Jedro

Odločitev prvostopenjskega sodišča je skladna z evropsko sodno prakso, po kateri so za določitev kraja nastanka škode lahko odločilne le primarne škode. To je torej le kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (predvsem telo ali premoženje). Ni bistveno, kje so nastale nadaljnje ali posredne škode oškodovanca, pri čemer enako velja tudi za škode, ki nastanejo tretji osebi, npr. nepremoženjska ali premoženjska škoda zaradi smrti bližnje osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in zavrglo tožbo z dne 17. 7. 2014, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 5.302,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka v pritožbi proti sklepu uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa ter opredeljuje stroške pritožbe. Navaja, da prvostopenjsko sodišče napačno razlaga Uredbo sveta (ES) št. 44/2001, prenovljena z Uredbo sveta (ES) 1215/2012, in ju nepravilno aplicira na dejansko stanje konkretne zadeve. V konkretnem primeru je prišlo do nastanka škodljive posledice v Republiki Sloveniji, saj je mati tožnikov tu umrla (zaradi protipravnega ravnanja delavcev tožene stranke v Republiki Nemčiji), tu pa sta nastali tudi škodljivi posledici (škodi) v obliki duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega. Ker Uredbi določata, da je pristojnost sodišča po kraju, kjer je do škodnega dogodka prišlo, torej kraju, kjer je prišlo do nastanka škodljive posledice (smrti matere in duševnih bolečin, povezanim z njo), je slovensko sodišče pristojno za odločanje. Sodišče je tudi v celoti prezrlo utemeljene navedbe tožečih strank, da po določbah Uredbe št. 44/2001 in Uredbe št. 1215/2012 lahko potrošnik sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko tudi pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, torej v Republiki Sloveniji. Stalno prebivališče neposredne oškodovanke in tožnikov je v Republiki Sloveniji, zato je podana pristojnost slovenskega sodišča. Da je šlo za pogodbeno razmerje in zato tudi pogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke, izhaja iz navedb tožnikov, da so delavci tožene stranke kršili njihovo pojasnilno dolžnost. 3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika zahtevata od toženke plačilo nepremoženjske škode, in sicer odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi težke invalidnosti in smrti njune matere A.P. Prva tožnica zahteva še povrnitev premoženjske škode zaradi zmanjšanja svojega premoženja in izgubljenega dobička (izguba zaslužka zaradi oskrbe matere in povrnitev stroškov financiranja zdravniškega posega). Tožena stranka je nemška klinika, torej tuja pravna oseba s sedežem v R Nemčiji, njeni delavci naj bi potrditvah tožeče stranke ravnali malomarno pri zdravljenju njune matere in opustili pojasnilno dolžnost. Gre torej za spor z mednarodnim elementom. Ker ima tožena stranka sedež v državi članici EU, je treba za opredelitev mednarodne pristojnosti uporabiti Uredbo (EU) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I)1. 6. Po tretjem odstavku 18. člena ZPP se mora sodišče, če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, po uradni dolžnosti izreči za nepristojno in zavreči tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila. Za takšen primer ne gre, ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala pristojnost slovenskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju pravilno uporabilo določbe Uredbe Bruselj I. Pravilno je opredelilo, da gre med strankama za spor v zvezi z nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo. Tožnika namreč zahtevata od toženke svojo nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi njenega krivdnega ravnanja pri zdravljenju njune matere. Tožnika s toženko nista sklenila nobene pogodbe o zdravljenju njune matere, niti nista sklepala pogodbe v imenu njune matere. Pritožba zato neutemeljeno vztraja pri trditvi, da naj bi šlo za pogodbeno razmerje med strankama in za toženkino pogodbeno odškodninsko odgovornost, da je zato pristojno slovensko sodišče po 15. do 17. členu Uredbe BruseljI, ki ureja pristojnost pri potrošniških pogodbah. Tudi če drži, da je pogodbo o zdravljenju matere tožnikov šteti kot potrošniško pogodbo2, to ni odločilno, ker med tožnikoma in toženko ni bilo vzpostavljeno pogodbeno razmerje, uveljavljata pa v tej pravdni zadevi svojo lastno nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

7. V 3. točki 5. člena Uredbe Bruselj I, ki se nanaša na zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti je določeno, da se tožba lahko vloži pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek. Iz prakse sodišča ES izhaja, da pojem kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, vključuje tako kraj, kjer je bilo storjeno škodno dejanje, kot tudi kraj nastanka škodljive posledice. Pritožba kot odločilno okoliščino, da je poleg splošne pristojnosti izbirno lahko pristojno tudi slovensko sodišče, poudarja, da je do nastanka škodljive posledice prišlo v Republiki Sloveniji, ker je mati tožnikov tu umrla in sta tu trpela duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da je bistven le kraj nastanka prve (neposredne) škode, to pa je na sedežu toženke v Republiki Nemčiji. Takšno stališče je uveljavljeno tudi v sodni praksi VS RS pri uporabi določbe 55. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku3. Predvsem pa je odločitev prvostopenjskega sodišča skladna z evropsko sodno prakso4, po kateri so za določitev kraja nastanka škode lahko odločilne le primarne škode, to je torej le kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (predvsem telo ali premoženje). Ni bistveno, kje so nastale nadaljnje ali posredne škode oškodovanca, pri čemer enako velja tudi za škode, ki nastanejo tretji osebi, npr. nepremoženjska ali premoženjska škoda zaradi smrti bližnje osebe5. Čeprav se je mati tožnikov po zdravniškem posegu vrnila in umrla v Republiki Sloveniji in sta tožnika tukaj trpela nepremoženjsko in premoženjsko škodo, to dejstvo ne predstavlja navezne okoliščine za pristojnost slovenskega sodišča. 8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnika morata sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka se je v odgovoru na pritožbo v pretežni meri le pridružila stališčem prvostopenjskega sklepa. Vložitev odgovora na pritožbo je glede na takšno njegovo vsebino nepotrebna. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tim. Uredba Bruselj I je bila prenovljena z Uredbo (EU) št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Po prehodni določbi 66. člena se ta Uredba uporablja samo za sodne postopke, ki so bili začeti na dan 10. 1. 2015 ali po tem. 2 Odločba VSM I Cp 1093/2015. 3 Sklep VSRS II Ips 57/2010. 4 Na primer sodba SES v zadevi Dumez France v Hessiche Landesbank z dne 11. 1. 1990, C-220/88. 5 Več o tem dr. Aleš Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis, 2012.