Jedro

Vprašanje krivde, katere predpostavki sta sicer naklep in zavest o protipravnosti, je dejansko vprašanje, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa se presoja zgolj v okviru samostojnega izpodbojnega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri leta zapora, denarno kazen v skupnem znesku 800,00 EUR in po 48.a členu KZ-1 tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. V izrečeno kazen zapora je obdolžencu vštelo čas pridržanja in pripora od 26. 11. 2024 od 13.47 ure dalje. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neplačila in če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, ne več od šest mesecev. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona znamke Xiaomi. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa se na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, kot poenostavljeno navaja uvodoma, in predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Z navedbami, da je sodišče prve stopnje neustrezno upoštevalo zagovor obdolženca in izpovedbi prič B. B. in C. C. , zagovornica po vsebini (posplošeno) graja dokazne zaključke sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Slednja namreč na tak način, torej kot posledica morebitnih zmotnih dejanskih ugotovitev in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ne more biti storjena.

5.Enako velja za izrecno zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ker da obdolžencu nista dokazana ne naklep in tudi ne zavest o protipravnosti. Vprašanje krivde, katere predpostavki sta sicer naklep in zavest o protipravnosti, je namreč dejansko vprašanje, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa se presoja zgolj v okviru samostojnega izpodbojnega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona je namreč lahko storjena le, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali kakšne njegove določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

6.Vendar je tudi uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno. Zagovornica namreč v bistvenem s povzemanjem zagovora obdolženca, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevaje izvedene dokaze argumentirano ovrglo, prepričljivih dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe ne more omajati, še manj izpodbiti.

7.Upoštevaje izpovedbi zaslišanih policistov D. D. in E. E. o okoliščinah zaustavitve vozila, v katerem je obdolženec prevažal štiri tujce brez ustreznih dovoljenj za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji; skladni izpovedbi dveh od tujcev, da je bila njihova celotna pot vse do prijetja organizirana in z neznanimi sostorilci dogovorjeno plačilo ob prispetju v ciljno državo Francijo oziroma Veliko Britanijo; ugotovitve iz vrednotenja zavarovanih elektronskih podatkov na zaseženih elektronskih napravah obdolžencu o obsežni, očitni in dovolj nazorni oziroma nedvoumni komunikaciji obdolženca z uporabnikom "Alisa", ter v zvezi s tem izpovedbo priče F. F. - tudi glede ponovnega pregleda zavarovanih podatkov iz telefona obdolženca, sodišče prve stopnje utemeljeno in razumno ni verjelo obdolžencu, češ da se je zgolj javil na oglas za službo voznika za prevoz oseb po Evropi, ki da ga je našel na socialnem omrežju Facebook. Četudi bi se z najdbo fotografije oglasa potrdil njegov zagovor, da se je odzval na oglas za delo voznika, ga to glede na vse ugotovljene relevantne okoliščine ne bi razbremenilo odgovornosti za očitano mu kaznivo dejanje, kot je prepričljivo argumentiralo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovljen način izvrševanja kaznivega dejanja je, upoštevaje celoto sodbenih razlogov, končno v točki 10 obrazložitve sodbe tehtno, prepričljivo in razumno argumentiralo, da zagovor obdolženca ne vzdrži kritične presoje, da gre za očitno sprenevedanje, saj je celokupno in izkustveno gledano zagovor izrazito nelogičen in neprepričljiv.

8.Na tej podlagi je posledično pravilen zaključek, da se je obdolženec zavedal protipravnosti svojega ravnanja, saj se je kot državljan Ukrajine, z začasnim prebivališčem v Nemčiji, zagotovo zavedal problematike prevažanja nezakonitih migrantov preko državnih meja držav Evropske unije, pa se je iz koristoljubnosti - v zasledovanju zaslužka odločil izvršiti kaznivo dejanje. Nobenega dvoma ni, da se je ves čas zavedal, da prevaža tujce brez potrebnih dovoljenj za prehajanje notranjih meja med državami članicami Evropske unije; kot se je brez dvoma zavedal tudi dejstva, da je prevažanje tujcev brez dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo prepovedano. Utemeljitvi sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve sodbe, da ni najti nobene realne podlage, da bi obdolženec morebiti zmotno sklepal na dopustnost tovrstnih prevozov, višje sodišče v celoti pritrjuje.

9.Glede na navedeno zagovornica s pritožbenim ponavljanjem obdolženčevega zagovora, češ da je bil zaveden s strani ženske iz zaposlitvene agencije in prepričan, da bo z njo kasneje sklenil pogodbo o zaposlitvi, tako ne more uspeti. Ker je sodišče prve stopnje, kot že poudarjeno, utemeljeno in prepričljivo ovrglo zagovor obdolženca, češ da je mislil, da je sklenil ustno pogodbo o zaposlitvi in v okviru te prevažal turiste, je sklicevanje zagovornice na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča glede obličnosti pogodbe o zaposlitvi povsem nerelevantno in za obravnavani primer neupoštevno.

10.Tudi nima prav v zatrjevanju protispisnosti obrazložitve sodbe na strani 14 v zvezi s povzemanjem zagovora, češ da obdolženec ni trdil, da bi moral prepeljati hrvaške državljane. Povzetek obdolženčevega zagovora v uvodnih vrsticah točke 10 na strani 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, "da kljub temnejši polti tujcev ni posumil, da ne gre za hrvaške državljane", namreč ni v nasprotju z njegovim odgovorom na vprašanje zagovornice na naroku dne 6. 6. 2025, "da ni posumil, da bi lahko šlo za prevoz ilegalnih migrantov, ker da je bil prvič v Zagrebu in ni vedel kako izgledajo domačini" (četrti odstavek na strani 5 zapisnika o glavni obravnavi navedenega dne). Ker je obdolženec vedel, da tujce v vozilo prevzema v Zagrebu, torej v Republiki Hrvaški, povzetek njegovega zagovora v sodbi, da ni posumil, da ne gre za hrvaške državljane, očitno ni v prav nobenem nasprotju z njegovo neposredno izjavo na naroku, da ni vedel, kako (torej v tej državi) izgledajo domačini. Kršitve torej ni.

11.Upoštevaje vse relevantne dejanske ugotovitve obdolženčevega izvršitvenega ravnanja in v zvezi s temi celoto sodbenih razlogov, je končno prepričljiva tudi utemeljitev obdolženčevega subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja; da se je brez dvoma zavedal protipravnosti svojega ravnanja in dejanje tudi hotel storiti, kar pomeni, da je ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa. Posplošeno pritožbeno nasprotovanje tej utemeljitvi, češ da naklep, kot tudi zavest obdolženca o protipravnosti nista podana, tako ne more biti utemeljeno.

12.Upoštevaje splošna pravila za odmero kazni in vse ugotovljene relevantne okoliščine je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezne kazenske sankcije, te odločitve pa tako glede glavne zaporne kazni na spodnji meji zakonsko predpisane kazni za to kaznivo dejanje, stranskih denarne kazni in izgona tujca iz države, kot tudi varnostnega ukrepa odvzema mobilnega telefona izčrpno argumentiralo v točkah 14 - 16 obrazložitve sodbe. Višje sodišče te razloge v celoti sprejema in ob odsotnosti pritožbe zoper te odločbe ocenjuje, da ni prav nobenih razlogov za kakršnokoli spremembo izrečenih kazenskih sankcij v korist obdolženca (386. člen ZKP).

13.Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo odločitev sodišča prve stopnje ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14.Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, medtem ko nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremenijo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).