Jedro

Za ugotovitev, ali je bil varovanec zavarovanke toženke res nepredvidljiv, agresiven, (pre)močan ter zato neobvladljiv, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, zato je ta dejstva smelo ugotavljati z zaslišanjem prič, ki so bile z njim v dnevnih stikih.

Delo varuhinje otrok s posebnimi potrebami sicer spada med poklice z nekoliko povečanimi tveganji za nastanek škode, a gre v konkretni zadevi vendarle za še sprejemljive rizike. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, je mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. Tudi okoliščine, v katerih je bila dejavnost izvajana, ne utemeljujejo sklepa o tako povečani nevarnosti, ki bi indicirala objektivno odškodninsko odgovornost. Ob ugotovitvi, da do škodnega dogodka varovanec v šoli in v stiku s tožnico ni bil neobvadljiv ali agresiven, da tožnica ni nikoli obvestila delodajalca, da ga ne bi mogla obvladati, je pravilna tudi odločitev, da v ravnanju zavarovanke toženke ni mogoče najti pomanjkljivosti, ki bi utemeljevale njeno krivdno odgovornost.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica s tožbo od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ko je pri zavarovanki toženke opravljala delo varuhinje otrok s posebnimi potrebami. Mld. varovanec šole je na sprehodu nenadoma želel zapustiti skupino in pri tem potegnil tožnico, ki je padla. Ob tem je pri tožnici prišlo do interkondilarnega zloma leve stegnenice.

2. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo njen zahtevek iz naslova zavarovanja splošne civilne odgovornosti za plačilo 47.083,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2014 dalje do plačila.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z odločitvijo sodišča prve stopnje, da nista podani ne objektivna ne krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke, niti ni mogoče presojati odgovornosti zavarovanke toženke po prvem odstavku 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja odgovornost drugih za mladoletnika.

**Revizijske navedbe**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da varovanje štirinajstletnega fanta, ki je vključen v prilagojen program, ki ima posebne potrebe in je v določenih pogledih nepredvidljiv, nedvomno pomeni nevarno dejavnost. Tveganje oziroma nevarnost nastanka poškodb pa je še toliko večja, ko gre za varovanje teh oseb pri aktivnostih zunaj šole, ko se te osebe gibljejo in so pri tem v neposrednem stiku z učiteljem. Opozarja, da o čustvenem oziroma osebnem stanju in značilnostih otroka ne morejo soditi priče, temveč bi moralo sodišče postaviti izvedenca ustrezne stroke. Tožnica meni, da je sodišče z zavrnitvijo tega dokaznega predloga zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da ji je bila s tem odvzeta možnost dokazati objektivno in krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke. Navaja, da je zato, ker sodišče ni strokovno podkrepljeno podalo zaključkov glede značaja in osebnostnih značilnosti mld. varovanca, sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi materialnopravno napačno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da ni bila usposobljena za delo z mld. varovancem, saj je napačno porazdelilo dokazno breme. Materialnopravno zmoten pa je tudi zaključek sodišč, da se ne uporabi prvi odstavek 144. člena OZ. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka z revizijo.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**O utemeljenosti revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revidentka sodišču očita, da ji z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke ni dalo možnosti dokazati obstoja objektivne in krivdne odgovornosti. Iz sodbe sodišča druge stopnje glede tega pravilno izhaja, da za ugotovitev, ali je bil varovanec zavarovanke toženke res nepredvidljiv, agresiven, (pre)močan ter zato neobvladljiv, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, zato je ta dejstva smelo ugotavljati z zaslišanjem prič, ki so bile z njim v dnevnih stikih. Sodišče tako ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve o (ne)nepredvidljivosti, obvladljivosti in neagresivnosti varovanca v šoli in njegovi moči je tudi ustrezno obrazložilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti in tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: − tožnica je bila v času škodnega dogodka zaposlena pri zavarovanki toženke (šola s prilagojenim programom) kot varuhinja; − za svoje delo je bila ustrezno usposobljena in je svoje delo in varovance dobro poznala; − do škodnega dogodka je prišlo 27. 5. 2014, v času, ko je tožnica skupaj z učiteljico tri učence s posebnimi potrebami odpeljala na sprehod; − tožnica je varovanca po navodilu nadrejene učiteljice držala za roko; − 14-letni varovanec je tožnico povlekel za roko, ko je nenadoma želel zapustiti skupino, tožnica je zaradi tega izgubila ravnotežje, padla in se poškodovala; − varovanec je bil v času škodnega dogodka otrok s posebnimi potrebami (diagnoza: zmerna duševna manjrazvitost); bil je nepredvidljiv v smislu, „da bi šel kar po svoje“ in ga je bilo treba zato držati za roke; v času pred in ob škodnem dogodku je bil v šoli obvladljiv, v stiku z novimi osebami je preizkušal meje, bil kdaj glasnejši, dvignil kak predmet, ni pa bil nasilen in z njim ni bilo težav; − tožnica je bila v času škodnega dogodka višja in težja od varovanca; − varovanec je tožnico upošteval; že pred škodnim dogodkom je sicer tožnico kdaj potegnil za roko, a nikoli ni prišlo do padca; − zavarovanka toženke problemov z varovancem nikoli ni zaznala, niti nanje ni bila opozorjena; − v poseben zavod (Center za usposabljanje, delo in varstvo ...) je bil varovanec premeščen v septembru 2015 zaradi stopnjujočih se težav izven šole (doma in na poti v/iz šole je bil neobvladljiv in do mame fizično agresiven); − ob škodnem dogodku (na sprehodu) je zavarovanka organizacijsko (trije učenci, ki sta jih spremljali učiteljica in varuhinja) zadostila normativom po Pravilniku o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami.

9. Sodišče je na podlagi tako ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da nista podani ne objektivna ne krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke. Vrhovno sodišče ocenjuje, da delo varuhinje otrok s posebnimi potrebami sicer spada med poklice z nekoliko povečanimi tveganji za nastanek škode, a gre v konkretni zadevi glede na ugotovitve sodišč vendarle za še sprejemljive rizike. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, je mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana.1 Tudi okoliščine, v katerih je bila dejavnost izvajana, ne utemeljujejo sklepa o tako povečani nevarnosti, ki bi indicirala objektivno odškodninsko odgovornost. Tako je pravilna odločitev, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost revidentkinega delodajalca.

10. Ob ugotovitvi, da do škodnega dogodka varovanec v šoli in v stiku s tožnico ni bil neobvladljiv ali agresiven (le včasih je želel kam oditi po svoje), da tožnica ni nikoli obvestila delodajalca, da ga ne bi mogla obvladati, je pravilna tudi odločitev, da v ravnanju zavarovanke toženke ni mogoče najti pomanjkljivosti, ki bi utemeljevale njeno krivdno odgovornost. 11. Revidentka vztraja pri stališču, da se je sodna praksa že izrekla, da opravljanje takšnega dela, kot je bilo njeno, pomeni nevarno delo in se pri tem sklicuje na vmesno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 571/2013 ter sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2001. Višje sodišče ji je pravilno odgovorilo, da je prva zadeva z obravnavano neprimerljiva, saj je šlo za delo policistke pri vklepanju visokega in vinjenega moškega, ki se je vklenitvi upiral. Tudi glede zadeve II Ips 306/2001 je višje sodišče pravilno opozorilo, da se je Vrhovno sodišče v tej zadevi ukvarjalo s presojo krivdne in ne objektivne odgovornosti tožene stranke pri organizaciji in izvedbi sprehoda gojencev, pri čemer dejanske okoliščine škodnih dogodkov niso primerljive.2

12. Prav tako je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da zavarovanka toženke ne odgovarja na podlagi prvega odstavka 144. člena OZ. S tem pravilom je določeno, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik v času, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Pritožbeno sodišče je revidentki pravilno odgovorilo, da je v konkretnem primeru ni mogoče obravnavati ločeno od njenega delodajalca in je ni mogoče šteti za „drugo osebo“ v smislu te določbe. Revidentka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 224/2006, saj je tam obravnavana drugačna dejanska situacija, kot ji je pojasnilo že višje sodišče.3

13. Sodišče tudi ni zagrešilo očitane procesne kršitve pravil o dokaznem bremenu. Iz sodbe pritožbenega sodišča pravilno izhaja, da revidentkina trditev, da za delo ni bila usposobljena, ni šla v smeri njene formalne (ne)usposobljenosti ali neizkušenosti, temveč je bila postavljena v kontekstu trditev o lastnostih varovanca in le v zvezi z njim. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vedênje varovanca ni bila takšno, kot je trdila revidentka, je zaključek, da je bila za delo z njim usposobljena, le posledica te ugotovitve. Revidentkina formalna usposobljenost pa v postopku ni bila sporna in je zato sodišče tudi ni preverjalo v dokaznem postopku.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

14. Revizijsko sodišče je na podlagi navedenega revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2011 in II Ips 299/2017. 2 V zadevi II Ips 306/2001 je Vrhovno sodišče presojalo krivdno odgovornost tožene stranke pri organizaciji in izvedbi sprehoda otrok s posebnimi potrebami, vendar je ta potekal po poti, ki za tedanji čas in za tožnikovo razvojno stopnjo ni bila primerna, sprehod pa je vodila oseba, ki je takrat civilno služila vojaški rok in za katero tožena stranka ni izkazala, da bi imela ustrezno višjo ali visoko izobrazbo pedagoške smeri, ki je potrebna za samostojno delo z gojenci. 3 V zadevi II Ips 224/2006 je Vrhovno sodišče zahtevku ugodilo na podlagi tedaj veljavnega 167. člen ZOR, ki je vseboval enako določbo kot sedaj veljavni 144. člen OZ. Ocenilo je, da je podana krivdna odgovornost vrtca za škodo, ki jo je eden od varovancev povzročil drugi varovanki, ko jo je porinil z igrala.