Jedro

Brez izrecne in nedvoumne izjave tožnika o umiku tožbe lahko pride do ustavitve postopka le v tistih primerih, kjer zakon posebej predpisuje domnevo umika tožbe. Niti Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne dopuščata sklepanja, da je tožnik, ki po ustavitvi nepravdnega postopka s tožbo v pravdi ni zajel vseh dotedanjih nasprotnih udeležencev, zoper te umaknil svojo zahtevo za sodno varstvo.

O stroških, ki odpadejo na sedanjega toženca in so nastali v nepravdnem postopku do njegove ustavitve, bo odločalo pravdno sodišče, saj je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida spora, enako kot to velja za pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavita sklep sodišča prve stopnje I P 206/2014-68 z dne 20. 10. 2015 ter (glede tožnika) sklep sodišča prve stopnje I P 206/2014-69 z dne 20. 10. 2015. II. A. A. in B. B. morata v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožniku njegove pritožbene stroške v znesku 43,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo dva sklepa: najprej je ustavilo postopek zoper drugega toženca (A. A.) in tretjega toženca (B. B.), nato pa je istega dne tožniku ter C. C., D. D. in E. E. naložilo, da morajo v 15 dneh plačati A. A. in B. B. 560,09 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Tožnik se je zoper oba sklepa pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga njuno razveljavitev. Navaja, da pravdni postopek zoper drugega in tretjega toženca sploh ni bil začet, zato se ne more ustaviti. Tožnik je tožbo podal le zoper toženca F. F. A. A. in B. B. sta bila nasprotna udeleženca v nepravdnem postopku, ki je bil ustavljen. Ker tožnik tožbe zoper njiju ni niti vložil, niti umaknil, jima ne dolguje pravdnih stroškov, saj jih tudi nista imela. Poleg tega je sodišče stroške odmerilo po napačni odvetniški tarifi.

3. Na pritožbo so odgovorili toženec, A. A. in B. B. Predlagajo njeno zavrnitev in pritrjujejo razlogom izpodbijanih sklepov. Poudarjajo, da se predmetni spor ni končal z ustavitvijo nepravdnega postopka, ampak se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Postopek se je začel s predlogom za sodno določitev meje, ki ga je obravnavalo nepravdno sodišče. Kot predlagatelji so v tem postopku nastopali poleg tožnika še C. C., D. D. in E. E., kot nasprotni udeleženci pa poleg toženca še A. A. in B. B. Ker se je izkazalo, da je sporna lastninska pravica in ne meja, je sodišče ustavilo nepravdni postopek in sklenilo, da se bo nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. Na poziv pristojnega sodišča k popravi oziroma dopolnitvi tožbe se je nato odzval samo sedanji tožnik, ki je tožbeni zahtevek, da je edini lastnik spornih nepremičnin, naperil zgolj zoper sedanjega toženca.

6. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožbe zoper preostala dva prejšnja nasprotna udeleženca, A. A. in B. B., v tej zadevi nikoli ni vložil in tudi ne umaknil. Za izdajo izpodbijanega sklepa o ustavitvi pravdnega postopka torej ni bilo nobene dejanske in pravne podlage. Brez izrecne in nedvoumne izjave tožnika o umiku tožbe lahko pride do ustavitve postopka le v tistih primerih, kjer zakon posebej predpisuje domnevo umika tožbe. Niti Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne dopuščata sklepanja, da je tožnik, ki po ustavitvi nepravdnega postopka s tožbo v pravdi ni zajel vseh dotedanjih nasprotnih udeležencev, zoper te umaknil svojo zahtevo za sodno varstvo.

7. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo 188. člen ZPP, ki vsebuje procesna pravila o umiku tožbe in njegovih pravnih posledicah. Gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker ima ta tudi stroškovne posledice, tožniku ni mogoče odrekati pravega interesa za njegovo pritožbo. Sodišče druge stopnje ji je zato ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP navedeni sklep razveljavilo.

8. Ker tožnik po navedenem tožbe zoper A. A. in B. B. ni umaknil, jima tudi ne dolguje povračila pravdnih stroškov, ki mu jih je sodišče prve stopnje naložilo v svojem drugem sklepu. Navsezadnje jima pravdni stroški sploh niso nastali, saj je na tožbo odgovoril le toženec.

9. Sodišče prve stopnje pa je pri odmeri stroškov upoštevalo tudi tiste, ki so nastali v nepravdnem postopku in jih je pooblaščenka nasprotnih udeležencev priglasila na naroku 13. 5. 2013. Po prvem odstavku 35. člena ZNP vsak udeleženec nepravdnega postopka trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Po 139. členu istega zakona velja posebno pravilo le za skupne stroške postopka, ki pa v obravnavanem primeru niso nastali in tudi niso bili priglašeni. To pomeni, da tožnik ni dolžan povrniti tistega dela stroškov nepravdnega postopka, ki odpade na A. A. in B. B. O stroških, ki odpadejo na sedanjega toženca in so nastali v nepravdnem postopku do njegove ustavitve pa bo odločalo pravdno sodišče, saj je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida spora, enako kot to velja za pravdne stroške.

10. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom tožnika neutemeljeno obremenilo s plačilom stroškov postopka. Ker za takšno stroškovno odločitev ni bilo podlage v zakonu, je sodišče druge stopnje tudi tej tožnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo še drugi sklep sodišča prve stopnje.

11. Tožnik, ki je s pritožbo v celoti uspel, je upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, medtem ko morajo njegovi nasprotniki svoje stroške za odgovor na pritožbo kriti sami (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnikovi pritožbeni stroški predstavljajo samo plačano sodno takso za pritožbo v skupnem znesku 43,60 EUR. Do priglašenih „manipulativnih“ stroškov tožnik ni upravičen, ker jih ni izkazal in ker njegova pooblaščenka ni odvetnica, da bi lahko terjala njihovo povračilo v predpisanem pavšalnem znesku. Tožniku morata pritožbene stroške povrniti samo A. A. in B. B., ne pa tudi toženec, ki nastanka teh tožnikovih stroškov ni z ničimer izzval. Če bosta zavezanca zamujala s plačilom, bosta tožniku dolgovala še zakonske zamudne obresti od stroškov (299. člen Obligacijskega zakonika v zvezi s 313. členom ZPP).