Jedro

Nobena od zakonskih določb sodišču ne nalaga, da bi v izreku sklepa o začasni odredbi bila navedena terjatev, ki naj se z začasno odredbo zavaruje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je drugemu tožencu z začasno odredbo prepovedalo odtujitev ali obremenitev 1/2 parc. št. 66, parc. št. 67/1 in parc. št. 67/2, vpisanih v vl. št. 269 k.o. V. ter odredilo vpis prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Litiji. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor drugega toženca zoper izdani sklep o začasni odredbi zavrnilo.

Zoper sklep se je drugi toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se izdana začasna odredba razveljavi, predlog pa kot neutemeljen zavrne. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so podane bistvene kršitve določb postopka, ker izpodbijani sklep ne vsebuje terjatve, ki naj se z izdano začasno odredbo zavaruje. Tožbeni zahtevek meri na ravnanje drugega toženca v korist prve toženke, ki pa zahtevka ne podaja. Predlog začasne odredbe je sodišče drugemu tožencu vročilo obenem s sklepom o začasni odredbi in je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v izpodbijanem sklepu pa se sodišče do te ugovorne navedbe ni opredelilo. Nadalje navaja, da terjatev ni verjetno izkazana. Uporabiti je treba določbo 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 406/2001. Tožeča stranka zahteva razveljavitev pogodbe iz razlogov ničnosti. Izpodbijana pogodba ni nična, niti v primeru obstoja izvenzakonske skupnosti med tožnikom in prvotoženko. V pravdi II P 534/2010 tožnik kot skupno premoženje ne uveljavlja nepremičnin iz izpodbijane pogodbe. Nasprotuje presoji sodišča, da drugi toženec ni bil v dobri veri. Razlogi glede preverjanja ovir za sklenitev pogodbe pri notarki so nelogični. Nelogična je tudi ocena, da bi drugemu tožencu morala biti znana osebna razmerja med tožnikom in prvotoženko. Nadalje ni izkazan niti kriterij nevarnosti. Omejitev lastninske pravice presega neznatno škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo, s katero uveljavlja nedenarno terjatev. Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja določba 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri je sodišče presojalo utemeljnost predloga za izdajo začasne odredbe zoper drugega toženca in je na njeni podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. V sklepu o začasni odredbi je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na določbo 3. odst. 272. člena ZIZ, po kateri tudi pri začasni odredbi za zavarovanje nedenarne terjatve velja domneva iz 4. odst. 270. člena ZIZ, da se šteje, da je nevarnost izterjave terjatve vsaj otežena, če naj bi bila terjatev uveljavljana v tujini. Drugotoženec v ugovoru zoper začasno odredbo ni nasprotoval ugotovitvi, da ima bivališče v Švici, niti presoji sodišča prve stopnje, da bo terjatev uveljavljana v tujini. Zato je sodišče prve stopnje presojo utemeljenosti ugovora pravilno osredotočilo na vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnikom in prvotoženko v času sklepanja prodajne pogodbe z drugotožencem in vprašanje drugotoženčeve dobre vere. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila začasna odredba predlagana v zavarovanje podrejenega tožbenega zahtevka. Vsebina terjatve izhaja iz tožbenega zahtevka, na katerega se začasna odredba nanaša. Po določbi 273. člena ZIZ sme sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Niti citirana, niti katera od drugih zakonskih določb, sodišču ne nalaga, da bi v izreku sklepa o začasni odredbi bila navedena terjatev, ki naj se z začasno odredbo zavaruje. Tožbeni zahtevek je vložen zoper oba toženca, ki sta sklenila pogodbo, na katero se zahtevek nanaša. Pogodba je bila že zemljiškoknjižno realizirana, zato je odtujitev ali obremenitev nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe, z začasno odredbo bila prepovedana le drugemu tožencu, kot zemljiškoknjižnemu lastniku. Okoliščina, da tožnik od drugega toženca zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine v korist prve toženke, ki zahtevka zoper drugega toženca nima, ni odločilnega pomena. Začasna odredba je bila izdana le zoper drugega toženca, ker je na podlagi prodajne pogodbe, katere razveljavitev tožnik zahteva, bil že vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravila o kontradiktornosti postopka. Sodišče prve stopnje je že v sklepu o začasni odredbi pravilno pojasnilo, da je drugemu tožencu že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, ki jo je drugotoženec uresničil z vložitvijo ugovora zoper začasno odredbo. O ugovoru je odločilo prvostopenjsko sodišče in je s tem drugemu tožencu omogočilo pravico do izjave tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni ponovilo obrazložitve iz sklepa o začasni odredbi glede zagotovitve kontradiktornosti postopka in v tem delu na ugovor drugotoženca ni odgovorilo, vendar pa s tem ni prekršilo nobenega od postopkovnih pravil, saj te ugovorne navedbe niso bile odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih, niti katere od po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pri odločanju z začasno odredbo zadostuje, da so pravnorelevantna dejstva izkazana le do stopnje verjetnosti. Z začasno odredbo je bilo predlagano zavarovanje podrejenega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev in ne ničnosti pogodbe. Okoliščina, da v drugi pravdi tožnik v tožbeni zahtevek ni vključil tudi nepremičnin, ki so bile predmet prodajne pogodbe, ni odločilnega pomena, in zahtevka, kakršnega tožnik zoper toženca uveljavlja v obravnavani pravdi ne izključuje. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo, da je do stopnje verjetnosti izkazano, da je ob sklepanju prodajne pogodbe med tožnikom in prvo toženko obstajala zunajzakonska skupnost in da drugi toženec takrat ni bil dobroveren. Preverjanje drugega toženca pri notarki je sodišče prve stopnje upoštevalo v povezavi z drugimi ugotovljenimi okoliščinami, na podlagi katerih je napravilo prepričljiv sklep, da sta navedeni odločilni okoliščini izkazani do potrebne stopnje verjetnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni izkazan niti kriterij nevarnosti. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi 3. odst. 272. člena ZIZ, upoštevalo zakonsko domnevo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena, ker bo terjatev uveljavljena v tujini.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 2. odst. 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.