Jedro

Ker do sedaj edinkrat obsojeni A. A. . sedaj (v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) v svojem bivanjskem okolju živi zgledno in odgovorno, pritožbeno sodišče ne zaznava nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na prostosti ter ocenjuje, da mu gre (zaenkrat) vendarle zaupati, da nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil. Takšen drugostopenjski zaključek narekujejo zlasti dejstvo dosedanje nekaznovanosti za delo zmožnega in sposobnega obsojenca, njegova osebnostna urejenost ter način življenja, ki se kaže v socializiranosti in integriranosti v okolico, kritično in odgovorno sprejemanje posledic pravnomočne obsodbe ter prizadevanje za izvršitev prostostno omejitvene kazni z neodplačnim delom na alternativni, splošno koristen način. Ob navedenem pa ne gre zanemariti niti dejstva, na katerega razumno opozarja tudi zagovornik, da je za prvo obsodbo A. A. celo okrožni državni tožilec kot primerno predlagal izrek pogojne obsodbe, torej (zgolj) kazensko sankcijo opominjevalne narave, kar samo še dodatno utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča o smiselnosti in primernosti obsojenčevega opravljanja dela v splošno korist.

Izrek

Pritožbi zagovornika obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

Kazen 3 (tri) mesece zapora, ki je bila obsojenemuA. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K36582/2023 z dne 17. 3. 2025 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 36582/2023 z dne 27. 8. 2025, se na podlagi osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izvrši tako, da obsojenec v obdobju 1 (enega) leta od izvršljivosti tega sklepa opravi delo v splošno korist, brez nadomestila, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist.

V skladu z desetim odstavkom 86. člena KZ-1 se za čas opravljanja dela v splošno korist določi varstveno nadzorstvo, v okviru katerega bo Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Murska Sobota nadzirala izvrševanje dela v splošno korist.

Izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca vodi in nadzoruje Probacijska enota Murska Sobota. Pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalcih sankcije se upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti.

Dogovor o začetku opravljanja dela v splošno korist, ki ga sklenejo obsojenec, izvajalec sankcije in Probacijska enota Murska Sobota, se šteje kot poziv za nastop kazni.

Probacijska enota Murska Sobota obvesti sodišče prve stopnje, če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (enajsti odstavek 86. člena KZ-1).

Obrazložitev

1.hodna nekaitveOkrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je predloga obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 18. 9. 2025 in za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom z dne 10. 11. 2025, kot neutemeljena zavrnilo. To je bilo storjeno s sklepom IV Kr 36582/2023 z dne 10. 12. 2025.

2.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija obsojenčev zagovornik, in sicer zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, pa tudi iz razloga kršitve načela sorazmernosti in individualizacije kazenske sankcije, kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obsojencu dovoli nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Po prepričanju zagovornika temelji pritožbeno izpodbijani sklep na preozki in formalistični razlagi določb petega, osmega in devetega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da so formalni zakonski pogoji za alternativno izvršitev kazni sicer izpolnjeni, vendar nato navaja protislovne, pavšalne in vsebinsko prazne razloge. Pogreša zadostno opredelitev do konkretnih osebnih in družinskih okoliščin obsojenca, za katere ocenjuje, da jih je prvostopenjsko sodišče razvrednotilo s splošnim argumentom, da so posledice prestajanja kazni zapora pričakovane. Meni, da takšna razlaga izniči sam namen instituta alternativnega izvrševanja kazni, ki je prav v tem, da se v posameznih primerih preprečijo nesorazmerni posegi v življenje obsojenca in tretjih oseb, kadar je namen kaznovanja mogoče doseči z milejšimi, a še vedno učinkovitimi sredstvi.

5.V povzetem je zagovorniku pritrditi. Sodišče prve stopnje je razloge za sprejeto (odklonilno) odločitev ponudilo predvsem v točkah 10 do 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer se je v glavnini oprlo na oceno, da obsojeni izrečenih groženj zoper oškodovanega policista ne obžaluje in zanje kljub drugačnemu zatrjevanju ni pripravljen sprejeti odgovornosti, medtem ko je premalo težo namenilo (preostalim) relevantnim okoliščinam. Najprej je poudariti, da mora odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako s storjenim kaznivim dejanjem, kot tudi z osebnostjo storilca.¹ Pri tem relevantne okoliščine, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve zaporne kazni, določa deveti odstavek 86. člena KZ-1. Te so zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Prva in četrta okoliščina se izrecno nanašata na sedanjost in prihodnost, po naravi stvari pa je pomemben del presoje druge okoliščine usmerjen tudi v presojo stanja v času odločanja in predvidevanja prihodnosti. Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v stadiju odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).²

6.Upoštevaje navedeno je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu svoje odločitve napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne že pri odmeri kazni (točka 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in bi morale ob konkretnem odločanju stopiti globoko v ozadje. Že v predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 18. 9. 2025 in v dne 24. 10. 2025 podanem odgovoru na mnenje Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, ki ju prvostopenjsko sodišče povzema v točkah 2 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je zagovornik tehtno opozarjal na zanesljivo skrb obsojenega A. A. za dokazano bolno, od njega odvisno ostarelo materB. B. , ki potrebuje njegovo vsakodnevno pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih. Hkrati se kot smiseln in zanesljiv pokaže pritožbeni poudarek, da obsojeni doslej ni bil kaznovan, da se je v postopku ves čas spoštljivo vedel in sodeloval s (prvostopenjskim) sodiščem ter tudi, da z lastnim ravnanjem po pravnomočnosti sodbe kaže, da razume težo izvršenega dejanja, saj želi izrečeno mu kazensko sankcijo oddelati na način, ki bo obenem v korist skupnosti.

7.Jedro navedb v predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora z delom v splošno korist (ki jih sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo), in sicer, da gre za prvo obsodbo za delo očitno sposobnega A. A. , ki ga bremeni dolžnost skrbi za bolno in ostarelo mater B. B. , pri čemer bi izvrševanje dela v splošno korist omogočilo, da obsojeni svojo obveznost do okolice poravna na način, ki je hkrati vzgojen in koristen za skupnost, po presoji pritožbenega sodišča omogočajo ugoditev primarno predlaganemu alternativnemu načinu izvršitve kazni zapora, s čimer bo dosežen tako primarni namen kazni kot sekundarni namen alternativne izvršitve kazni.

8.Ker do sedaj edinkrat obsojeni A. A. sedaj (v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) v svojem bivanjskem okolju živi zgledno in odgovorno, pritožbeno sodišče ne zaznava nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na prostosti ter ocenjuje, da mu gre (zaenkrat) vendarle zaupati, da nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil. Takšen drugostopenjski zaključek narekujejo zlasti dejstvo dosedanje nekaznovanosti za delo zmožnega in sposobnega obsojenca, njegova osebnostna urejenost ter način življenja, ki se kaže v socializiranosti in integriranosti v okolico, kritično in odgovorno sprejemanje posledic pravnomočne obsodbe ter prizadevanje za izvršitev prostostno omejitvene kazni z neodplačnim delom na alternativni, splošno koristen način. Ob navedenem pa ne gre zanemariti niti dejstva, na katerega razumno opozarja tudi zagovornik, da je za prvo obsodbo A. A. celo okrožni državni tožilec kot primerno predlagal izrek pogojne obsodbe, torej (zgolj) kazensko sankcijo opominjevalne narave, kar samo še dodatno utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča o smiselnosti in primernosti obsojenčevega opravljanja dela v splošno korist.

9.Strinjati pa se je z zagovornikom tudi v trditvi, da je prvostopenjsko stališče, po katerem naj bi bila skrb za bolno in ostarelo mater lahko kvečjemu razlog za odlog prestajanja kazni zapora, materialnopravno zmotno. Institut odloga izvršitve kazni zapora ni namenjen trajnejšemu urejanju življenjskih okoliščin obsojenca, temveč zgolj začasni odložitvi začetka prestajanja kazni zapora zaradi prehodnih ovir. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, temveč za (listinsko podprto) trajno in nestabilno osebno zdravstveno okoliščino bližnjega, ki zahteva stalno prisotnost in pomoč obsojenca. Pritožbeno sodišče opozarja, da so prav tovrstne okoliščine po naravi stvari predmet presoje v okviru odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora po 86. členu KZ-1. Posplošeno prvostopenjsko odkazovanje na možnost odloga prestajanja kazni zapora v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa zato vsebinske presoje pogojev za nadomestno izvršitev na temelju 86. člena KZ-1 ne more nadomestiti.

10.Po presoji pritožbenega sodišča bo alternativni način izvršitve kazni zapora pri obsojencu deloval tako v smislu prevencije kot tudi retribucije in resocializacije. Pri določanju obdobja, v katerem mora obsojeni opraviti delo v splošno korist, je upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, in sicer višino izrečene mu kazni zapora ter njegove družinske in socialne razmere, nato pa odločilo, da mora brez nadomestila v obdobju enega leta od izvršljivosti tega sklepa opraviti delo v splošno korist. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je neodplačno delo v navedenem obdobju primerna in pravična oblika nadomestila za izvršitev izrečene kazni zapora, prav tako je tudi smotrna glede na navedene subjektivne razmere obsojenca. Ob tem je še dodati, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist, medtem ko je preračun (končnega števila) ur v domeni organa, ki izvršuje zaporno kazen, ki se izvrši z delom v splošno korist.³

11.V zvezi s sprejeto odločitvijo pa pritožbeno sodišče še opozarja sledeče: izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca vodi in nadzoruje Probacijska enota Murska Sobota. Pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalcih sankcije se upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti. Dogovor o začetku opravljanja dela v splošno korist, ki ga sklenejo obsojenec, izvajalec sankcije in Probacijska enota Murska Sobota, se šteje kot poziv za nastop kazni. Probacijska enota Murska Sobota obvesti sodišče prve stopnje, če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. V kolikor obsojenec v celoti ali deloma ne bo izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist ali bo kako drugače kršil svoje obveznosti, bo lahko sodišče v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Nadomestna kazen zapora se tako izvršuje pod pretnjo, da se izrečena kazen zapora izvrši, če obsojenec ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist.

12.Z odločitvijo pritožbenega sodišča o nadomestitvi kazni treh mesecev zapora z neodplačnim delom v splošno korist je torej obsojencu ponujena možnost, da bo skozi svoj prispevek okolici dodatno razmislil o preteklem pravno nevzdržnem dejanju (predvsem v razmerju do oškodovane uradne osebe, tj. policista), s tem pa zavestno poravnal storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem.

13.Po obrazloženem je bilo pritožbi zagovornika obsojenega A. A. ugoditi in odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14.Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, saj je bilo s tem sklepom v celoti odločeno v obsojenčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------