Jedro

Ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje je potrebno takrat, ko bi bilo nesorazmerno poseženo v pravico do pravnega sredstva, na primer če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče se ne strinja, da sodišče druge stopnje ugotovljenih kršitev ne more odpraviti sámo. Zgolj ugotovitev, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ker ni opravilo celovite in ustrezne dokazne ocene v zvezi s pravočasnostjo vložitve motenjske tožbe, ne narekuje razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem že opravilo dokazni postopek (zaslišalo priče in vpogledalo v listinsko dokumentacijo), dopolnjevanje dokaznega postopka in/ali dokazne ocene ne bi pomenila ugotavljanja samostojnega sklopa dejstev in pravnih vprašanj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugodilo tožbenem zahtevku; ugotovilo je zatrjevano motenje posesti, tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja in mu prepovedalo prihodnje motenje posesti tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in odločilo, da se izpodbijani sklep prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje se pritožujejo tožniki.

**Razlogi sodišča druge stopnje**

4. Pritožba utemeljeno napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba vložena pravočasno. Dokazna ocena je nepopolna, površna in neobrazložena. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev glede pravočasnosti tožbe oprlo na izpovedbo tožnikov, za katero je ocenilo, da je bolj prepričljiva od izpovedb dveh prič, ki jih je predlagal toženec. Sodišče prve stopnje ni izvedlo celovite dokazne ocene, saj je (brez pojasnila) prezrlo listinske dokaze in izpovedbi dveh dodatnih prič, ki jih je prav tako predlagal toženec. Sodišče druge stopnje kršitve sodišča prve stopnje, upoštevaje njeno naravo in težo, ne more odpraviti sámo, saj bi z dopolnjevanjem dokazne ocene prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Prav tako mora biti pravica do poštenega sojenja zagotovljena na vseh stopnjah sojenja. Upoštevati je treba tudi, da je ta zadeva razveljavljena prvič in je bil postopek na prvi stopnji izpeljan relativno hitro. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev že izvedlo dokazni postopek, zato z razveljavitvijo ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

**Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje**

5. Zoper sklep sodišča druge stopnje se pritožujejo tožniki. Navajajo, da bi sodišče druge stopnje lahko dokazni postopek sámo dopolnilo oziroma odpravilo pomanjkljivosti, saj ga je sodišče prve stopnje že izvedlo. Poudarjajo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju naj sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno.

6. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku ne sme presojati, ali je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo obstoj procesne kršitve v postopku na prvi stopnji. Ob izhodišču, da je procesna kršitev storjena, sme presojati le, ali so obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi je pravilna, saj bi bilo z dopolnitvijo dokaznega postopka na drugi stopnji nesorazmerno poseženo v strankino pravico do pritožbe in poštenega sojenja. Sklep je ustrezno obrazložen.

**Odločitev o pritožbi**

7. Pritožba je utemeljena.

8. Sodišča morajo zagotavljati učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta je lahko ogrožena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo,1 da je po ureditvi prvega odstavka 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje izjema: praviloma mora tako o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Izjemna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje je mogoča, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da sámo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Okoliščine, ki omogočajo tak izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi pomenila ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja - postopek bi zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških ali finančnih virov.

9. Prav tako je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, kadar bi bilo nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, na primer če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.2 V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti. Pravica do pritožbe pritožniku omogoča višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti, tako da lahko uveljavlja dejanske, materialne in postopkovne napake pri sojenju na prvi stopnji. Sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji še ne pomeni kršitve te pravice.3 Pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.4

10. Vrhovno sodišče se ne strinja, da sodišče druge stopnje ugotovljenih kršitev ne more odpraviti sámo. Zgolj ugotovitev, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ker ni opravilo celovite in ustrezne dokazne ocene v zvezi s pravočasnostjo vložitve motenjske tožbe, ne narekuje razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem že opravilo dokazni postopek (zaslišalo priče in vpogledalo v listinsko dokumentacijo), dopolnjevanje dokaznega postopka in/ali dokazne ocene ne bi pomenila ugotavljanja samostojnega sklopa dejstev in pravnih vprašanj. Prav tako ne bi podaljšala postopka bolj, kot bi ga podaljšala vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje. Navsezadnje samostojna in morebitna dokončna odločitev sodišča druge stopnje ne pomeni neekonomične potrate človeških in finančnih virov.

11. Vrhovno sodišče zaključuje, da bi sodišče druge stopnje ugotovljeno procesno kršitev postopka, upoštevaje njeno naravo in obseg, lahko sámo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) oziroma glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zato je na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

12. Tožniki grajajo tudi vsebinski vidik odločitve sodišča druge stopnje – odločitev o procesnih kršitvah sodišča prve stopnje, a so ti pritožbeni razlogi glede na domet 357. a člena ZPP neupoštevni. Vrhovno sodišče mora namreč izhajati iz predpostavke, da kršitev, ki jo je ugotovilo sodišče druge stopnje, res obstaja in ne more ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o kršitvi res pravilno.5 1 Npr. sklepi VSRS Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, VSRS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019, VSRS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019 in VSRS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018. 2 To je sicer omejila določba drugega odstavka 355. člena ZPP, ki tudi v tovrstnih primerih določa prepoved razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. 3 Tako tudi Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št 5 (98), str. 11. 4 Tako tudi sklep VSRS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019. 5 Glej npr. sklep VSRS Cp 6/2019 z dne 7. 2. 2019.