Jedro

Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik ni bil z dela odsoten neupravičeno, to pa pomeni, da mu delovno razmerje sploh ni moglo prenehati po določbah 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Zato je bilo treba kot nezakonite razveljaviti akte organov tožene stranke, ki so bili izdani na podlagi teh določil, kot sta to pravilno odločili nižji sodišči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v točki 1 izreka razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 9.11.1992 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 11.12.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stanki z dne 7.7.1990, kot nezakonita, v izreku pod točko 2 ugotovilo, da tožeči stanki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, in da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, ter v izreku pod 3, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stanki stroške postopka odmerjene na 60.880,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno glede izreka pod 1. točko in je v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi glede 2. in 3. točke izreka in s sklepom sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je edino, za pravilno rešitev spora pomembno vprašanje, ali je bil tožnik v spornem času odsoten z dela upravičeno ali neupravičeno. Dejstvo je, da se tožnik po 7.7.1990 na delo praktično ni več vrnil. Zato je vprašljivo, če mu je takrat, ko ni več delal, delavski svet lahko odobril dopust, ki zdaj predstavlja razlog upravičene odsotnosti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stanke zavrne oziroma podredno, da reviziji ugodi, sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, vendar revizija niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava ni utemeljeno. Kot izhaja iz revizijskih navedb tudi tožena stranka sama pravilno ugotavlja, da gre pri spornem vprašanju za vprašanje upravičene ali neupravičene odsotnosti tožeče stranke v času od 7.7.1990 do 16.7.1990, ki pa v tem primeru predstavlja samo dejansko vprašanje. Od ugotovitve tega dejstva je nato šele odvisna možnost pravilne uporabe materialnega prava. Ker pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega dejstva ni mogoče ugotavljati oziroma preverjati v revizijskem postopku, saj je revizijsko sodišče vazano na dejansko stanje, ki je podlaga odločanja sodišča druge stopnje.

Glede na povedano, revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, kako in kdaj delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni, nato pa se je vrnil ali pa se ni vrnil na delo. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik ni bil z dela odsoten neupravičeno, to pa pomeni, da mu delovno razmerje sploh ni moglo prenehati po določbah zgoraj citiranih točk prvega odstavka 100. člena ZDR.

Zato je bilo treba kot nezakonite razveljaviti akte organov tožene stranke, ki so bili izdani na podlagi teh določil, kot sta to pravilno odločili nižji sodišči. Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).