Jedro

Prvo sodišče je pravilno določalo višino nadomestila za tožničino delo po prostem preudarku.

Tožničino delo je po vsebini opredeliti kot zahtevnejše od pomoči in postrežbe, do katere je upravičen uživalec pokojnine, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - znesek 11.976,51 EUR v I. in III. točki izreka nadomesti z zneskom 17.174,08 EUR; - znesek 14. 312,92 EUR v IV. točki izreka nadomesti z zneskom 9.115,35 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 128,51 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožencev v višini 11.976,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2003 do plačila (I. točka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev prve toženke do tožnice v višini 11.976,51 EUR (II. točka sodbe). Odločilo je, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici 11.976,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2003 do plačila (III. točka sodbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka sodbe). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka (V. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da bi moralo prvo sodišče upoštevati vrednost urne postavke najmanj 2,00 EUR, tako da bi dnevno nadomestilo znašalo 48,00 EUR. V tej postavki ni zajeto opravljanje gospodinjskih del. Glede na to bi prvo sodišče moralo ugotoviti, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljen. Sodišče je s poizvedbami na Zavodu za oskrbo na domu ugotovilo, da je ekonomska cena storitve za leto 2004 znašala 13,5 EUR, subvencijska cena storitve pomoči na domu pa 2,85 EUR. Prvo sodišče bi to subvencijsko ceno moralo upoštevati tudi v tej zadevi ob uporabi 216. člena ZPP. Tožnica je od maja 1996 do smrti T. V. v oktobru 1999 opravljala vsa dela zanj in mu pomagala pri vseh osnovnih življenjskih potrebah, poleg tega pa je opravljala tudi vsa gospodinjska dela. T. V. je potreboval 24-urno nego, saj je potreboval 4-krat dnevno dializo. Napačen je zaključek, da T. V. ni potreboval strokovne pomoči. T. D. je izpovedala, da se je tožnica izučila tudi za dajanje dialize na domu. Napačen je zaključek, da tožnica ni skrbela za T. V. 24 ur dnevno. Tožnica je skrbela za T. V. noč in dan, saj je imel številne zdravstvene težave. Dodatek za pomoč in postrežbo uživalca pokojnine, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege, znaša 418,88 EUR. Prvo sodišče je upoštevalo nadomestilo v znesku 292,11 EUR, kar ne more biti ustrezno nadomestilo za pomoč, ki jo je tožnica 24 ur dnevno nudila T. V. V obravnavanem obdobju je tožnica opravljala za T. V. vsa potrebna dela in pomoč: v tem času mu je prala, kuhala in skrbela za gospodinjstvo, ker je bil T. V. slep in diabetik, je potreboval dializo, ki se je izvajala doma 4-krat dnevno, zjutraj in ob 12. uri je dializo izvajala patronažna služba, nato pa tožnica, prav tako ob vikendih in praznikih, na začetku je T. V. še lahko šel sam na WC, na koncu pa je imelo plenice ter ga je tožnica ves čas kopala, umivala in previjala. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede na okoliščine obravnavane zadeve je prvo sodišče pravilno določalo višino nadomestila za tožničino delo po prostem preudarku (216. člen ZPP). Pravilno je ugotovilo, da tožnica ni nudila T. V. stalne 24-urne pomoči in se pritožbeno sodišče v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, v katerih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko te ugotovitve prvega sodišča. Tožnica v trditveni podlagi tožbenega zahtevka ni opredelila, koliko ur dnevno je dejansko opravljala potrebno pomoč in nego, zato vrednost urne postavke izvajalcev storitve pomoči na domu ne more biti izhodišče za določitev zneska vtoževanega nadomestila.

6. Glede na to, da je bil T. V. odvisen od tuje pomoči pri vseh življenjskih potrebah, je primerjava vrednosti tožničinega dela zanj z dodatkom za pomoč in postrežbo, do katerega so upravičene osebe po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ustrezna osnova za določitev višine nadomestila za tožničino delo. Pri tem ni mogoče primerjati pomena tožničinega dela z delom izvajalca storitve pomoči na domu brez upoštevanja vseh okoliščin tožničine pomoči T. V. Medtem ko izvajalec te storitve praviloma opravlja kot poklicno dejavnost, je tožnica nudila T. V. pomoč vsak dan, poleg tega pa je opravljala tudi svoje redno delo iz naslova zaposlitve za poln delovni čas. Po naravi stvari je zato njena pomoč T.V. terjala od tožnice večje oziroma dodatne psihofizične napore. Po drugi strani je bila tožničina pomoč za T. V. toliko bolj dragocena, ker mu jo je nudila znana oseba, s katero sta si bila precej blizu. T. V. je bil zaradi številnih hudih zdravstvenih težav odvisen od pomoči druge osebe pri vseh življenjskih funkcijah oziroma potrebah. Med drugim je potreboval dializo 4-krat dnevno, kar mu je večinoma zagotavljala tožnica, pri čemer je šlo tudi za nudenje določene strokovne pomoči, česar se je tožnica morala izučiti (glede na vse okoliščine primerjava tega tožničinega dela z delom zdravstvenega tehnika ni umestna). Poleg nudene pomoči zaradi vseh osnovnih življenjskih potreb je treba upoštevati, da je tožnica opravljala tudi vsa gospodinjska dela (ta po naravi stvari niso mogla v celoti spadati v krog osnovnih življenjskih potreb T. V., pri čemer je nepomembno, da je ta dela opravljala tudi zase).

7. Glede na vse okoliščine in pomen tožničine pomoči pritožbeno sodišče meni, da je mogoče tožničino delo po vsebini opredeliti kot zahtevnejše od pomoči in postrežbe, do katere je upravičen uživalec pokojnine, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege. Pri tem pritožbeno sodišče v smislu 216. člena ZPP ocenjuje, da je vrednost opravljenega tožničinega dela (v času od junija 1996 do oktobra 1999) že v času ob vložitvi tožbe za 1 mesec dela znašala najmanj 418,88 EUR (takšen je bil ob koncu glavne obravnave znesek dodatka za pomoč in postrežbo za upravičence do pokojnine, ki potrebujejo 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege). Za 41 mesecev dela je tožnica zato upravičena do nadomestila v višini 17.174,08 EUR.

8. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (358. in 353. člen ZPP). Kljub delni spremembi sodbe pritožbeno sodišče ni spreminjalo stroškovne odločitve prvega sodišča, saj je drugi toženec uspel z nasprotno tožbo, odločitev o terjatvi, uveljavljani v pobot, pa na končni uspeh pravdnih strank v sporu ni vplivala, saj gre pri ugovoru pobota za obrambno sredstvo tožene stranke, ne pa za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Glede na vse okoliščine je prvo sodišče o stroških postopka odločilo pravilno (drugi odstavek 154. člena ZPP).

9. Tožnica je s pritožbo uspela v obsegu okoli 36 %, zato sta ji toženca nerazdelno dolžna povrniti temu ustrezen del stroškov pritožbenega postopka v znesku 128,51 EUR. Nagrada za pritožbo (625 točk) z upoštevanjem materialnih stroškov (2 %) in DDV (22 %) je odmerjena v skladu z OT. V primeru zamude sta toženca dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.