Jedro

Tožena stranka je obravnavala in zajela v svoji obrazložitvi izjave prič, iz katerih je pomanjkljivo zaključila, da potrjujejo sodelovanje na mednarodnih posvetih, saj v izpodbijani odločbi ne pojasni, zakaj predložene pisne izjave sodelavk tožeče stranke niso verodostojne oziroma ne predstavljajo dokaza o izvedbi referata na mednarodni konferenci, kar pomeni, da tožena stranka dokazne ocene predloženih dokazov ni opravila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051- 1078/2015/6 z dne 19. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožeče stranke v naziv svetnica. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da na podlagi obvestil, ki jih je prejela s strani različnih javnosti, ter na podlagi anonimnih prijav iz predlaganega seznama zaradi vprašanja verodostojnosti izdanih potrdil ni bilo mogoče vrednotiti dodatnega strokovnega dela v skladu z drugo alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), to je petih potrdil o udeležbi z referatom na 6., 7., 8. in 9. mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. (v nadaljevanju A.), ki so potekali aprila 2008, aprila 2009, aprila 2010 in aprila 2011. Tožena stranka je ugotovila, da tožeča stranka v predlogu in dopolnitvah ni predložila programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata, na podlagi katerega ni bila izkazana mednarodna raven posveta, kot to za ovrednotenje določa pravilnik. Priloženih potrdil in sodelovanja tožeče stranke na posvetih A. pa ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom pravilnika. Ker tožeča stranka do dneva odločanja o predlogu ni dopolnila z dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, je tožena stranka predlog za njeno napredovanje zavrnila.

2. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je naknadno posredovala še izjave sodelavk, ki jih tožena stranka šteje le kot dokaz o udeležbi na mednarodnem posvetu, kar je v popolnem nasprotju z vsebino izjav. S tem ko je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala le predložitev listin, čeprav bi bilo mogoče izvedbo referatov dokazovati tudi z drugimi dokazi, je bila kršena določba drugega odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Takšno postopanje po mnenju tožeče strank pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožena stranka je tožečo stranko dodatno pozvala k predložitvi programa mednarodnih znanstvenih posvetov kljub temu, da je bilo dokazovanje z omenjenimi listinami očitno že vnaprej obsojeno na neuspeh, drugih priloženih dokazil pa neutemeljeno ne upošteva. Tako ravnanje pa je v nasprotju s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem je organ dolžan stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje svoje pravice. Nedopustno je, da tožena stranka tožeči stranki zanika napredovanje, ne da bi ji omogočila, da predlaga izvedbo tudi drugih dokazov. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji s sodbo podeli naziv svetnice, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V nadaljevanju sta tako tožeča kot tožena stranka v pripravljalnih vlogah podali še dodatna stališča, s katerimi utemeljujeta svoja stališča iz tožbe oziroma odgovora nanjo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obsežno povzema tožbene navedbe tožeče stranke in razloge za odločitev iz izpodbijane odločbe ter vztraja, da z dodatno posredovano dokumentacijo tožeča stranka ni izkazala dejanske izvedbe referatov na mednarodnem posvetu, temveč samo udeležbo. Tožena stranka je navedla, da si je s strani organizatorja posvetov A. pridobila okvirni program udeležencev za 9. mednarodni znanstveni posvet od 20. do 22. aprila 2011, iz katerega ni razvidna vrsta sodelovanja posameznega udeleženca, ni mogoče potrditi, da je tožeča stranka izvedla referat, niti ni razvidna mednarodna raven. Tožena stranka zanika očitek tožeče stranke, da ji je omejevala možnost dokazovanja na točno določen dokaz, ter dodatno navaja, da je zgolj presodila, da predloženi dokazi, med drugim tudi izjave sodelavk tožeče stranke, ne odpravljajo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjuje, zaradi česar je tožečo stranko pozvala na predložitev dokazil, ki bi ovrgla dvom. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi izrecno poudarja, da tožena stranka kot neverodostojne označi prav vse listine, ki jih je predložila oziroma predlagala tožeča stranka (ker naj ne bi izkazovale izvedbe samostojnih referatov), ne izvedbo ostalih dokazov pa ravno tako utemelji na neverodostojnosti (ki je nadalje niti ne utemelji). Tožena stranka neutemeljeno zanika dokazno vrednost predloženih dokazil (med drugim tudi izjavam kolegic, ki so bile prisotne ob izvedbi predmetnih verodostojnih referatov), pri čemer še v odgovoru na tožbo ne pojasni, zakaj so prav vsa dokazila neverodostojna. Tožeča v nadaljevanju navaja, da ni logično, da je tožena stranka verodostojnost poverila programu mednarodnega simpozija, ki ga pripravi organizator, saj mu po drugi strani zanika verodostojnost pri izdaji potrdil in dodatnih zagotovil, da so bili predmetni referati izvedeni. Odločitev tožene stranke v konkretnem primeru ne predstavlja rezultata dokazne ocene s strani tožeče stranke predloženih dokazil, ampak anonimnih prijav in posplošenih zaključkov tožene stranke, od katerih se niti eden ne nanaša na tožečo stranko oziroma njen referat. 5. V nadaljevanju sta tako tožeča kot tožena stranka v pripravljalnih vlogah podali še dodatna stališča, s katerimi utemeljujeta svoja stališča iz tožbe oziroma odgovora nanjo. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče RS v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

K točki 1 izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku tega člena, med drugim je tudi pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in z njimi zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

8. V obravnavani zadevi je sporno izpolnjevanje pogoja, kjer se zahteva opravljanje različnih dodatnih strokovnih del, torej ali je tožeča stranka dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, v konkretnem primeru tista, ki so ovrednotena po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je za izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Konkretno je med strankama sporno, ali je tožeča stranka na 6., 7., 8. in 9. mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. dejansko izvedla pet referatov.

9. Kot izhaja iz upravnega spisa izkazuje tožeča stranka izvedbo petih referatov s potrdilom z dne 18. 4. 2008 o samostojnem referatu z naslovom: "..." na 6. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 16. do 18. aprila 2008 v Portorožu, potrdilom z dne 24. 4. 2009 o samostojnem referatu z naslovom: "A" na 7. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 22. do 24. aprila 2009 v Portorožu, potrdilom z dne 23. 4. 2010 o samostojnem referatu z naslovom: "B" na 8. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 21. do 23. aprila 2010 v Portorožu, in potrdili z dne 22. 4. 2011 o udeležbi z referatoma z naslovoma: "C" in "Č" na 9. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 20. do 22. aprila 2011 v Portorožu. V postopku je priložila tudi fotokopije nalogov za službeno pot Osnovne šole Č. z dne 16. 4. 2008, 23. 4. 2009, 22. 4. 2010 in 19. 4. 2011, fotokopije obračunov potnih stroškov za navedene službene poti ter štiri izjave sodelavk B.B. z dne 11. 5. 2016 in C.C. z dne 11. 5.2016. Tožena stranka si je s strani organizatorja posveta A. pridobila okvirni seznam oziroma program udeležencev za 9. mednarodni znanstveni posvet A. 10. V zvezi z navedenimi dokazili, ki jih je predložila tožeča stranka v upravnem postopku, tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je izjavi strankinih sodelavk mogoče šteti le za izkaz strankine prisotnosti na posvetih, ne pa tudi za izkaz izvedbe referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Fotokopije nalogov za službeno pot Osnovne šole Č. z dne 16. 4. 2008, 23. 4. 2009, 22. 4. 2010 in 19. 4. 2011 ter fotokopijo računov potnih stroškov za navedene službene poti pa po mnenju tožene stranke ne izkazujejo izvedbe referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Iz programa udeležencev za 9. mednarodni znanstveni posvet A. ni razvidna vrsta sodelovanja posameznega udeleženca. Na podlagi prejetega okvirnega programa oziroma seznama ni mogoče potrditi, da je stranka izvedla referat, niti ni razvidna mednarodna raven, kot jo opredeljuje pravilnik.

11. V skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP).

12. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj tožena stranka ni izvedla dokazne ocene predloženih dokazov, ki jih je obravnavala, oziroma ni opravila vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Na podlagi podatkov iz upravnega spisa je potrebno pritrditi navedbam tožeče stranke, da je toženi stranki po njenem pozivu posredovala še izjave sodelavk, v katerih kot udeleženki predmetnih mednarodnih posvetov potrjujeta, da je tožnica dejansko izvedla predmetne referate. Iz treh izjav sodelavke B.B. z dne 11. 5. 2016 namreč izhaja, da je na 6., 7. in 8. mednarodnem znanstvenem posvetu A. poslušala samostojne referate tožeče stranke in s svojim podpisom potrjuje resničnost njene izvedbe referata, medtem ko iz izjave sodelavke C.C. z dne 11. 5. 2016 izhaja, da je na 9. mednarodnem znanstvenem posvetu A. poslušala samostojna referata tožeče stranke in s svojim podpisom potrjuje, resničnost njene izvedbe referata. Utemeljeni so očitki tožeče stranke o tem, da je tožena stranka v popolnem nasprotju z vsebino izjav izjave sodelavk štela zgolj kot dokaz o udeležbi na mednarodnem posvetu in ne kot dokaz o dejanski izvedbi referatov, da tožena stranka ne pojasni, zakaj so prav vsa dokazila neverodostojna, ter da odločitev tožene stranke v konkretnem primeru ne predstavlja rezultata dokazne ocene s strani tožeče stranke predloženih dokazil, ampak anonimnih prijav in posplošenih zaključkov tožene stranke, od katerih se niti eden konkretno ne nanaša na tožečo stranko oziroma njen referat. Tožena stranka je prejela obvestila s strani javnosti in anonimne prijav, da potrdila o izvedbi referata na mednarodnem simpoziju v organizaciji A. niso verodostojna. Obvestila, anonimne prijave, dejstva v zvezi z organizacijo A. in izvedba mednarodnih simpozijev A. ter prejeta dokumentacija različnih strank in predloženih dokazil organizatorja posveta A., ki lahko privedejo do splošnih ugotovitev tožene stranke, so lahko podlaga za dvom o verodostojnosti potrdil o izvedbi referata, zaradi česar tožena stranka v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) pozove tožečo stranko na ustrezno dopolnitev predloga, vendar pa ne morejo biti merilo za presojo o tem, da dokazi, s katerimi je tožeča stranka postopek dopolnila, niso verodostojni, saj je za vsak posamezen dokaz potrebno obrazložiti, ali dosega dokazni standard verjetno izkazanih dejstev, na podlagi katerega se pravno relevantno dejstvo šteje za dokazano ali ne, ter navesti razloge za svojo odločitev. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je bil predlog dopolnjen tudi s štirimi izjavami sodelavke B.B. z dne 11. 5. 2016 in C.C. z dne 11.5.2016, ki potrjujeta strankino sodelovanje na 6., 7., 8. in 9. mednarodnem znanstvenem posvetu A. in da je izjavi sodelavk tožeče stranke mogoče šteti le za izkaz strankine prisotnosti na posvetih, ne pa tudi za izkaz izvedbe referata na mednarodnem posvetu. V odgovoru na tožbo pa je dodatno pojasnila, da je zgolj presodila, da predloženi dokazi, med drugim tudi pisne izjave sodelavk tožeče stranke, ne odpravijo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjuje. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka obravnavala in zajela v svoji obrazložitvi obravnavane izjave prič, iz katerih pa je pomanjkljivo zaključila, da potrjujejo sodelovanje na mednarodnih posvetih, saj v izpodbijani odločbi ne pojasni, zakaj predložene pisne izjave sodelavk tožeče stranke niso verodostojne oziroma ne predstavljajo dokaza o izvedbi referata na mednarodni konferenci, kar pomeni, da tožena stranka dokazne ocene predloženih dokazov ni opravila.

13. Na tem mestu pa je potrebno odgovoriti tudi na sklicevanje tožene stranke na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017. Po presoji sodišča so namreč v obravnavani zadevi dejanske okoliščine v bistvenem drugačne od zadeve I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, ker iz sodbe št. I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017 ni razvidno, da bi bile kot dokaz ocenjevane tudi izjave drugih prebivalcev. Zato se tožena stranka na navedeno sodbo ne more uspešno sklicevati.

14. Po presoji sodišča bi se tožena stranka morala konkretno opredeliti do tega, zakaj pisni izjavi obeh sodelavk tožeče stranke nakazujejo zgolj na sodelovanje tožeče stranke na obravnavanih mednarodnih znanstvenih posvetih, oziroma zakaj je podana večja verjetnost glede na vsebino pisnih izjav, da tožeča stranka ni oziroma je osebno izvedla predstavitve referata, ter v kolikor bi se v postopku izkazalo kot potrebno za razjasnitev zadeve, imenovani sodelavki tožeče stranke kot priče tudi neposredno ustno zaslišati. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bi lahko opravila celovito presojo vseh v tem postopku predloženih dokazov. Pri tem sodišče poudarja, da mora biti dokazna ocena konkretizirana in ne pavšalna.

15. Sodišče se ni spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih navedb tožeče stranke v tožbi in pripravljalnih vlogah, saj je že na podlagi obrazloženih razlogov imelo zadostno podlago za odločitev.

16. Glede na obrazloženo je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ki onemogoča preizkus odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi sicer pa bi izvedba predlaganih dokazov na glavni obravnavi pomenila prenos celotnega bremena dokaznega postopka na naslovno sodišče. K točki II izreka:

17. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-l upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika). V skladu s 4. členom Pravilnika pripada tožeči stranki še 10 % od te vrednosti, kar znaša skupno 313,50 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.