Jedro

Pritožnica v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo ARSO, izdano na podlagi 24. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), s katero je ARSO odločila, da pritožnica ni več upravičena do oprostitve plačila okoljske dajatve. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi pritožnica izboljšanje svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu tako lahko dosegla le z uveljavljanjem razlogov, iz katerih meni, da upravičenost do oprostitve okoljske dajatve zanjo kot nosilko te pravice ni prenehala, ali pa če bi uveljavljala, da je ARSO razloge za prenehanje upravičenosti do oprostitve ugotovila prezgodaj, ne pa z navedbami, da bi se moralo tudi upravičenje za oprostitev plačila okoljskih dajatev prenesti na njeno univerzalno pravno naslednico, zato da svoji pravni naslednici ne bi bila odgovorna za nastale obveznosti plačila okoljskih dajatev. Te navedbe so namreč stvar njenega dvostranskega razmerja z univerzalno pravno naslednico, ne pa predmet izpodbijane odločbe, oziroma upravnopravnega razmerja med pritožnico ter ARSO in pomenijo samo izraz pritožničinega dejanskega interesa, da se kot prenosna družba izogne obveznostim za katere odgovarja prevzemni družbi skladno z določbami ZGD-1. Zgolj dejanski interes pa ne zadošča za sodno varstvo za vodenje upravnega spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo št. 35483-29/2019-3 z dne 22. 5. 2019, s katero je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) ugotovila, da je tožnici z dnem 7. 5. 2019 prenehala upravičenost do oprostitve plačila okoljske dajatve, ki se nanaša na gorivo, ki se rabi v napravi SI-28. 2. V obrazložitvi je navedlo, da je edino izboljšanje pravnega položaja, ki ga tožnica lahko doseže v tem postopku, ohranitev upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve oziroma to, da toženka še ne izda odločbe, s katero ugotovi, kdaj so nastopili razlogi za prenehanje upravičenosti do oprostitve. Tožnica pa s tožbo ne skuša doseči takšnega pravnega položaja, saj v tožbi ne uveljavlja razlogov, iz katerih meni, da upravičenost do oprostitve zanjo kot nosilko te pravice ni prenehala, niti ne zatrjuje, da bi ARSO prenehanje upravičenosti do oprostitve plačila ugotovila s prezgodnjim datumom, kar pomeni, da v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zato je treba tožbo zavreči. 3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, v kateri navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ni razvidno, katero pravno podlago je sodišče prve stopnje uporabilo za zavrženje tožbe (3. ali 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1) ter tudi, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker je sodišče prve stopnje tožbo vročalo nasprotni stranki, kar pomeni, da je ocenilo, da je tožba prestala formalni preizkus, in je zato ne bi smelo zavreči, pač pa bi jo moralo vsebinsko obravnavati. Navaja, da uspešnost tožbe v tem upravnem sporu neposredno vpliva na njeno osebno korist in pravni položaj zato, ker je ARSO v izpodbijani odločbi ugotovila samo, da je upravičenost do oprostitve plačila okoljske dajatve prenehala z dnem 7. 5. 2019, ni pa odločila o tem, da se ta oprostitev prenese na univerzalnega pravnega naslednika pritožnice, A., d. o. o., kot je to storila pri odločanju v postopku o spremembi dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov. Zato je prevzemni družbi A., d. o. o., nastala škoda v obliki plačila okoljskih dajatev za obdobje od 19. 3. 2019 do 7. 5. 2019, za katere pa je na podlagi Zakona o gospodarskih službah (v nadaljevanju ZGD-1) odgovorna pritožnica kot prenosna družba. Sodišču prve stopnje očita, da bi jo moralo zaradi kompleksnosti zadeve pozvati, da se o obstoju svoje osebne koristi za izid postopka izjavi, ker pa navedenega ni storilo, je s tem kršilo njeno pravico iz 22. in 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Ponovno povzema tudi vse tožbene navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica navaja, da bi s tožbo lahko dosegla, da bi upravni organ v izpodbijani odločbi odločil tudi o tem, da se oprostitev plačila okoljske dajatve, do katere je bila upravičena, prenese na njeno univerzalno pravno naslednico A., d. o. o., zaradi česar pravni naslednici ne bi nastala škoda v obliki plačila okoljskih dajatev v času od 19. 3. 2019 do 7. 5. 2019. Meni, da s tožbo varuje svoj pravni položaj kot prenosne družbe. Če bo izpodbijani akt ostal v veljavi, bo kot prenosna družba univerzalni pravni naslednici na podlagi določb ZGD-1 solidarno odgovorna za že nastale obveznosti plačila okoljske dajatve, ki so pravni naslednici nastale, ker upravičenje do oprostitve okoljskih dajatev nanjo ni bilo preneseno s trenutkom oddelitve, kot je bilo to storjeno v zvezi z dovoljenjem za izpuščanje toplogrednih plinov.

7. Z omenjenimi navedbami pa pritožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izkazuje pravovarstvenega interesa za vodenje tega upravnega spora, saj s tožbo ne zahteva pravnega varstva, kakršnega ji zagotavlja ta upravni spor.

8. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj, ki ji gre na podlagi materialnopravnih predpisov, ki jih je treba uporabiti pri odločanju. Glede na to, da pritožnica v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo ARSO, izdano na podlagi 24. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), s katero je ARSO odločila, da pritožnica ni več upravičena do oprostitve plačila okoljske dajatve, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi pritožnica izboljšanje svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu tako lahko dosegla le z uveljavljanjem razlogov, iz katerih meni, da upravičenost do oprostitve okoljske dajatve zanjo kot nosilko te pravice ni prenehala, ali pa če bi uveljavljala, da je ARSO razloge za prenehanje upravičenosti do oprostitve ugotovila prezgodaj, ne pa z navedbami, da bi se moralo tudi upravičenje za oprostitev plačila okoljskih dajatev prenesti na njeno univerzalno pravno naslednico, zato da svoji pravni naslednici ne bi bila odgovorna za nastale obveznosti plačila okoljskih dajatev. Te navedbe so namreč stvar njenega dvostranskega razmerja z univerzalno pravno naslednico, ne pa predmet izpodbijane odločbe, oziroma upravnopravnega razmerja med pritožnico ter ARSO in pomenijo samo izraz pritožničinega dejanskega interesa, da se kot prenosna družba izogne obveznostim, za katere naj bi odgovarjala prevzemni družbi skladno z določbami ZGD-1. Zgolj dejanski interes pa ne zadošča za sodno varstvo za vodenje upravnega spora.1

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je torej očitno, da pritožnica v tožbi ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna.

10. Drži sicer, kar navaja pritožnica, da sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve razlaga tudi pravni interes v smislu 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki izrecno ni izpostavljen. Vendar pa je kljub temu mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da pravni interes za tako tožbo v povezavi s tožbenimi razlogi ni podan, glede na to da pritožnica z njimi ne izpodbija odločbe na način, da bi si izboljšala svoj pravni položaj, saj si prizadeva za zgodnejše prenehanje upravičenosti do oprostitve plačila okoljskih dajatev.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe lahko odločilo zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe in tožbe ne bi smelo vročati v odgovor. Sodišče namreč pazi na obstoj procesnih predpostavk po uradni dolžnosti ves čas postopka in pri sprejemanju procesne odločitve ni prekludirano.2

12. Glede na navedeno in ker ostale navedbe za odločitev o zavrženju tožbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 161/2018 z dne 23. 1. 2019. 2 Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016 in I Up 204/2018 z dne 9. 10. 2019.