Jedro

Če skupni prostori v smislu 3. odst. 105. čl. SPZ še niso določeni, še ne pomeni, da ne obstajajo. Značilnost skupnih prostorov je, da služijo hiši kot celoti in za njih ne velja pravni režim posameznega ločenega dela večstanovanjske hiše; kot del stvari ne morejo postati predmet posebne lastninske pravice.

Stranke se sicer v skladu z namenom prekluzij res spodbuja in sili, da v določenem roku opravijo vsa ustrezna procesna dejanja, vendar načelo ekonomičnosti postopka in discipline strank ne more brez izjeme pretehtati proti materialno pravilni sodbi. Vsakič je treba presoditi, ali je v konkretnem primeru upoštevajoč vse okoliščine in posebnosti primera od stranke mogoče pričakovati takšno mero skrbnega ravnanja, da je očitek o nasprotnem življenjsko prepričljiv in razumen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna opustiti vsakršno vznemirjanje lastninske pravice, ki jo ima tožnica na poslovnih prostorih v objektu na naslovu M., v izmeri 181,55 m2, vpisano pri vl. št. 263 k. o. AA, parc. 284, še posebej v zastekljenem delu prehoda, od koder je mogoče priti po stopnicah v zgornje nadstropje tako, da se hodi skozi zastekljeni prehod in slednje počno tudi njene stranke, povzroča hrup in s svojimi prehodi in prehodi svojih strank povečuje tveganje nastalih poškodb in vlomov v prostore tožeče stranke, ter se ji tovrstno vznemirjanje prepoveduje tudi v bodoče (1. točka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.722,55 EUR (2. točka).

Zoper to sodbo se toženka pritožuje iz vseh razlogov, navedenih v 1., 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je prišla do novih dokaznih listin, do katerih tekom postopka na prvi stopnji brez svoje krivde ni mogla priti. Pogovarjala se je namreč z ostalimi solastniki in jim predočila sodbo, zaradi česar so bili nejevolji, saj bi morala zaradi odločitve sodišča zdaj začeti uporabljati kot poslovni vhod v svoje prostore stanovanjski vhod s K. ulice namesto dosedanjega vhoda z M. Glas o tem je prišel do sina prvotnega lastnika g. B.S., ki mu je bila hiša na M. zaplenjena, vrnjeno pa jo je dobil v postopku denacionalizacije z odločbo z dne 5. 7. 2002. Poslal mu je odločbo, iz katere je razvidno, da meri celotna površina pritličja 197,82 m2, od česar je tožeča stranka od G. d. d., kupila le 181,55 m2, in sicer oba poslovna prostora brez prehoda, ki meri ravno toliko, kolikor znaša razlika, torej 16,27 m2. Dodatno prilaga še komisijski zapisnik iz septembra leta 1948 in uradni zaznamek Občine Ljubljana Center z dne 23. 5. 1994, iz obeh listin pa je dodatno razvidno, da je prehod skupni prostorov solasti vseh solastnikov stanovanjsko poslovnega objekta. Prilaga izračun B. S. (in predlaga njegovo zaslišanje) ter vse že navedene listine. Poudarja, da je bila tožnica ob nakupu prostorov opozorjena na prehod. Če sodba obstane, je toženka obsojena na propad, saj se stanovanjskega vhoda ne da preurediti v poslovnega oziroma temu drugi stanovalci nasprotujejo, sklene pritožba in opredeljuje pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Poudarja, da ni nobenega opravičljivega razloga, da pritožnica vseh novih dokazov, ki jih prilaga pritožbi, ni predlagala pravočasno, saj so očitno vsi obstajali, zato jim nasprotuje, trdi, da so nedopustni in da jih sodišče ne sme upoštevati. Meritve iz postopka denacionalizacije tudi niso verodostojne, ravno zaradi meritev skupnih prostorov vpis etažne lastnine še ni zaključen. Opredeljuje pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je kot ključno v obravnavani pravdi upoštevalo to, da je tožnica vpisna v zemljiško knjigi kot lastnica poslovnega prostora v izmeri 181,55 m2, pri čemer je celo sâmo opozorilo, da v zemljiški knjigi ni vpisano, kje se ta prostor nahaja in kaj v naravi predstavlja, češ da ni sporno, da je edini tak prostor ravno tožničin poslovni prostor. Pri tem je prvo sodišče ob specifični situaciji, ko je v zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica na delu stavbe (na poslovnem prostoru določene kvadrature) očitno prezrlo dejstvo, da skupni prostori sploh niso vpisani v zemljiško knjigo.

Prvo sodišče zapiše, da ni dvoma da je tožnica s poslovnim prostorom v izmeri 181,55 m2 kupila tudi sporni prehod in da je ta zajet v njeno lastnino, kakor je vpisana v zemljiško knjigo, vendar pritožbeno sodišče pogreša razloge, na podlagi katerih bi to bilo celo „nedvomno“. Dejstvo, da skupni prostori v smislu 3. odst. 105. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; SPZ) še niso določeni, še ne pomeni, da ne obstajajo. Značilnost skupnih prostorov je, da služijo hiši kot celoti in za njih ne velja pravni režim posameznega ločenega dela večstanovanjske hiše; kot del stvari ne morejo postati predmet posebne lastninske pravice (prim. argumentacijo VSS v sodbi II Ips 381/2008). Če prehod do stopnišča v stavbi ni bil razdeljen, so imeli vsi solastniki ali imetniki pravice uporabe na njem skupno pravico uporabe (4. čl. Zakona o pravicah na delih stavb, Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86). Takšen prostor je imel status skupnega prostora in ga ima tudi po uveljavitvi SPZ, pred tem pa po Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/91, čl. 8). Razlogi o tem temeljnem ugovoru toženke (ali in zakaj (ne)gre za skupni prostor) v izpodbijani sodbi manjkajo. Prve sodbe se zato ne da preizkusiti, saj gre za odločilna dejstva, zato je storjena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Neobrazložena pa je tudi odločitev (in ugotovitev) prvega sodišča o tem, da naj bi oziroma zakaj naj bi prehodi toženke in njenih strank povzročali hrup, saj gre nesporno za dejavnost prodajanja starin, dalje pa tudi, zakaj bi prehodi povečevali nevarnost poškodb, vlomov in ropov. Niti iz izreka prve sodbe (in torej niti iz zahtevka) ne izhaja nedvoumno, ali se prepoveduje le takšno vznemirjanje, ki povzroča hrup in povečuje tveganje za kazniva dejanja.

Na podlagi obrazloženega je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje prvemu sodišču, (1. odst. 354. čl. ZPP). V novem sojenju bo treba to pomanjkljivost odpraviti, tudi ob uporabi 108. čl. ZPP. Prvo sodišče naj nato ob novi celoviti dokazni oceni ponovno odločilo, pri čemer naj se izrecno opredeli do tega, ali je sporni prehod skupni prostor ali ne in na podlagi česa tako ocenjuje, za svojo celotno odločitev pa naj navede jasne in razumljive razloge. Pri tem utegnejo biti pomembni tudi dokazi, na katere se pritožnica ni sklicevala in jih ni predlagala oziroma predložila pravočasno tekom prvega sojenja na prvi stopnji, za katere pa trdi, da tega ni storila brez svoje krivde, čemur tožeča stranka nasprotuje.

Krivda stranke v dokaznem sistemu prekluzij je pojem, ki ga ne gre razlagati prestrogo. Stranke se sicer v skladu z namenom prekluzij res spodbuja in sili, da v določenem roku opravijo vsa ustrezna procesna dejanja, vendar načelo ekonomičnosti postopka in discipline strank ne more brez izjeme pretehtati proti materialno pravilni sodbi. Vsakič je treba presoditi, ali je v konkretnem primeru upoštevajoč vse okoliščine in posebnosti primera od stranke mogoče pričakovati takšno mero skrbnega ravnanja, da je očitek o nasprotnem življenjsko prepričljiv in razumen. Ne drži, da je nekrivda podana samo takrat, ko novi dokazi (ali dejstva) nastanejo po koncu prvega naroka, saj v tem primeru o nekrvidi sploh ni mogoče govoriti. Načeloma je sicer res na stranki breme, da pravočasno priskrbi dovolj informacij, ki ji omogočajo kakovostno zastopanje svojih stališč, vendar velja to zlasti za tožečo stranko, saj se ona odloči, kdaj zadevo s tožbo predloži sodišču. Obravnavni primer je po prepričanju pritožbenega sodišča vendarle dokaj specifičen. Čeprav toženka do pritožbe res ni oporekala navedbi, da poslovni prostor tožnice meri 181,55 m2 (za to očitno ni imela nobenega razumnega razloga), je vseskozi trdila, da je (zaradi situacije v naravi, navedb v pogodbi in dolgoletne uporabe) sporni prehod skupni prostor in da ni last tožnice.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.