Jedro

Zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Nasprotna udeleženka je dolžna predlagateljici v roku 15 dni plačati 223,99 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Upravna enota ... je z odločbo s 26. 4. 2022 predlagateljico razlastila na nepremičninah parc. št. 221/2 in 222/2, obe k. o. ..., po katerih poteka obstoječa javna cesta. Ker se udeleženki o višini odškodnine nista sporazumeli, je o njej odločalo sodišče v nepravdnem postopku.

2.Sodišče prve stopnje je za razlaščeni nepremičnini odmerilo odškodnino 4.878,72 EUR ter nasprotni udeleženki naložilo, da jo predlagateljici plača v roku 15 dni, skupaj z zamudnimi obrestmi 4.878,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je predlog predlagateljice zavrnilo. Kot pravno podlago za določitev odškodnine za razlaščeno nepremično je uporabilo določbe Zakona o urejanju prostora-3 (v nadaljevanju ZUreP-3) in zamudne obresti kot denarno nadomestilo zaradi omejitev uporabe nepremičnin za čas od njihove dejanske uporabe za gradnjo do določitve odškodnine za razlaščeni nepremičnini omejilo na višino odškodnine za razlaščeni nepremičnini v skladu z osmim odstavkom 109. člena ZUreP-3.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljice delno ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljici za razlaščeni nepremičnini plačati odškodnino 4.878,72 EUR in zamudne obresti od 4.878,72 EUR od 4. 1. 2010 do 31. 5. 2022, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, glede zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2022 do 17. 12. 2024, je predlog zavrnilo. V preostalem je pritožbo predlagateljice in v celoti pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanjem in nespremenjenem delu potrdilo. Pojasnilo je, da predpisa, veljavna v času dejanske razlastitve (Zakon o urejanju prostora-1, v nadaljevanju ZUreP-1, in Zakona o urejanju prostora-2, v nadaljevanju ZUreP-2), nista določala omejitve teka zamudnih obresti za čas od dejanske razlastitve dalje. To nadomestilo je zamejil ZUreP-3, ki se je začel uporabljati 1. 6. 2022, in od tedaj dalje so obresti prenehale teči, če so dosegle oziroma presegle odškodnino za razlaščeno nepremičnino.

4.Vrhovno sodišče je na predlog nasprotne udeleženke revizijo dopustilo s sklepom II DoR 245/2025 z 20. 8. 2025 glede vprašanja:

Ali je pri odločanju o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti v postopku določitve odškodnine zaradi razlastitve, začetem po uveljavitvi ZUreP-3, sodišče dolžno uporabiti ZUreP-3 kot veljavno materialnopravno podlago, zlasti glede določbe osmega odstavka 109. člena, ki določa omejitev višine nadomestila za čas med dejansko in pravno razlastitvijo, ali pa je dopustna uporaba prej veljavnih zakonov ZUreP-2 ali ZUreP-1, čeprav sta ta prenehala veljati že pred začetkom postopka?

Revizija in odgovor nanjo

5.Nasprotna udeleženka vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbo predlagateljice zoper sklep sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, podrejeno, da izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da se pravilo o omejitvi višine zakonskih zamudnih obresti uporablja šele od začetka uporabe ZUreP-3 dalje. Svoje stališče utemeljuje: s časom začetka postopka za določitev odškodnine; z vsebino prehodnih odredb zakona, ki določajo, da z dnem uveljavitve ZUreP-3 ZUreP-2 preneha veljati, in ne določajo, da se v postopkih za določitev višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino, uporabljajo predpisi, veljavni v času razlastitve nepremičnine; z načelom tempus regit actum, v skladu s katerim se materialno pravo uporablja po zakonu, veljavnem v času odločanja, razen če zakon ne določa drugače. Izpostavlja namen zakonodajalca, da z novo ureditvijo vzpostavi enotna in jasna pravila, ki odpravljajo negotovost glede višine in obsega nadomestila. Zakonska določba izključuje dvojno nadomestilo za isto obdobje in preprečuje nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med razlastitvenim upravičencem in zavezancem. Zaključuje, da je treba zakonske zamudne obresti šteti kot posebno obliko nadomestila in ne kot samostojno terjatev, ki bi se presojala po prejšnjih predpisih.

6.Predlagateljica v odgovoru na revizijo opozarja, da bi uporaba sporne določbe ZUreP-3 za pravne položaje, ki so nastali že pred začetkom uporabe predpisa, posegla v pridobljene pravice razlaščencev. Uporabe sporne določbe za čas pred uveljavitvijo zakona ne predvidevajo niti prehodne določbe. Meni, da se določba osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne uporablja za obravnavani primer, ko je predlagateljica posegla v njeno lastninsko pravico brez pravne podlage. Uporabljajo se določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki omejitve teka zakonskih zamudnih obresti od uveljavitve novele OZ-A ne pozna.

Uvodoma

7.Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Glede na dopuščeno pravno vprašanje se torej Vrhovno sodišče ne bo opredeljevalo do navedb v odgovoru na revizijo, da se določba osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne uporablja v primeru t. i. protipravnih dejanskih razlastitev.

Dejanski okvir spora

8.Nasprotna udeleženka je 1. 2. 2009 brez pravne podlage na nepremičnini parc. št. 221/2 in 222/2, obe k. o. ..., ki sta bili v lasti predlagateljice, razširila državno cesto ... Dejanski razlastitvi je sledila pravna. Odločba o razlastitvi je bila izdana 26. 4. 2022 in je postala pravnomočna 19. 5. 2022. Predlog za odmero odškodnine za razlaščeni nepremičnini je predlagateljica vložila 19. 9. 2022.

Presoja dopuščenega vprašanja

9.Jedro obravnavane zadeve je vprašanje časovne uporabe osmega odstavka 109. člena ZUReP-3, ki zamejuje višino denarnega nadomestila zaradi omejitev uporabe nepremičnine za čas od njene dejanske uporabe do določitve odškodnine za razlaščeno nepremičnino z višino odškodnine za razlaščeno nepremičnino po vzoru pravila ne ultra alterum tantum.

10.Sodišči prve in druge stopnje sta pravilo iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 uporabili analogno tudi za primer t. i. protipravne dejanske razlastitve.

11.Kadar sodišče ob reševanju konkretnega primera ugotovi pravno praznino, lahko analogno uporabi predpise, ki urejajo podobne primere (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Dopustnost analogije je vezana na predpise, ki jih je tudi časovno za sojenje mogoče uporabiti. Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (prvi odstavek 155. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS), to pa pomeni, da tudi analogna uporaba z retroaktivno veljavnostjo ni dopustna.

12.Prehodne določbe ZUreP-3 določajo, da ZUreP-3 začne veljati 31. 12. 2021 (343. člen) in se začne uporabljati 1. 6. 2022 (342. člen). Za začetek uporabe določb ZUreP-3 je torej določen trenutek po njegovi objavi 22. 12. 2021 in uveljavitvi 31. 12. 2021.

13.Že pred sprejetjem ZUreP-3 je Vrhovno sodišče, ob analogni uporabi pravil splošnega obligacijskega prava, zavzelo stališče, da se slabši položaj dejanskega razlaščenca lahko izravna tudi tako, da se mu poleg razlastitvene odškodnine prizna zamudne obresti, ki tečejo od dejanske razlastitve dalje. Tako priznane zamudne obresti so del terjatve za plačilo odškodnine za razlastitev, ki izvira iz sprva dejanske, nato pa še pravne razlastitve.1 Glede njihove pravne narave je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 39/2020 s 25. 9. 2020 zavzelo stališče, da gre za zamudne obresti, kot jih urejajo splošna pravila civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava pa vse od novele OZ-A pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti ne določajo.

14.Zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Razlaga, za katero se zavzema revidentka, da bi osmi odstavek 109. člena ZUreP-3 veljal tudi za zamudne obresti, ki so se natekle do začetka uporabe ZUreP-3, bi tako nedopustno posegla v že nastalo pravico do nadomestila.2

15.Tudi temeljno načelo tempus regit actum, na katerega se sklicuje revidentka, narekuje enak zaključek. To načelo pomeni, da je pri presoji pravnega dejanja treba upoštevati pravno stanje ob času, ko je bilo opravljeno oziroma ko je nastalo.3 Pravno dejanje, ki utemeljuje nadomestilo v obliki zamudnih obresti, je uporaba tuje nepremičnine brez ustrezne ureditve pravnih razmerij z lastnikom nepremičnine in ne odmera odškodnine za razlaščeno nepremičnino, kot to zmotno meni revidentka.

16.Razlog za sprejetje sporne omejitve višine nadomestila iz zakonodajnega gradiva ne izhaja. Očitno gre za preprečitev nesorazmerja med vrednostjo razlaščene nepremičnine in dodatnim upravičenjem, nastalim zaradi uporabe nepremičnine, ki se izraža bodisi v obliki zamudnih obresti bodisi uporabnine. Čeprav gre za ustavno dopusten cilj, pa ta ne ustreza pogojem, ki morajo biti po 155. členu Ustave izpolnjeni za dopustno retroaktivno učinkovanje. Že zato bi takšna razlaga zakona nedopustno posegla v že nastalo pravico do nadomestila, ki je sestavni del pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS ter bila tako očitno protiustavna.

17.Razlaga, za katero se zavzema revidentka, bi vodila tudi v neenakopravno obravnavo razlastitvenih zavezancev, ki jim pripada nadomestilo v obliki zamudnih obresti za čas pred začetkom uporabe sporne določbe. Ali jim to pripada za celotno obdobje do začetka uporabe ZureP-3, ali zgolj do višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino, bi bilo namreč odvisno zgolj od časa odmere odškodnine. Za tako razlikovanje ni videti stvarnega in razumnega razloga.

Sklepno

18.Ob upoštevanju prepovedi retroaktivnosti (155. člen URS), načela enakosti (14. člen URS) ter odsotnosti izrecne zakonske določbe, ki bi določala drugače, se odgovor na revizijsko vprašanje glasi: zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022.

19.Uveljavljanji revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1).

Odločitev o stroških

20.V nepravdnem postopku glede povračila stroškov postopka velja pravilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 40. člena ZNP-1). V postopku za določitev odškodnine ZNP-1 v 139. členu določa, da stroške postopka krije udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, če višina odškodnine presega vrednost, ki je bila v skladu z zakonom ponujena upravičencu pred začetkom sodnega postopka. V ostalih primerih krije stroške upravičenec. Toda v postopkih z revizijo tudi v teh primerih velja načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom ZNP-1). Za uspeh revizije je namreč odločilno, ali je revident uspel z revizijsko spornim (zahtevanim) delom oziroma delom odškodnine, ki mu je bil pravnomočno naložen v plačilo.

21.Nasprotna udeleženka mora predlagateljici povrniti stroške revizijskega postopka v višini 223,99 EUR (300 točk za odgovor na revizijo, 6 točk za materialne stroške in 22 % DDV). Od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ), tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

Sestava senata in glasovanje

22.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1).

------------------------

1Prim. VS RS sklep II Ips 874/2009 s 16. 9. 2010 in II Ips 335/2017 s 26. 4. 2018.

2Zadeva VSK sklep I Cp 295/2024 z 28. 8. 2024 ni primerljiva z obravnavano, saj je bilo predmet presoje vprašanje teka zastaranja zamudnih obresti in je bilo razlastitvenemu zavezancu nadomestilo zaradi omejitev uporabe nepremičnine priznano vse od dejanske razlastitve 1. 9. 2007 do izdaje sodne odločbe.

3Čas vlada pravnemu dejanju.

4Kranjc, J., Latinski pravni reki, GV založba, 2006, str. 240.

Zveza:

Zakon o urejanju prostora (2021) - ZUreP-3 - člen 109, 109/8, 342, 343 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 33, 155, 155/1 Zakon o sodiščih (2025) - ZS-1 - člen 3, 3/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 371, 371/2, 378 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 139

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.