Jedro

Izvedenec je urno postavko ocenil na 30,00 EUR, zato sodišče prve stopnje te postavke ne bi smelo brez utemeljenih razlogov oceniti drugače (na 20,00 EUR). Zgolj sklicevanje na podobne primere, ki niso niti opredeljeni, ne predstavlja zadostne argumentacije.

Predpostavka za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je med drugim odsotnost pravnega temelja.

Pravno podlago za stroške skladiščenja predstavlja shranjevalna in ne skladiščna pogodba. Razlika je v tem, da skladiščenje ni zgolj varovanje blaga, temveč se pričakuje posebno, strokovno oskrbo, ki jo opravljajo osebe poklicno. Neprerekana je ostala navedba tožene stranke, da tožeča stranka ne opravlja dejavnosti skladiščenja. Zato ni mogoče trditi, da je bilo tipično izpolnitveno ravnanje, ki sta ga dogovorili pravdni stranki, strokovno varovanje blaga, temveč le hramba tuje stvari.

Odplačni namen je razviden iz okoliščin posla, saj je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki je imela poseben prostor za hrambo. Tožena stranka zato ni mogla pričakovati, da bo to storitev zanjo opravljala brezplačno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 3.150,00 EUR (skupaj torej 22.499,38 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 dalje do plačila, v 3. točki izreka pa tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 21.812,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožene stranke ter se v nespremenjenem delu 2. in 3. točke izreka ter v 4. točki izreka izpodbijana sodba in sklep potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 231,20 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe in sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - v 1. točki izreka: razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 118051/2013 z dne 22. 7. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka; - v 2. točki izreka: odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 19.349,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 do plačila; - v 3. točki izreka: zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 24.962,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 do plačila; - v 4. točki izreka: sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega pravdnega postopka.

2. Zoper to sodbo in sklep sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

3. Proti 1., 3. in 4. točki izreka se je pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Proti 2. in 4. točki izreka pa se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Med strankama ni bilo sporno, da sta sklenili Pogodbo o proizvodnih storitvah, predmet katere je bila proizvodnja posebej patentiranih rolet (v nadaljevanju Pogodba).(1) Tožena stranka je nastopala kot naročnik, tožeča stranka pa kot proizvajalec teh rolet, torej podjemnik. Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se pisno sklenjena Pogodba ni izpolnjevala, saj proizvodnja rolet iz razlogov na strani tožene stranke ni nikoli stekla. Tožeča stranka pa je s predmetno tožbo zahtevala plačilo za pripravljalno fazo za proizvodnjo rolet, to je za opravljeno delo, porabo materiala, stroške obiskov in stroške skladiščenja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki tudi v zvezi s temi pripravljalnimi deli, ki so bila namenjena predvsem začetku izvajanja Pogodbe, v razmerju naročnika in podjemnika.(2) Na podlagi izvedenskega mnenja M. B. in njegove dopolnitve je skladno z drugim odstavkom 642. člena OZ(3) samo določilo plačilo za opravljeno delo, material in ostale stroške v znesku 5.630,00 EUR. Iz naslova skladiščenja pa je tožeči stranki priznalo strošek v višini 13.719,38 EUR, in sicer na podlagi neupravičene pridobitve iz 190. člena OZ.

K pritožbi tožeče stranke

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s postavkama „poizvedbe in razvoj“ ter „obiski“ upoštevalo 123 ur, urno postavko 20,00 EUR in 3.170,00 EUR stroškov. Zakaj je upoštevalo tolikšno število ur in višino stroškov, ni posebej obrazložilo. Zapisalo je le, da je izvedenčeva ocena v tem delu poštena in strokovna. V zvezi z urno postavko pa je pojasnilo, da „je že večkrat v primerljivih primerih uporabilo določbo drugega odstavka 642. člena OZ in takrat vedno priznalo urno postavko v višini 20,00 EUR na uro, kar je storilo tudi tokrat“. Iz tega naslova je tožeči stranki priznalo plačilo v višini 5.630,00 EUR.

8. Iz izvedenskega mnenja(4) in njegove dopolnitve(5) izhaja, da je izvedenec ocenil število potrebnih ur za delo tožeče stranke na 186 ter priznal stroške v znesku 3.200,00 EUR. Urno postavko je glede na zahtevnost dela v povprečju ocenil na 30,00 EUR. Ob tem je pojasnil, da vsa dela izdelave ustreznega prototipa niso enako zahtevna, zato morajo biti različno ovrednotena, v konkretnem primeru 50 % za kvalificiranega delavca (40,00 EUR na uro) in 50 % za nekvalificiranega delavca (20,00 EUR na uro). Tožeča stranka zato višje urne postavke ne more doseči z navedbami, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da sta za tožečo stranka delala dva kvalificirana delavca. Za oceno urne postavke je namreč relevantna zahtevnost dela in ne kvalifikacija delavca samega. To je izvedenec ustrezno upošteval. Prav tako je izvedenec prepričljivo pojasnil, da priznane ure vključujejo tudi postavko „obiski“ ter da posebnega izpada proizvodnje ni bilo, saj je delo potekalo na razvoju. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izvedenec število ur ocenil strokovno in pošteno. Tožeča stranka s pritožbenim ponavljanjem trditev, kaj naj bi vključevala postavka „obiski“, ni uspela vzbuditi dvoma v ugotovljeno število ur dela. Izvedenec je namreč na te pripombe tožeče stranke obrazloženo in jasno odgovoril, izvedensko mnenje pa je v celoti razumljivo, popolno, brez notranjih nasprotij in strokovno utemeljeno.

9. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Določba 8. člena ZPP pa predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je temu sledilo ter ravnalo v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Na vse bistvene ugovore tožeče stranke je, morda resda skopo, vendar v zadostni meri odgovorilo. Svoje odločitve ni ustrezno utemeljilo le v delu, ki se nanaša na višino urne postavke. Izvedenec je namreč urno postavko obrazloženo ocenil na 30,00 EUR, zato sodišče prve stopnje te postavke ne bi smelo brez utemeljenih razlogov oceniti drugače (na 20,00 EUR). Le sklicevanje na podobne primere, ki niso niti opredeljeni, ne predstavlja zadostne argumentacije. Zato je pritožba v delu, ki se nanaša na višino urne postavke, delno utemeljena. Število ur in višina stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, pa je verjetno posledica napačnega seštevka posameznih postavk iz dopolnitve izvedenskega mnenja. Zato je pritožba tudi v tem delu utemeljena. Upoštevajoč 186 ur dela tožeče stranke, urno postavko 30,00 EUR ter stroške v znesku 3.200,00 EUR, tožeči stranki pripada skupaj 8.780,00 EUR (kar pomeni še 3.150,00 EUR). V preostalem delu pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke

10. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki stroške skladiščenja priznalo na podlagi neupravičene pridobitve (190. člen OZ). Predpostavka za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je med drugim odsotnost pravnega temelja. Tako tožeča(6) kot tožena(7) stranka pa sta v prvostopenjskem postopku zatrjevali, da je tožeča stranka stroje in material tožene stranke skladiščila na podlagi medsebojnega ustnega dogovora; njune trditve so se v bistvenem razlikovale le glede dogovora o plačilu. Zato o odsotnosti pravnega temelja v konkretnem primeru nikakor ne moremo govoriti.

11. Pritožnik nadalje meni, da obstoj podjemne pogodbe utemeljuje pravni temelj za to, da so bili stroji in material v prostorih tožeče stranke. Navaja, da prepoved uporabe skladiščenega blaga nasprotuje namenu pravdnih strank, ki je bil v tem, da tožeča stranka material uporabi. Zato meni, da zahtevek iz naslova skladiščenja ni utemeljen.

12. Pri posameznih podjemnih pogodbah je obveznost podjemnika tudi varovanje stvari, vendar to ni njegovo tipično izpolnitveno ravnanje, kot to velja za shranjevalca, temveč le nujna, po naravi stvari spremljajoča obveznost.(8) Pravdni stranki sta imeli v obravnavanem primeru namen, da se obveznosti po Pogodbi začnejo izpolnjevati. Zato je tožeča stranka ves čas sodelovala pri dokončanju prototipa izdelka, tako s porabljenim časom in delom, kot s svojimi proizvodnimi in skladiščnimi prostori. Vendar zgolj dejstvo, da sta imeli pravdni stranki namen, da bo tožeča stranka shranjen material porabila „tekom produkcije“, ko se bo začela Pogodba izvajati (kar pa se ni nikoli zgodilo), tožene stranke ne razbremenjuje plačila stroškov za hrambo. Hramba materiala in strojev je bila namreč med strankama dogovorjena v fazi pred začetkom izvajanja Pogodbe. Zato je dogovor pravdnih strank o hrambi od Pogodbe povsem neodvisen. Prav tako pa je neodvisen od drugih podjemnih dogovorov, ki sta jih pravdni stranki sklenili v pripravljanji fazi. Namen pravdnih strank je bil namreč v porabi shranjenega materiala, ko se bo začela Pogodba izvajati in ne že v pripravljalni fazi. Zato dogovor o skladiščenju ne more predstavljati sestavnega dela teh dogovorov. Varovanje strojev in materiala tožene stranke ni bila njihova nujna in spremljajoča obveznost, temveč je bila ta obveznost predmet ločenega, samostojnega ustnega dogovora. Zato pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene.

13. V pogovornem jeziku pomenijo izrazi varovanje, hramba in skladiščenje bolj ali manj isto. Pritožbeno sodišče meni, da pravno podlago za stroške skladiščenja predstavlja shranjevalna (729. člen OZ)(9) in ne skladiščna pogodba (747. člen OZ)(10). Razlika je v tem, da skladiščenje ni zgolj varovanje blaga, temveč se pričakuje posebno, strokovno oskrbo, ki jo opravljajo osebe poklicno. Neprerekana je ostala navedba tožene stranke, da tožeča stranka ne opravlja dejavnosti skladiščenja (prim. drugi odstavek 214. člen ZPP). Zato ni mogoče trditi, da je bilo tipično izpolnitveno ravnanje, ki sta ga dogovorili pravdni stranki, strokovno varovanje blaga, temveč le hramba tuje stvari.

14. Shranjevalec ima pravico do plačila v primeru, če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla (737. člen OZ). Trditve pravdnih strank so si bile glede dogovora plačila povsem nasprotujoče. Vendar je pritožbeno sodišče prepričano, da je odplačni namen razviden iz okoliščin posla, saj je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki je imela poseben prostor za hrambo.(11) Tožena stranka zato ni mogla pričakovati, da bo to storitev zanjo opravljala brezplačno.(12) Če stranki ne določita višine plačila, pa mora položnik plačati običajno plačilo. Tega je ugotovil izvedenec in takšen znesek je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi naložilo v plačilo. Višine tega zneska pritožnik ne izpodbija. Zato je odločitev sodišča v tem delu kljub zmotni uporabi materialnega prava pravilna, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Zaključek

15. Pritožbeno sodišče ni spreminjalo stroškovne odločitve, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, saj je po koncu pritožbenega postopka uspeh vsake od strank približno polovičen (165. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

16. Glede na zgoraj opisano je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 3.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 dalje do plačila, v 3. točki izreka pa tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v nižjem delu, to je za 21.812,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 do plačila (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane 2. in 3. točke izreka ter v celoti v 4. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

17. Do povrnitve pritožbenih stroškov je upravičena le stranka, ki uspe s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške s pritožbo.

18. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, je upravičena tudi do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Vrednost spornega predmeta po pritožbi je znašala 24.962,24 EUR. Glede na to vrednost spornega predmeta znaša nagrada za pritožbeni postopek 712,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), upravičen strošek pa je še strošek v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) ter strošek sodne takse v višini 939,00 EUR, skupno torej 1.832,04 EUR. Glede na 12,62 % uspeh v pritožbenem postopku ji je pritožbeno sodišče priznalo 231,20 EUR. Te stroške ji mora tožena stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje jo je pravilno opredelilo kot klasično podjemno pogodbo iz 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (2): To velja za vse ustno oziroma pisno prek elektrone pošte sklenjene dogovore v obdobju od konca leta 2010 do sredine leta 2013. Op. št. (3): Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

Op. št. (4): L. št. 167 do 178. Op. št. (5): L. št. 211 do 219. Op. št. (6): Glej npr. l. št. 76 in 110. Op. št. (7): Glej npr. l. št. 58 in 90. Op. št. (8): Prim. Kranjc v: Plavšak in Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str.102. Op. št. (9): S shranjevalno pogodbo se shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval. Op. št. (10): S skladiščno pogodbo se skladiščnik zavezuje, da sprejme in shrani določeno blago in ukrene, kar bo potrebno ali dogovorjeno za njegovo ohranitev v določenem stanju, ter da ga na zahtevo položnika ali drugega upravičenca izroči, položnik pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo.

Op. št. (11): Prim. Kranjc, ibidem, str.119. Op. št. (12): Odplačni namen je lahko izražen molče. Zato je mogoče zgolj na podlagi dejstva, da pogodbo sklepata gospodarska subjekta, sklepati na odplačni namen (prim. Kranjc, ibidem, str.147).