Jedro

Domneva resničnosti zatrjevanih in neprerekanih dejstev lahko velja zgolj za tista dejstva, ki so pravno relevantna glede na podano trditveno podlago nasprotne stranke. Predpostavka za takšen učinek neprerekanih dejstev je torej sklepčnost samih navedb tožnika pri utemeljitvi tožbenega zahtevka. Najbolj izrazito se ta učinek kaže v pogojih za izdajo zamudne sodbe, v kateri je najbolj uveljavljeno načelo arifmativne litiskontenstacije, to je domneve, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva. Tudi v tem primeru je pogoj za ugoditev tožbenemu zahtevku sklepčnost same tožbe, to je, da je tožbeni zahtevek glede na zatrjevana dejstva utemeljen v veljavnem materialnem pravu. Hkrati pa zatrjevana dejstva ne smejo biti v izrecnem nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik.

Presoja sklepčnosti tožbe temelji na materialnem pravu, v katerega je vključeno tudi avtonomno pravo v obliki pogodbe.

Prevozni listi CMR kot prevoznika navajajo družbo D. d. o. o. in ne tožečo stranko. Na družbo D. d. o. o. se glasijo vsi zahtevki naročnikov za stroške izgubljenega tovora. Tudi vse listine, ki jih je tožeča stranka predložila v dokaz plačila škode zaradi izgubljenega tovora naročnikom, izkazujejo medsebojne kompenzacije v breme družbe D. d. o. o. in ne tožeče stranke. To pa pomeni, da tožeča stranka sploh ni podala sklepčnih trditev o podlagi tožbenega zahtevka. Po eni strani se je sklicevala na zavarovanje prevozniške odgovornosti, ki jo je s toženo stranko sklenila tretja oseba. Iz takšnega razmerja bi lahko zoper toženo stranko kot zavarovalnico uveljavljala neposreden zahtevek le v smislu direktne tožbe oškodovanca po 965. členu OZ. V tej smeri tožeča stranka ni ponudila nobenih sklepčnih trditev. V tožbi je celo zatrjevala, da je večino skupne vrednosti odtujenega blaga oškodovancem poravnala tožena stranka, kar naj bi izhajalo iz priloženih dokazil o vplačilu. Četudi bi bilo to navedbo razumeti kot pisno pomoto v tožbi in je bil namen tožeče stranke zatrjevati, da naj bi tožeča stranka že poravnala škodo, bi bila takšna navedba v izrecnem nasprotju s samimi listinami, na katere se je sklicevala.

Pomoč sodišča strankam v okviru materialnoprocesnega vodstva namreč ne sega tako daleč, da bi moralo tožeči stranki v usta položiti navedbe, s katerimi bi odpravila pomanjkljivost svojih tožbenih navedb. Če je tožeča stranka kljub opozorilu s strani tožene stranke vztrajala pri utemeljevanju zahtevka brez utemeljitve pravne in dejanske podlage, je to pač tveganje, ki ga mora pripisati sama sebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 92.879,30 EUR, katerega je utemeljevala na podlagi sklenjene zavarovalne police za prevozniško odgovornost št. 000 z dne 23. 9. 2011. 2. Tožeča stranka je v pritožbenem roku zoper sodbo vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno temu pa je predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka je v odgovor na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilni argument prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi za zavrnitev tožbenega zahtevka je v ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela dokazati nastale škode kot prevozniku, niti da je ona izplačala škodo oškodovancem ali da bi bila terjatev, ki jo sedaj uveljavlja tožena stranka, nanjo kako drugače prenesena.

6. Pri tem je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: - polico št. 000 (priloga B1) o zavarovanju prevozniške odgovornosti je s toženo stranko kot zavarovalec in hkrati zavarovanec sklenila družba D. d. o. o., - vsa prevozna dokumentacija kot tudi zahtevki oziroma računi za izplačilo škode se nanašajo na D. d. o. o. in ne na tožečo stranko.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ni prerekala samega nastanka škode, temveč je prerekala zgolj višino v delu, ki se nanaša na rezervne dele za vozilo Mercedes v znesku 6.015,00 EUR. Zato bi po pritožbenem stališču moralo prvostopenjsko sodišče v preostalem delu skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti kot resnične in neprerekane trditve tožeče stranke o nastali škodi.

8. Domneva resničnosti zatrjevanih in neprerekanih dejstev lahko velja zgolj za tista dejstva, ki so pravno relevantna glede na podano trditveno podlago nasprotne stranke. Predpostavka za takšen učinek neprerekanih dejstev je torej sklepčnost samih navedb tožnika pri utemeljitvi tožbenega zahtevka. Najbolj izrazito se ta učinek kaže v pogojih za izdajo zamudne sodbe, v kateri je najbolj uveljavljeno načelo arifmativne litiskontenstacije, to je domneve, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva. Tudi v tem primeru je pogoj za ugoditev tožbenemu zahtevku sklepčnost same tožbe, to je, da je tožbeni zahtevek glede na zatrjevana dejstva utemeljen v veljavnem materialnem pravu. Hkrati pa zatrjevana dejstva ne smejo biti v izrecnem nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik.

9. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek v tožbi utemeljevala na pogodbeni podlagi, to je na sklenjeni generalni pogodbi avtomobilskega zavarovanja št. 011 (priloga A2). Hkrati pa se je sklicevala na škodo, ki je nastala z odtujitvijo priklopnega vozila, ki je bilo predmet zavarovanja avtomobilske odgovornosti (priloga A3). Uveljavljana škoda naj bi bila v vrednosti blaga na priklopnem vozilu, ki je bilo prav tako odtujeno. Hkrati pa se je pri tem sklicevala na splošne pogoje tožene stranke za zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu št. 01-TOP-01/10, ki naj bi bili sestavni del zavarovalne pogodbe.

10. Presoja sklepčnosti tožbe temelji na materialnem pravu, v katerega je vključeno tudi avtonomno pravo v obliki pogodbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo opozarjala na nesklepčnost tožbenih navedb, v kolikor se je tožeča stranka pri utemeljitvi zahtevka sklicevala na sklenjeno generalno pogodbo avtomobilskega zavarovanja (A2) in hkrati na Splošne pogoje za zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu št. 01-TOP-01/10 (priloga A16).

11. V pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2013 je tožeča stranka podlago vtoževanega zahtevka dodatno utemeljila na: - 689. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odškodninsko odgovornost prevoznika za izgubo pošiljke, - 17. členu CMR konvencije, - zavarovalni polici za prevozniško odgovornost med pravdnima strankama št. 000 z dne 23. 9. 2011 in - splošnih pogojih tožene stranke, ki so sestavni del omenjene zavarovalne pogodbe.

12. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da zavarovalna polica št. 000 (B1) ni bila sklenjena med pravdnima strankama, temveč je kot zavarovalec oziroma zavarovanec opredeljena družba D. d. o. o. To pomeni, da tožeča stranka iz tega zavarovalnega razmerja ne more uspešno uveljavljati zavarovanja škode, ki naj bi jo kot prevoznik moral povrniti tožnik v zvezi z opravljanjem prevozniške dejavnosti.

13. Hkrati pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da predložene listine s strani tožeče stranke o utemeljitvi škode ne izkazujejo, da naj bi škoda dejansko nastala tožeči stranki. Prevozni listi CMR št. 003 (A20) 033 (A22) in 333 (A24) kot prevoznika navajajo družbo D. d. o. o. in ne tožečo stranko. Na istega prevoznika se glasijo tudi naročilo prevoza družbe T. d. d., št. 2012/0000 (A19), nakladalni nalog št. 0 družbe F. d. o. o. (A21). Na tožečo stranko kot prevoznika se glasita le nakladalni nalog št. 01 P. z. o. o. (A23) in listina, sestavljena v tujem jeziku s strani E. (A26). Na družbo D. d. o. o. se glasijo vsi zahtevki naročnikov za stroške izgubljenega tovora (A5, A6, A7, A8 in A9). Da je odškodninski zahtevek pred vložitvijo tožbe zoper toženo stranko uveljavljala družba D. d. o. o. je razvidno iz naslovnika listine, izdane s strani tožene stranke 18. 6. 2012 (A17), o zavrnitvi zahtevka in z dne 30. 8. 2012 (A18) o zavrnitvi pritožbe. Tudi vse listine, ki jih je tožeča stranka predložila v dokaz plačila škode zaradi izgubljenega tovora naročnikom (priloge A10 do A15), izkazujejo medsebojne kompenzacije v breme družbe D. d. o. o. in ne tožeče stranke. To pa pomeni, da tožeča stranka sploh ni podala sklepčnih trditev o podlagi tožbenega zahtevka. Po eni strani se je sklicevala na zavarovanje prevozniške odgovornosti, ki jo je s toženo stranko sklenila tretja oseba. Iz takšnega razmerja bi lahko zoper toženo stranko kot zavarovalnico uveljavljala neposreden zahtevek le v smislu direktne tožbe oškodovanca po 965. členu OZ. V tej smeri tožeča stranka ni ponudila nobenih sklepčnih trditev. V tožbi je celo zatrjevala, da je večino skupne vrednosti odtujenega blaga oškodovancem poravnala tožena stranka, kar naj bi izhajalo iz priloženih dokazil o vplačilu. Četudi bi bilo to navedbo razumeti kot pisno pomoto v tožbi in je bil namen tožeče stranke zatrjevati, da naj bi tožeča stranka že poravnala škodo, bi bila takšna navedba v izrecnem nasprotju s samimi listinami, na katere se je sklicevala (A10 – A15).

14. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka pri utemeljevanju tožbenega zahtevka pomešala subjektiviteto tožeče stranke kot samostojnega podjetnika in družbe z omejeno odgovornostjo D. d. o. o. Ne glede na kapitalsko povezanost med obema subjektoma gre v pravnem smislu za dva ločena subjekta, kar je temelj razmejitve premoženjske sfere gospodarskih družb, kot so urejene v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožena stranka v tej smeri ni podala nobenih relevantnih ugovorov. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo izrecno opozarjala na nesklepčnost navedb tožeče stranke. Te pomanjkljivosti pa tožeča stranka niti z vlogo z dne 18. 9. 2013 niti s kasnejšimi navedbami ni uspela odpraviti. V tem smislu je povsem nerelevantno pritožbeno sklicevanje, da so bili računi izstavljeni na družbo z omejeno odgovornostjo zaradi njenega lastništva tovornega vozila, pri čemer pa je bila tožeča stranka lastnik priklopnika. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na prepletenost sodelovanja obeh subjektov kot povezanih oseb. Pritožbene navedbe, da naj bi družba D. d. o. o. plačala račune v imenu in za račun tožeče stranke, ki ji je vtoževani znesek v celoti povrnila, pa so po eni stranki neupoštevne, ker gre za nove trditve, podane šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po drugi strani pritožnica tudi za takšne trditve ni ponudila nobenega dokaza. Po tretji strani pa so tudi takšne trditve nesklepčne, saj se je tožeča stranka vseskozi sklicevala na zavarovalno pogodbo, v kateri je bil zavarovan položaj prevoznika, to je družbe z omejeno odgovornostjo. Povsem nelogično je zato sklicevanje tožeče stranke, da naj bi zavarovanec škodo, ki je nastala naročnikom, plačal v imenu in za račun tožeče stranke.

15. Upoštevaje navedene razloge se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče odločilo v nasprotju s priznanimi dejstvi, saj sama tožeča stranka ni podala relevantnih trditev, ki bi utemeljili uveljavljani tožbeni zahtevek. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je podalo zadostno obrazložene razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka glede na nesklepčne trditvene navedbe same tožeče stranke. Očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je v celoti nekonkretiziran, zato se pritožbeno sodišče do njega niti ni dolžno opredeljevati.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko v skladu z 285. členom ZPP opozoriti na pomanjkljivosti v njeni trditevni podlagi. Na nesklepčnost tožbe pravočasno je opozarjala že tožena stranka. V takšnem primeru sodišče ni dolžno tudi samo dodatno pozivati tožečo stranko k odpravi pomanjkljivosti v sami tožbi. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da gre v konkretnem primeru za nedopustno sodbo presenečenja, in da je zgolj sodišče samo, brez navedb strank, postavljalo pod vprašanj vprašanje obstoja same škode. Pomoč sodišča strankam v okviru materialnoprocesnega vodstva namreč ne sega tako daleč, da bi moralo tožeči stranki v usta položiti navedbe, s katerimi bi odpravila pomanjkljivost svojih tožbenih navedb. Če je tožeča stranka kljub opozorilu s strani tožene stranke vztrajala pri utemeljevanju zahtevka brez utemeljitve pravne in dejanske podlage, je to pač tveganje, ki ga mora pripisati sama sebi.

17. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče glede na podano trditveno podlago tožeče stranke in ponujene dokaze pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora zato sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.