Jedro

V denacionalizacijskem postopku ni mogoče presojati zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo in ne zakonitosti aktov, ki so v njej vpisani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SRS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.2001, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper dopolnilno odločbo Upravne enote C. z dne 4.5.2001, s katero je prvostopenjski organ odločil, da je: I. Slovenska odškodninska družba (SOD) dolžna plačati upravičencem F.M., J.M., J.M., pok. Z.M. in pok. T.M., vsakemu do 1/5 odškodnino za zmanjšano vrednost že vrnjenih spornih prostorov poslovno stanovanjske hiše na parc. št. 133 k.o. R. v skupni višini 19.816 DEM (1. točka izreka); obveznice za del premoženja pok. Z. in T.M. se izročijo skrbniku za posebne primere F.M. (2. točka izreka); zahtevek pooblaščenca F.M. v delu, ko zahteva odškodnino od SOD zaradi izplačila vložkov najemnikov v poslovno-stanovanjski prostor v letih 1989 do 1990, se kot neutemeljen zavrne (3. točka izreka). Hkrati pa je zavrnil zahtevek za odškodnino v obliki delnic SOD za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 232/4 k.o. R. v višini 152.044,60 DEM (II. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se strinja z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Navaja, da je sporno cenitev vrednosti predmetne nepremičnine izdelal v postopku denacionalizacije določen cenilec, tožniki pa k temu poročilu niso predložili z vidika predpisov o denacionalizaciji relevantnih ugovorov. Njihov ugovor, da so morali sami izplačati najemnike, če so hoteli, da se le-ti izselijo, pa z vidika Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni relevanten oziroma to njihovo plačilo najemnikom ne more vplivati na določitev oziroma ugotovitev zmanjšane vrednosti premoženja po ZDen in na njegovi podlagi sprejetih predpisov. Tožbeni ugovor, da so tožniki izplačali najemnike že pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št. 65/98- ZDen-B), na odločitev ne more vplivati, ker takšno, izven upravnega postopka dogovorjeno in realizirano izplačilo (da bi se najemniki izselili že pred uveljavitvijo ZDen-B), ni moglo predstavljati kake pravno relevantne obveze za upravni organ oziroma za SOD. Iz upravnih spisov je razvidno, da je SOD vseskozi aktivno, s svojimi pripombami in s svojim izvedencem sodelovala pri ugotavljanju vrednosti oziroma zmanjšane vrednosti nepremičnin in tudi oporekala previsoko ugotovljenim obveznostim. Če bi se tožniki v postopku s SOD dogovorili o drugačnem izplačilu, bi to moralo biti razvidno iz upravnih spisov, oziroma bi bilo mogoče v postopku doseči poravnavo na podlagi 69. člena ZDen. V zvezi s sporno parc. št. 232/4 k.o. R., pa po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče govoriti o denacionalizaciji te parcele po ZDen. Iz pisne dokumentacije je razvidno, da je Občinsko sodišče na Rakeku izdalo sklep z dne 5.11.1965, s katerim je dovolilo odpis sporne parc. št. 232/4 in vknjižbo družbene lastnine na tej parceli na podlagi pogodbe z dne 26.4.1965, izjave z dne 15.10.1965 ter odločbe Skupščine občine C. z dne 27.10.1965. Odločba z dne 27.10.1965 je bila izdana na prošnjo upravičencev F.M. in J.M. in je le ugotovitvene narave. Z njo predmetna sporna parcela ni bila podržavljena. Iz celotne zadeve se vidi, da je šlo pri obravnavani sporni parceli št. 232/4 k.o. R. dejansko za pogodbene prenose parcel v zvezi z dolgovi takratnih lastnikov občini. Tožniki ne navajajo ali dokazujejo, da bi nasprotovali oziroma izpodbijali navedeni vpis v zemljiško knjigo oziroma odpis te parcele iz njihovega z.k. vložka in njenemu prenosu v družbeno lastnino. Če je bil vpis izveden na podlagi sporne ali neobstoječe pogodbe in izjave, bi morali tožniki takemu vpisu nasprotovati takrat, ko je bil izveden. Tožniki bi v postopku denacionalizacije lahko pogodbo z dne 26.4.1965 in izjavo z dne 15.10.1965 izpodbijali le pred pristojnim sodiščem zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, ali predstavnikov oblasti po določbah 3. člena ZDen v povezavi s 56. členom ZDen.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS.

Navajajo, da odškodnina za nepremičnino, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, ni bila pravilno odmerjena. Res je, da je cenitev izdelal izvedenec, vendar se tožniki s cenitvenim poročilom niso strinjali. Tožniki so svoje cenitveno poročilo posredovali upravnemu organe, le-ta pa ga ni posredoval SOD, da bi se o njem lahko izjasnila. Ni nobene dileme, da parc. št. 232/4 ne bi bila nacionalizirana. Ves čas so navajali, da se pogodba z dne 26.4.1965 nanaša na parc. št. 332/2 (parc. št. 232/4 nima nobene zveze s to pogodbo) in da izjave z dne 15.10.1965 niso bile nikoli podpisane. Odločba z dne 27.10.1965 ni bila nikoli izdana na prošnjo F.M. in J.M., čeprav je na odločbi to navedeno, saj jim takšna odločba ne bi koristila, ker je bil že dne 29.10.1965 določen datum za razdružitev premoženja na sodišču. Na podlagi te odločbe je sodišče na Rakeku izdalo sklep z dne 5.11.1965, da se vknjiži v zemljiški knjigi pravica uporabe na parc. št. 232/3 in 232/4 v korist občine C., kar je v nasprotju z 38. členom Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in stavbnih zemljišč. V spisu se nahaja odločba z dne 16.7.1959, naznanilni list, mapna kopija iz leta 1961, sklep sodišča z dne 20.11.1962, historični z.k. izpisek, vl. št. 826 itd., ki dokazujejo, da so svoje dolgove poravnali občini z odstopom drugih nepremičnin. Dokazujejo, da je edini dolg občini v višini 261.000 din J.M. poravnal s prodajo parc. št. 232/2 in ne parc. št. 232/4. Ker pa J.M. ni bil lastnik celotne parc. št. 232/2, so ostali solastniki s podpisom pogodbe z dne 26.4.1965 to tudi s podpisi dovolili. Izjava z dne 15.10.1965 ni nikoli obstajala, zato menijo, da je takšen vpis ničen in tožnikom ne more biti v škodo. Ker parc. št. 232/4 ni bila nikoli odstopljena občini za poplačilo dolga, saj je družbena lastnina, zanjo tožniki niso nikoli prejeli odškodnine in je tako predmet denacionalizacije po 9. točki 3. člena ZDen. Predlagajo, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

Novela ZDen-B, ki je začela veljati dne 3.10.1998, je v 26. členu prinesla obveznost organu, ki vodi denacionalizacijski postopek, da v roku 60 dni od uveljavitve novele pozove najemnike poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Ker pa so v obravnavani zadevi pred uveljavitvijo citirane določbe novele ZDen-B vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka sami po svoji presoji in izven upravnega postopka že izplačali najemnikom spornih nacionaliziranih prostorov poslovno stanovanjske hiše denacionalizacijskih upravičencev njihove zahtevke iz naslova vlaganj, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da teh izplačil ni mogoče upoštevati v tem denacionalizacijskem postopku pri izračunu odškodnine za manjšo vrednost vrnjene nepremičnine.

Sicer pa je to odškodnino izračunal v denacionalizacijskem postopku postavljeni cenilec J.Ž. v skladu z veljavnimi predpisi, kar izhaja iz samega cenitvenega poročila, ki je med predloženimi upravnimi spisi. Zoper tako izračunano odškodnino oziroma njeno višino ni SOD, ki je ves čas sodelovala v postopku, ugovarjala, niti se zoper dopolnilno odločbo, ki ji je bila vročena, ni pritožila. Zato ugovori, ki se nanašajo na višino sporne odškodnine in v zvezi s tem na SOD, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da ni podana podlaga za denacionalizacijo in da upravičencem ni mogoče priznati odškodnine za zemljišče parc. št. 232/4 k.o. R., saj je z neodplačnim in prostovoljnim prenosom pravice uporabe na spornem zemljišču, izkazanim z vpisom v zemljiški knjigi, bila konzumirana pravica do odškodnine. Vzrok, zakaj je prišlo do neodplačnega prenosa pravice uporabe, pa ni pravno pomemben za odločitev o zadevi. Zemljiška knjiga je ena od najpomembnejših institucij vsake pravne države. Podatke v njej morajo sodišče in stranke spoštovati. Zato v denacionalizacijskem postopku ni mogoče presojati zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo in tudi ne zakonitosti aktov, ki so v njej vpisani. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zakonitost vpisa posameznih dokumentov v zemljiško knjigo in na veljavnost le-teh, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj to ni predmet odločanja v tem upravnem sporu. Da bi tožniki izpodbijali zakonitost zanje spornih vpisov v zemljiško knjigo, zakonitost vpisanih aktov in pogodbe z dne 26.4.1965, pa iz predloženih spisov ne izhaja, niti tega ne zatrjujejo. Za presojo veljavnosti pogodbe z dne 26.4.1965, na katero se sklicujejo tožniki v svoji pritožbi, pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti. To pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.