Jedro

Rok iz 2. odstavka 204. člena ZDR je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče dogovorno niti podaljšati niti skrajšati. Tudi odločitev delodajalca po izteku roka, ki ga ima na razpolago za odločitev o pritožbi, zahtevi oziroma ugovoru delavca, delavcu ne odpre novega roka za sodno varstvo. Tako bi moral tožnik po izteku 8 dnevnega roka, v katerem bi morala tožena stranka odločiti o njegovi pritožbi, v nadaljnjih 30 dneh vložiti tožbo, da bi bila ta dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožeča stranka tožbo vložila pravočasno, saj je zaupala dogovoru, sklenjenemu med socialnimi partnerji – podpisniki kolektivne pogodbe za zavod .... Ti so se namreč s tem dogovorom med drugim tudi dogovorili, da je rok, v katerem bo tožena stranka odgovorila na pritožbo, 30 dni, kar pomeni, da sta stranki kolektivne pogodbe zakonsko določeni rok podaljšali. Tako je tožnik v celoti ravnal pravilno, ko je, ne glede na to, da je pritožbo zoper aneks vložil 4. 9. 2008, počakal na iztek 30 dni ter v naknadnem roku 30 dnevnem roku vložil tožbo pri pristojnem sodišču. Tožnik tako ni imel razloga, da v dogovor socialnih partnerjev ne bi verjel. Zakonsko določenih rokov se sicer ne sme krajšati, vendar sta stranki dogovora s podaljšanjem rokov samo obema stranema želeli zagotoviti več pravic in večjo pravno varnost. Njuno ravnanje ne nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom in tako ni podvrženo razpolaganju, ki ga sodišče v nobenem primeru ne more priznati. Temu v prid govori tudi dejstvo, da tožena stranka, ki bi sicer imela pravni interes, da sporno zadevo čim prej uredi, ni tekom postopka v ničemer navajala ali uveljavljala ugovora, da je tožeča stranka v svoji pravici do sodnega varstva prekludirana. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navajala, da je ta neutemeljena. Tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, saj se na dogovor tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala. Nadalje navaja, da je tožeča stranka pritožbo zoper aneks pri toženi stranki vložila dne 4. 9. 2008, 60 delovnih dni, o katerih govori, se je izteklo 28. 11. 2008, tožbo pa je vložila šele 19. 12. 2008, kar je po roku iz 2. odstavka 204. člena ZDR, ki je materialni prekluzivni rok, ki ga delodajalec in delavec ne moreta sporazumno spreminjati niti v korist delavca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne ter potrdi izpodbijani sklep, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil 18. 12. 2009 in s katero je zahteval ugotovitev, da sta delovno mesto in plača, ki ju je tožena stranka določila tožniku v predlogu aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. … z dne 14. 8. 2008, nezakonita, da mu tožena stranka predloži nov aneks k pogodbi o zaposlitvi v skladu z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju za delovno mesto režiser v VII/2 tarifnem razredu in 41. plačnim razredom ter dodatnimi 5 razredi napredovanj in da mu je za obdobje od 1. 8. 2008 dalje dolžna plačati razliko med plačo za delovno mesto režiser po 46. plačilnem razredu in plačo, ki jo tožnik prejema, ter mu povrniti stroške postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi iz odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Po 2. odstavku 204 člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) lahko delavec, ki mu delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi za odpravo kršitve oziroma izpolnitve svojih obveznosti kršitve ne odpravi oziroma obveznosti ne izpolni, v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo. Rok iz 2. odstavka 204. člena ZDR je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče dogovorno niti podaljšati in niti skrajšati in odločitev delodajalca tudi po izteku roka, ki ga ima na razpolago za odločitev o pritožbi, zahtevi oziroma ugovoru delavca, delavcu ne odpre novega roka za sodno varstvo. Tako bi moral tožnik po izteku 8 dnevnega roka, v katerem bi morala tožena stranka odločiti o njegovi pritožbi, v nadaljnjih 30 dneh vložiti tožbo. Tožnik je pritožbo vložil 4. 9. 2008 in ker je bila toženi stranki vročena istega dne, bi moral tožbo vložiti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, najkasneje do 16. 10. 2008. Ker je bila tožba vložena 18. 12. 2008, je prepozna in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.