Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da stranka izdaje začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 ne more predlagati, ker gre za začasno odredbo, ki jo sodišče lahko izda po uradni dolžnosti, če ugotovi, da obstojajo pogoji, ki jih določa 32. člen ZUS-1. Zato je šteti predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Za izdajo začasne odredbe po tej zakonski določbi pa mora predlagatelj izkazati težko popravljivo škodo. Tudi v primeru posega v ustavne pravice težko popravljive škode mora predlagatelj začasne odredbe težko popravljivost škode zatrjevati, konkretizirati in določno opredeliti. Vsak poseg v ustavno pravico še ne pomeni sam po sebi nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 in se ta škoda pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ne predpostavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se naj Komisiji za preprečevanje korupcije do pravnomočne odločitve v upravnem sporu naloži, da iz svoje spletne strani v roku 6-ih ur od prejema sklepa odstrani sporno načelno mnenje in da se ji do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove na kakršenkoli način drugim osebam predstavljati ali posredovati načelno mnenje z dne 18.1.2008. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1 – Uradni list RS, št. 105/07), kot je predlagala tožeča stranka, sodišče lahko izda le po uradni dolžnosti, ob izpolnjevanju pogojev iz 32. člena ZUS-1. Zato je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe štelo kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Navedlo je zakonsko podlago, na podlagi katere je možna izdaja začasne odredbe in presodilo, da z zatrjevanjem v tožbi in predlogu tožeča stranka škode, ki naj bi ji nastala s spornim načelnim mnenjem ni konkretizirala, saj ni navedla niti obsega niti višine le-te. Izkazanost težko popravljive škode je pogoj za izdajo začasne odredbe (2. odstavek 32. člena ZUS-1). Tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da bi predsednik komisije po objavah v januarju mesecu tega leta veljavnosti dodatno pojasnjeval vsebino načelnega mnenja in ne navaja, v čem je v času od vložitve tožbe nastala težko popravljiva škoda, saj je od objave mnenja preteklo že 6 mesecev.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker je presojalo predlog za izdajo začasne odredbe po pogojih, ki jih določa 2. odstavek 32. člena ZUS-1. Izdajo začasne odredbe je predlagal po določbi 3. odstavka 66. člena in je predpostavljal, da jo bo sodišče prve stopnje izdalo, če o zadevi ne bo odločilo brez odlašanja v skladu z določbo 2. odstavka 66. člena ZUS-1. Pri izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti, po mnenju pritožbe, sodišče ne presoja obsega in višine škode, temveč le obstoj verjetnosti, ali je bilo glede na navedbe v tožbi nezakonito poseženo v človekove pravice in če ta poseg še vedno traja. Zato je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in napačno uporabilo določbo 3. odstavka 66. člena ZUS-1. To kršitev je storilo sodišče tudi s tem, ko je napačno štelo predlog za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 in je pri tem prekršilo določbo 40. člena ZUS-1. Zato tožeča stranka predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da stranka izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 ne more predlagati, ker gre za začasno odredbo, ki jo sodišče lahko izda po uradni dolžnosti, če ugotovi, da obstojajo pogoji, ki jih določa 32. člen ZUS-1. Zato je pravilno stališče, da je šteti predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Za izdajo začasne odredbe po tej zakonski določbi pa mora predlagatelj izkazati težko popravljivo škodo. Zato ni pravilno stališče pritožbe, da v primeru posega v ustavne pravice težko popravljive škode ni treba zatrjevati in ne izkazati. Vsak poseg v ustavno pravico še ne pomeni sam po sebi nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 in se ta škoda pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ne predpostavlja, kot to smiselno utemeljuje pritožba. Obstoj škode in njeno težko popravljivost mora predlagatelj začasne odredbe konkretizirati in določno opredeliti, tega pa tožnik ni storil, kar sam priznava v pritožbi. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pravilno so bile uporabljene določbe ZUS-1 in izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.