetost na telesnem ali psihičnem področju. Povečana tesnobnost, znižanje samopodobe in samospoštovanja, depresivno razpoloženje; motnje osredotočenja misli in težave pri vzdrževanju miselne agilnosti spravljajo tožnika v tako stisko, da je znatno prizadeta njegova funkcionalnost. Iz odločbe ZPIZ izhajajoč vzrok za invalidsko upokojitev ni pomemben in na odločitev ne vpliva. V tem postopku je vzrok za upokojitev raziskan, medtem ko za pridobitev pravice do invalidske pokojnine podatek, zakaj je prišlo do tožnikovega stanja, ki je opredeljeno kot bolezen, ni bil pomemben.

Tožeča stranka s predlogom za dopolnitev izvedeniškega mnenja ne more biti prekludirana, saj ne gre za nov dokazni predlog, temveč le za nadaljnje izvajanje predhodno predlaganega in delno že izvedenega dokaza. Tema dokazovanja je namreč v obeh primerih ista.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 7.463,94 EUR zviša na 14.223,94 EUR, znesek 1.511,51 EUR pa na 8.271,51 EUR (1. alineja 2. točke izreka) ter da od zneska 8.271,51 EUR tečejo zakonske zamudne obresti od 19. 6. 2005 dalje do plačila; v 5. točki izreka pa tako, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pravdnega postopka.

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 273,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka); odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 7.463,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: zneska 1.511,51 EUR od 20. 3. 2006 dalje do plačila, zneska 253,73 EUR od 15. 7. 2005 dalje do plačila, zneska 254,46 EUR od 15. 8. 2005 dalje do plačila, zneska 271,99 EUR od 15. 9. 2005 dalje do plačila, zneska 267,41 EUR od 15. 10. 2005 dalje do plačila, zneska 272,54 EUR od 15. 11. 2005 dalje do plačila, zneska 349,91 EUR od 15. 12. 2005 dalje do plačila, zneska 300,23 EUR od 15. 1. 2006 dalje do plačila, zneska 268,77 EUR od 15. 2. 2006 dalje do plačila, zneska 259,03 EUR od 15. 3. 2006 dalje do plačila, zneska 276,22 EUR od 15. 4. 2006 dalje do plačila, zneska 262,61 EUR od

15. 5. 2006 dalje do plačila, zneska 278,95 EUR od 15. 6. 2006 dalje do plačila, zneska 277,44 EUR od 15. 7. 2006 dalje do plačila, zneska 272,14 EUR od 15. 8. 2006 dalje do plačila, zneska 288,06 EUR od 15. 9. 2006 dalje do plačila ter od vsakokratnega mesečnega zneska 48,62 EUR od vsakega 15 dne v mesecu dalje do plačila za obdobje od oktobra 2006 do januarja 2009, ter od vsakokratnega mesečnega zneska 48,62 EUR od vsakega zadnjega dne v mesecu dalje do plačila za obdobje od januarja 2009 do septembra 2009 (2. točka izreka); toženi strani je naložilo, da je dolžna od 1. 10. 2009 dalje tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 48,62 EUR do zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila (3. točka izreka); v ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka); tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 445,64 EUR v 15 - dneh po vročitvi te sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (5. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo (del 4. točke izreka) in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka, zoper ugodilni del sodbe, ki se nanaša na odločitev o zahtevku iz naslova izgube na dohodku ter o rentnem zahtevku pa se pritožuje tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter toženi stranki naloži, da povrne tožnikove stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je 40 % psihičnih posledic pripisati stanju po bolezni, ki jo je tožnik prebolel leta 2000. Glede te bolezni je izvedenec infektolog pojasnil, da je bila pravočasno in ustrezno zdravljena, tako da so ostale le blažje težave, ki tožnika niso ovirale pri delu in vsakdanjem življenju in bi se s časom še ublažile. Izvedenka psihiatrinja je ugotovila tri skupine duševnih motenj, pri čemer je za posttravmatsko stresno motnjo ugotovila, da je nedvomno v celoti posledica prometne nesreče, psihoorganski sindrom je posledica obravnavane prometne nesreče 60 %, reaktivna duševna motnja pa skoraj v celoti posledica prometne nesreče. V vzročni zvezi s prometno nesrečo so nadalje v celoti tudi telesne bolečine in strah, ki ju je tožnik trpel v zvezi s fizično poškodbo, ki jo je v prometni nesreči utrpel. Zaradi navedenega tožeča stranka meni, da je tožena stranka za nastalo nepremoženjsko škodo odgovorna v celoti. Nepravilno je, da je sodišče ugotavljalo obseg nastale škode po Fischerju, saj Fischerjev sistem razvršča le telesne poškodbe, medtem ko so pri tožniku kot glavna škoda nastale posledice na mentalnem področju. Vse telesne in duševne bolečine ter strah, ki jih je in jih še vedno tožnik trpi, je treba obravnavati, ugotavljati in oceniti enotno in celovito. Nepopolne in nepravilne so ugotovitve sodišča glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Nepravilna je tako ugotovitev, da je bil tožnik manj sposoben za delo le tri mesece; tožnik je bil namreč izkazano vse do upokojitve dne 19. 5. 2005 bistveno zmanjšano zmožen za delo. Navedeno izhaja iz dejstva, da je bil v tem času na bolniškem dopustu, od 11. 9. 2004 je sicer delal s polovičnim delovnim časom, vendar pa dela ni zmogel. Sodišče dejstev o bolniškem dopustu, ki predstavlja nevšečnost med zdravljenjem, ni upoštevalo. Sodišče tudi ni ugotovilo, da je tožnik večkrat obiskal psihiatra. Sodišče je nadalje nepravilno ocenilo bolečine, ki jih je trpel tožnik, saj ni upoštevalo, da je do 16. 5. 2005 trpel hude glavobole. Jemal je vrsto zdravil. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnik ni utrpel primarnega strahu. Da temu ni tako, namreč izhaja tako iz izpovedbe tožnika kot iz izvedeniških mnenj. Pritožnik se ne strinja nadalje z ugotovitvijo, da sekundarni strah ni bil hud. Strah, ki ga je utrpel zaradi stopnjevanja težav z glavoboli in motenj koncentracije in spomina, je bil tako hud, da je zaradi njega iskal psihiatrično pomoč, jemati je moral pomirjevala; ker je bil zelo močan, pa je prerasel tudi v trajne posledice. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odmerjeno odškodnino za to obliko škode. Sodišče je duševne bolečine, ki jih je trpel tožnik zaradi predčasne invalidske upokojitve, prenizko ovrednotilo. Vztraja, da je zaradi močnega upada mentalnih sposobnosti po prometni nesreči prizadeta kvaliteta njegovega življenja v celoti. Ne le, da tožnik po prometni nesreči ni bil več zmožen opravljati svojega poklica, tožnik ima težave tudi že pri izvrševanju vsakodnevnih življenjskih opravil in stikov. O tem se je sodišče prepričalo, ko je tožnika dvakrat neuspešno poskusilo zaslišati. Tožnik je vsled prometne nesreče trpel in še vedno trpi zaradi težav na psihičnem področju, ki so prerasle v samostojno škodo. Vse navedeno je dokazano z mnenjem izvedenke psihiatrinje, ki je ugotovila, da je tožnik utrpel tri vrste duševnih motenj. Prepričljivo je opisala, kako psihoorganska okvara in odziv na poslabšano stanje mentalnih kapacitet vplivajo na poslabšanje življenjskih aktivnosti tožnika in ga posledično ovirajo pri športnih in rekreativnih dejavnostih, domačih opravilih in vožnji avtomobila. Predvsem pa poudarja, da je zaradi psihoorganske okvare oviran že pri najosnovnejših življenjskih aktivnostih, kvaliteta njegovega življenja je trajno in bistveno zmanjšana in zato zelo trpi. Poudarja, da je osnovna posledica prometne nesreče pri tožniku psihoorganski sindrom, in sicer težje stopnje, kar predstavlja večjo škodo. Upoštevaje vse navedeno meni, da je zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti utemeljen. Zmotna je nadalje odločitev sodišča, da pripadajo tožniku zamudne obresti za nepremoženjsko škodo šele od 20. 3. 2006 dalje do plačila; vztraja, da mu pripadajo od 19. 6. 2005, kot je zahteval v tožbi. Napačna je ugotovitev sodišča, da iz trditev stranke ne izhaja, kdaj je tožnik zahteval plačilo odškodnine. Tožnik je to navedel v 7. točki tožbe. Poleg tega je za pričetek teka obresti nerelevantno, kdaj je tožena stranka pozvala tožečo stranko, naj sporoči številko računa, na katerega naj se nakaže nesporni del. S plačilom manjšega dela svoje obveznosti tožena stranka ne more preprečiti pričetka teka zamudnih obresti od celotnega dolgovanega zneska. Glede stroškovne odločitve navaja, da se sodišče ni izreklo, katere stroške je štelo za nepotrebne in zato izreka o stroških ni mogoče preizkusiti. Vztraja, da so bili potrebni vsi priglašeni odvetniški stroški. Nepravilno je sodišče upoštevalo sodno takso za sodbo le v znesku 373,06 EUR, čeprav pravilno obračunana in plačana taksa po plačilnem nalogu znaša 804,54 EUR. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožnik za stroške pred pravdo izdelanega mnenja izvedenca ni izkazal. Tožnik je namreč dokazilo – račun izvedenca - priložil že sami tožbi. Zmotno je sodišče nadalje pri odločitvi o stroških upoštevalo, da je uspeh tožeče stranke s tožbenim zahtevkom le 13 %, kar predstavlja razmerje med končnim vtoževanim zneskom in v sodbi priznanim zneskom. V tej pravdi je tožena stranka namreč ves čas nasprotovala obstoju samega temelja, in sicer vzročni zvezi med prometno nesrečo in nastalimi psihičnimi težavami ter obstoju temelja glede zahtevkov iz naslova nastale premoženjske škode in rentnih zahtevkov. Tožnik je torej moral dokazovati obstoj temelja, kar mu je uspelo. Upoštevaje navedeno meni, da mu pripada povračilo 50 % pravdnih stroškov, od druge polovice pa mu pripada povračilo glede na razmerje med vtoževanim zneskom in v pravdi priznanim zneskom. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo izgube na dohodku ter rentni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je invalidska upokojitev pri tožniku posledica bolezni ter bolezenskih stanj, ki so se pojavila pred obravnavano nesrečo, zato vzročna zveza med invalidsko upokojitvijo in prometno nesrečo ni izkazana. Prav tako meni, da je treba pri presoji vzrokov invalidske upokojitve izhajati iz dokumentacije ZPIZ-a in o vzrokih le-te ni mogoče odločati na podlagi mnenj izvedencev, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Izvedenci so namreč presojali, kakšne poškodbe je tožnik utrpel v prometni nesreči in kakšne posledice je ta nesreča pustila. O vzrokih za invalidsko upokojitev pa nobeden od izvedencev ni bil vprašan. Prav dokumentacija ZPIZ-a izkazuje, da je bil tožnik upokojen zaradi bolezni. Tožnik po letu 2000 ni bil več sposoben opravljati svojega dela enako kot pred tem, zlasti ker so se težave s spominom in koncentracijo nadaljevale. Ker je odločitev o pravici do invalidske pokojnine v pristojnosti ZPIZ-a in ker iz odločbe ZPIZ-a izhaja, da je tožnik invalidsko upokojen zaradi bolezni, je sodišče na tako odločitev vezano. Meni, da tožniku tudi sicer zaradi invalidske upokojitve ne pripada renta, saj mu ne nastaja nikakršno prikrajšanje. Tožnik je zatrjeval, da bi brez dvoma delal do 69. leta starosti, saj si je želel delati 40 let oziroma se redno upokojiti in doseči polno pokojninsko dobo. Navedeni argument tožnika se je izkazal za zakonsko neobstoječega, saj je ZPIZ potrdil navedbe tožene stranke, da veljavna zakonodaja ne pozna redne upokojitve. Ker tožnik kljub temu svojih navedb ni dopolnil, meni, da bi bilo treba zahtevek zavrniti, saj tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Vztraja, da bi se tožnik upokojil, ko bi izpolnil pogoje za starostno upokojitev, to je z dopolnitvijo 63 let. Navedeno utemeljuje z dejstvi, da je bil povprečni Slovenec pri prejemu prve pokojnine leta 2005 star 59 let in 10 mesecev, da se večina upokoji takoj, ko izpolni pogoje za starostno upokojitev ter da je tožnik težje in z večjimi napori kot sodelavci opravljal svoje delo zaradi prebolele bolezni. Ugotovitev sodišča, da bi se tožnik upokojil, ko bi dopolnil 64 let, 6 mesecev in 36 let pokojninske dobe, kar je običajna starost, pri kateri se večina ljudi upokoji, je v nasprotju z listinami v spisu in s splošno znanimi dejstvi. Dejstvo, kdaj bi se tožnik po normalnem teku stvari upokojil, je zato napačno ugotovljeno. Ker torej dejstva in dokazi potrjujejo, da bi trenutek starostne upokojitve pri tožniku nastopil prej, kot je nastopila invalidska upokojitev, sta tako zahtevek iz naslova izgube na dohodku kot rentni zahtevek v celoti neutemeljena. Ker je sodišče napačno odločilo o tem delu zahtevka, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških. Pri ponovni presoji stroškov ni mogoče upoštevati 7 % uspeha, temveč le 6 % uspeh, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo. Vztraja tudi pri ugovoru prekluzije glede dokaznega predloga za dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenke finančne stroke. Ker gre za prepozen predlog, sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na drugo dopolnitev mnenja izvedenke finančne stroke. Priglaša pritožbene stroške.

Stranki na pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah neutemeljeno upoštevalo deljeno vzročnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči dne 23. 12. 2003 utrpel nateg vratnih mišic. Vse bolečine, neprijetnosti in nevšečnosti, ki so se (na novo) pojavile po tem dogodku (sodišče prve stopnje jih je opisalo na 10. strani izpodbijane sodbe), so bile povezane z nategom vratnih mišic in so posledica prometne nesreče. Posledice prejšnje bolezni - v letu 2000 prebolelega meningoencefalitisa - v času škodnega dogodka tožnika niso znatno omejevale, kar niti ni bilo sporno. Tožnika so pred škodnim dogodkom spremljale motnje spomina, osredotočanja misli, težave z vzdrževanjem miselne pozornosti, povečana miselna utrudljivost, vendar niso bile take intenzitete, da bi znatno vplivale na njegovo duševno funkcionalnost, saj je opravljal miselno zahtevno delo. Posttravmatska stresna motnja, ki se je intenzivno kazala šest mesecev po prometni nesreči z nespečnostjo, morečimi sanjami, vsiljevanjem travmatskega dogajanja v predstave, splošno tesnobo, strahom pred vožnjo avtomobila in socialnim umikom in je bila tako intenzivna, da je povzročila tožnikovo nesposobnost za delo, je v celoti posledica škodnega dogodka. Ta simptomatika je trajala šest mesecev in še eno leto postopoma izvenevala ter se časovno redčila, vztrajala v zmerni intenzivnosti. Anksioznost in depresivnost, ki je tožnika spremljala v času zdravljenja, je v vzročni zvezi s prometno nesrečo, zato je nepravilen zaključek, sodišča prve stopnje, da je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti treba znižati za 40 %. Enako velja za strah. Tudi strah je posledica škodnega dogodka, kajti pred škodnim dogodkom je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano. Sprožilni mehanizem za strah za izid zdravljenja je škodni dogodek, zato 40 % zniževanje odškodnine za to obliko škode ne pride v poštev.

Drugačna pa je vzročna zveza med škodnim dogodkom in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tem delu se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je le 60 % tožnikovega zmanjšanja življenjskih aktivnosti mogoče pripisati prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vzrok za tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti zgolj delno posledica škodnega dogodka. Izvedenka psihiatrinja je pri tožniku zaznala tesnobo pri vožnji v avtomobilu, zbeganost pri prostorski presoji v prometu in opuščanje socialnih stikov, kar vse je posledica motenj zbranosti in osredotočanja misli, težav pri usmerjanju in vzdrževanju pozornosti, spominskih motenj, povečane miselne utrudljivosti, glavobolov, vrtoglavic, slabega prenašanja vročine. Gre za zmanjšane duševne funkcionalnosti, ki se odraža na vseh področjih tožnikovega udejstvovanja. Tudi sodišče druge stopnje soglaša z izvedenko psihiatrinjo, ki le 60 % teh motenj šteje za posledico prometne nesreče; v ostalem obsegu izvirajo iz prebolelega meningoencefalitisa in bi se torej v tako zmanjšanem obsegu oz. z manjšo intenziteto pojavile tudi brez škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pritožnikovo navedbo, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena prenizko. Pri odmeri odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zaradi težav, ki so se pojavile po prometni nesreči, večkrat obiskal psihiatra, da je imel vse do maja 2005 glavobole, da je užival vrsto zdravil (Nalgesin, Lexaurin, Cipralex), kar vse izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, katerega je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo. Celoten čas zdravljenja so tožnika zaradi zmanjšane duševne in posledično telesne funkcionalnosti spremljale nevšečnosti, ki so se kasneje izkazale za posledice trajne narave. Tem nevšečnostim sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže. Iz izvedenskega mnenja psihiatrinje in priloženih listinskih dokazov (odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o začasni nezmožnosti oziroma delni zmožnosti za delo tožnika) je razvidno, da je bil tožnik zaradi psihičnih težav bistveno zmanjšano zmožen za delo vse do invalidske upokojitve 19. 5. 2005; nekaj časa je delal s polovičnim delovnim časom, zato je res, kot trdi pritožba, tudi tožnikovo, s povečanim naporom zvezano izpolnjevanje delovne dolžnosti, treba ovrednotiti kot neprijetnost, ki vpliva na odmero odškodnine. Upoštevajoč merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami, v nadaljevanju OZ), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 4.000,00 EUR.

Ker se je tožnik osredotočil na strah zaradi izida zdravljenja, strahu ob škodnem dogodku pa ni zatrjeval, je utemeljeno odmerjena le odškodnina zaradi sekundarnega strahu. Odmerjena odškodnina je ustrezna ugotovitvi, da je šlo za relativno hud, dalj časa trajajoč strah, ker so bile tožnikove psihične težave težave težko razložljive; dolgo so trajale in dolgo ni bilo jasno, kdaj in kako se bo psihično stanje stabiliziralo. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, je tožnik upravičen do odškodnine v celotni ugotovljeni višini, torej 600- EUR.

Prenizko pa je ovrednotena škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke o tem, kako se pri tožniku kaže psihoorganska motnja, vendar pa je napačno štelo, da je tožnik zaradi težav, ki spremljajo psihoorganski sindrom, oviran zgolj pri opravljanju dela profesorja fizike. Tožnik pravilno opozarja, da zaradi manjka na psihičnem področju ne more več opravljati oziroma teže opravlja tudi ostale dejavnosti, ki jih je opravljal pred prometno nesrečo. Tudi športne in rekreativne dejavnosti, delo doma, vožnja avtomobila in celo najosnovnejše življenjske aktivnosti zahtevajo dobro psihomotorično usklajenost. Ker je tožnik celovita osebnost, je pravno nepomembno, ali njegovo udejstvovanje ovira prizadetost na telesnem ali psihičnem področju. Povečana tesnobnost, znižanje samopodobe in samospoštovanja, depresivno razpoloženje; motnje osredotočenja misli in težave pri vzdrževanju miselne agilnosti spravljajo tožnika v tako stisko, da je znatno prizadeta njegova funkcionalnost. Oviran je pri vožnji avtomobila; miselna utrudljivost, glavoboli in vrtoglavice ga ovirajo tudi pri vseh drugih, tudi pri najosnovnejših življenjskih aktivnostih. Težave so razlog za umik iz medsebojnih dogajanj in dejavnosti, ki so ga prej sprostile, spodbujale in mu dajale možnost samopotrditve, kar bistveno vplivata na kvaliteto njegovega življenja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR, ob upoštevanju, da zgolj 60 % posledic izvira iz škodnega dogodka, pa je tožnik iz tega naslova upravičen do 6.000,00 EUR odškodnine. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da le ne gre za tako veliko škodo, kot trdi tožnik, saj je dokazni postopek pokazal, da je tožnik kljub težavam vsaj do določne mere še fizično aktiven; še vedno lahko smuča (obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 11 sodbe), kar potrjuje, da mentalno in fizično ni tako prizadet kot zatrjuje. Višja odškodnina iz tega naslova bi šla po oceni pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnin (drugi odstavek 179. člena OZ).

Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik upravičen do 10.600,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in ne zgolj do 3.840,00 EUR, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je tožena stranka tožniku dne 20. 3. 2006 plačala že 500.000,00 SIT, pri čemer revaloriziran znesek tega izplačila znaša 2.328,49 EUR, kot je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka dolžna povrniti tožniku poleg prisojenih 1.511,51 EUR še 6.760,00 EUR (skupaj 8.271,51 EUR).

Tožnikova pritožba je utemeljena tudi glede zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je v tožbi trdil, da je podal odškodninski zahtevek zavarovalnici (toženi stranki) 24. 9. 2004, dopolnitev tega zahtevka pa dne 18. 6. 2005, kar je tudi izkazal (glej prilogi A36 in A37). Utemeljeno zato zahteva obresti od 19. 6. 2005 dalje, ker je tožena stranka od tedaj dalje v zamudi s plačilom. Številka računa, kamor naj se odškodnina nakaže, je za plačilo odškodnine sicer potreben podatek, vendar enostavno ugotovljiv, zato na čas posredovanja tega podatka odločitve o zamudi ni mogoče vezati.

Upoštevaje vse navedeno je pritožbi tožeče stranke delno ugodeno in sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenjena tako, da je znesek 7.463,94 EUR zvišan za 6.760,00 EUR (na 14.223,94 EUR), za enak znesek je zvišan znesek 1.511,51 EUR v 1. alineji 2. točke izreka (sedaj 8.271,51 EUR); odločitev o teku zamudnih obrestih v 1. alineji 2. točke izreka je spremenjena tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 8.271,51 EUR tečejo od 19. 6. 2005 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožba zavrnjena in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrjena (353. in 358. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do povračila odškodnine za premoženjsko škodo, ker naj bi ne bila izkazana vzročna zveza med invalidsko upokojitvijo in prometno nesrečo. Iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) izhajajoč vzrok za invalidsko upokojitev ni pomemben in na odločitev ne vpliva. V tem postopku je vzrok za upokojitev raziskan, medtem ko za pridobitev pravice do invalidske pokojnine podatek, zakaj je prišlo do tožnikovega stanja, ki je opredeljeno kot bolezen, ni bil pomemben (priloga A11). Sodišče prve stopnje se je upravičeno ukvarjalo z ugotavljanjem vzrokov za nastanek psihoorganske duševne motnje, ki je v izvedenskem mnenju ZPIZ-a navedena kot bolezen, ki je razlog za tožnikovo invalidnost. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je dokazni postopek pokazal, da je psihoorganska duševna motnja v 60 % posledica prometne nesreče, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je prometna nesreča v vzročni zvezi z že zapadlo in tudi z bodočo premoženjsko škodo (razlika med dohodkom, ki bi ga tožnik pridobival, če ne bi bil (tudi) zaradi posledic prometne nesreče nesposoben za delo in invalidsko pokojnino, ki jo prejema zaradi invalidske upokojitve oziroma od oktobra 2006 dalje razlika med starostno pokojnino in invalidsko pokojnino).

Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se tožnik po normalnem teku stvari upokojil septembra 2006, ko bi dopolnil 64 let in 6 mesecev starosti. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi tožnik ob normalnem teku stvari delal do omenjene starosti, saj je bil že v trenutku prometne nesreče star 61 let, kar je več kot 59 let in 10 mesecev, kolikor je bil leta 2005, kot trdi tožena stranka, star povprečen prebivalec Slovenije ob prejemu prve pokojnine. Upoštevati je treba, da je opravljal intelektualno delo (profesor fizike), ki ga je mogoče opravljati tudi v višji starosti kot težko fizično delo. Sodišče so pri odločitvi vodile konkretne okoliščine, zato je povprečna starost pri upokojevanju manj pomembna okoliščina. Kljub temu velja dodati, da so pri izračunu povprečne starosti upokojevanja upoštevane tudi ženske, katerih delovna obveznost je krajša kot pri moških. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je 64 let in 6 mesecev starost, pri kateri se večina ljudi upokoji, je v nasprotju s podatki Statističnega urada RS (priloga B21), kot pravilno opozarja pritožba. Ker pa je sodišče svojo odločitev vezalo na konkretne okoliščine, je ugotovitev, da bi se tožnik upokojil pri starosti 64 let in 6 mesecev, pravilna. Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da bi se tožnik zaradi prejšnje bolezni upokojil takoj, ko bi dosegel pogoje za upokojitev. Izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da je tožnik že pred prometno nesrečo razmišljal o tem, da bi se čim prej upokojil. Zaključka sodišča prve stopnje o tem, kdaj bi se tožnik upokojil po normalnem teku stvari, pa ne more omajati niti pritožbena navedba, da je tožnik svoj rentni zahtevek utemeljeval z navedbo, da je želel delati 40 let oziroma da se je želel redno upokojiti oziroma doseči polno pokojninsko dobo. Iz trditvene podlage izhaja tožnikovo prepričanje o pokojninski dobi, ki je potrebna za pridobitev pravice do polne pokojnine, zato tožbene navedbe o 40 letni pokojninski dobi lahko kažejo zgolj cilj, ki si ga je tožnik v zvezi s svojo upokojitvijo zastavil za primer, da zdravstveno stanje ne bo razlog za njegovo upokojitev.

Neutemeljen je tudi v pritožbi ponovljen ugovor prekluzije tožeče stranke glede dokaznega predloga za (drugo) dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenke finančne stroke. Sodišče prve stopnje je navedeni ugovor pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da dopustitev izvedbe tega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora (peti odstavek 286.a člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Pritožnik navedeni oceni sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja (druga dopolnitev izvedeniškega mnenja je bila podana 13. 3. 2009, kar je le en mesec za tem, ko je sodišče prve stopnje prejelo prvo dopolnitev izvedeniškega mnenja), niti ne nasprotuje. Poleg tega tožeča stranka s predlogom za dopolnitev izvedeniškega mnenja niti ne more biti prekludirana, saj ne gre za nov dokazni predlog, temveč le za nadaljnje izvajanje predhodno predlaganega in delno že izvedenega dokaza. Tema dokazovanja je namreč v obeh primerih ista (tako sodba VS RS II Ips 191/2007 z dne 16. 12. 2009).

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu dela sodbe, ki ga izpodbija tožena stranka, ni ugotovilo niti kršitev določb postopka, na obstoj katerih v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka izreka, kolikor se nanaša na odločitev o zahtevku iz naslova premoženjske škode in 3. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodbe mora pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Ob upoštevanju vseh okoliščin, in sicer: da je tožeča stranka zahtevala odškodnino tako za nepremoženjsko in kot tudi za premoženjsko škodo, da je uspeh tožeče stranke z zahtevkom za povračilo nepremoženjske škode približno 40 %, z zahtevkom za povračilo premoženjske škode, ki je zapadla v plačilo od julija 2005 do 15. 9. 2006, pa približno polovičen, od tega dne dalje pa manj kot z 10 %; da sta obe stranki tekom postopka založili stroške predujma za izvedence, pritožbeno sodišče ocenjuje za primerno, da krije vsaka stranka svoje stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pravna polaga za tako odločitev je 154. člena ZPP. Do pritožbenih navedb, s katerimi stranki izpodbijata stroškovno odločitev, se ni potrebno opredeliti, ker je zaradi delne spremembe sodbe o stroških postopka potrebno odločiti na novo.

Glede na to, da je uspeh tožeče stranke s pritožbo približno 33 %, je upoštevajoč 154. člen in 165. člen ZPP, upravičena do povračila pritožbenih stroškov v znesku 273,66 EUR (33% od 829,28 EUR). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške v sledeči višini: 750 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife v povezavi s tar. št. 18), pri čemer je upoštevalo, da je bila, kot je navedla tožeča stranka v pritožbi, vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 20.396,35 EUR, 2 % materialne stroške, vse zvišano za 20 % DDV, ter plačano sodno takso za pritožbo v višini 407,92 EUR.

Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).