Jedro

Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 8. 11. 2019 je sodišče prve stopnje zavrglo toženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo dne 25. 10. 2019. 2. Zoper sklep se toženec pritožuje. Uvodoma navaja, kako je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo in kaj je podalo v njegovo obrazložitev. V nadaljevanju pojasnjuje, da naj bi sodnica v pravdnem postopku zaradi nevročitve sodnih pošiljk na posredovan naslov zagrešila bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je bila izdana sodba na podlagi pripoznave. Ob sklicevanju na določbo 386. člena ZPP poudarja, da sodnica ni bila pristojna zavreči zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila sodišču prve stopnje poslana v vednost. Na koncu še navaja, da je bila pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zakonitem roku v skladu s prvim odstavkom 385. člena ZPP posredovana Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno obrazložilo, da je v skladu s 385. členom ZPP1 edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo. Zato je s strani toženca dne 25. 10. 2019 vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo. Pritožnikovo navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje v pravdnem postopku kršilo določbe o vročanju, zaradi česar naj bi bil izdana sodba na podlagi pripoznave, kakor tudi njegovo pojasnjevanje, da je bila pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zakonitem roku posredovana Vrhovnemu državnemu tožilstvu, je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa nerelevantno, očitek, da sodišče prve stopnje za zavrženje njegove zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo pristojno, pa neutemeljen.2 Sodišče prve stopnje je (kot je to pojasnilo v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) tožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo na podlagi 374. člena ZPP, ki ureja sicer postopanje z revizijo, a se v skladu z drugim odstavkom 391. člena ZPP smiselno uporablja tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. V skladu z omenjenimi določbami je sodišče prve stopnje ne le upravičeno (pristojno), ampak (kot to velja za konkretni primer) tudi dolžno zavreči prepozno, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti. Določba 386. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, pa se nanaša na vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, za katero je pristojno Vrhovno sodišče RS. A do takšnega odločanja zaradi nedopustnosti s strani toženca vložene zahteve za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru ni prišlo (oziroma ni moglo priti).

5. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

2 Kar enako velja za trditev, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti sodišču prve stopnje poslana »v vednost«. Kot je razvidno iz njegove zahteve za varstvo zakonitosti z dne 25. 10. 2019, jo je pritožnik (kar je tudi sicer v skladu z zakonom - glej 373. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP) naslovil na Okrajno sodišče na Jesenicah.