Jedro

Zoper delavčevo izredno odpoved ZDR ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi. S strani delavca podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati tako, kot je bila podana. Ni podlage za to, da bi delodajalec sam presojal in štel, da delavec pri izredni odpovedi ni upošteval roka za podajo odpovedi po tem, ko je podal pisni opomin, oziroma ugotavljal druge kršitve določbe 112. člena ZDR ter eventualno štel, da odpovedni razlogi sploh ne obstajajo, ter posledično takšno odpoved štel kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato ni mogoče govoriti o „realizaciji“ takšne odpovedi, ki ni bila podana v skladu s 1. odstavkom 112. člena ZDR, ter šteti, da kršitve iz 112. člena ZDR niso podane, ker delodajalec ni sprožil spora pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II in III izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 6.155,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 516,19 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 323,61 EUR, v roku osmih dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo izplačati 1.100,00 EUR za praznjenje katalizatorja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2013 do plačila, obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto, odvesti zakonsko določene davke in prispevke in neto znesek plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 do plačila ter obračunati sorazmeren del regresa za leto 2010 v višini 367,06 EUR bruto, odvesti zakonsko določene davke in prispevke in dobljeni neto znesek plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.043,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 642,44 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper točki II in III izreka sodbe se je pravočasno pritožil tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči, da se tožniku povrnejo stroški postopka. Predmet tega spora ni nezakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika. Sodišče tudi ni raziskalo, kdaj je bil toženi stranki vročen opomin in kdaj je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Datum na opominu, 17. 6. 2012, ne pove ničesar o tem, saj se datumi pošiljanja razlikujejo od datumov na dopisih. Ni dokaza o tem, kdaj je bil opomin vročen toženi stranki, ki bi morala hraniti dokumente. To bi se lahko ugotovilo z vpogledom v personalno mapo tožnika. Še bolj pa je negotovo in protispisno ugotovljen datum podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Povratnica, na katero se sodišče sklicuje, dokazuje poslano pošto na zavod za zaposlovanje dne 21. 6. 2010, ne pa da je tožnik poslal pošto toženi stranki. Ključno je tudi, da je kot datum odpovedi v delovni knjižici vpisan 28. 6. 2010. Odpoved je bila dejansko realizirana s prenehanjem delovnega razmerja. Ker tožena stranka ni sprožila spora o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se glede na navedeno ob upoštevanju teorije realizacije iz Obligacijskega zakonika (OZ) ne more šteti, da je bila odpoved podana nezakonito. S tem je sodišče kršilo načelo pravnomočnosti in dokončnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, pravilno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je sprejelo odločitev, ki je materialnopravno delno nepravilna.

Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007; ZDR), ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v osmih dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

Primarno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika (delavca) zakonita, ker tožena stranka (delodajalec) ni sprožila spora o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in da naj bi ob upoštevanju teorije realizacije iz Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) odpoved bila zakonita, sodišče prve stopnje pa naj bi s svojo odločitvijo poseglo v dokončnost in pravnomočnost odpovedi. Zoper delavčevo izredno odpoved ZDR ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi. S strani delavca podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati tako, kot je bila podana. Ni podlage za to, da bi delodajalec sam presojal in štel, da delavec pri izredni odpovedi ni upošteval roka za podajo odpovedi po tem, ko je podal pisni opomin, oziroma ugotavljal druge kršitve določbe 112. člena ZDR ter eventualno štel, da odpovedni razlogi sploh ne obstajajo, ter posledično takšno odpoved štel kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato ni mogoče govoriti o „realizaciji“ takšne odpovedi, ki ni bila podana v skladu s 1. odstavkom 112. člena ZDR, ter šteti, da kršitve iz 112. člena ZDR niso podane, ker delodajalec ni sprožil spora pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in listinske dokumentacije v spisu pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 16. 6. 2010 toženi stranki podal pisni opomin (A2), o čemer je tudi obvestil pristojni inšpektorat za delo. Po dokaznem zaključku sodišča prve stopnje se je tožena stranka z opominom seznanila dne 17. 6. 2010. Na podlagi listinske dokumentacije v spisu in sicer povratnice z dne 21. 6. 2010, ki jo je posredoval Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna enota ..., št. ... z dne 15. 10. 2010 (list št. 25 do 28), je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 21. 6. 2010 (fotokopija povratnice - list št. 27), podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je povratnica naslovljena na toženo stranko in ne na zavod za zaposlovanje, zavod pa je navsezadnje sodišču posredoval tudi kopijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010, sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni ni moglo upoštevati protispisne izpovedbe tožnika, da odpovedi sploh ni podal, temveč se je dne 28. 6. 2010 zglasil pri tajnici tožene stranke gospe A, ki „mu je dala nekaj za podpisat“. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da sploh ni ugotovljeno, kdaj naj bi tožena stranka prejela opomin, še manj pa, da bi tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če je tožnik namreč na zavod za zaposlovanje posredoval kopijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 ter kopijo povratnice z dne 21. 6. 2010, je bila odpoved podana.

Tožnikova izredna odpoved z dne 21. 6. 2010 je bila dovolj določna, da bi mu na njeni podlagi tožena stranka takoj z naslednjim dnem po prejemu, dne 23. 6. 2010, lahko zaključila delovno knjižico. Ker pa je bil tožnik v delovnem razmerju do 28. 6. 2010, ko je torej minilo več kot osem dni od podaje opomina, pa tožnikovo neupoštevanje osemdnevnega roka v konkretni zadevi ne opravičuje sklepanja, da je tožnik ravnal v nasprotju s postopkom po prvem odstavku 112. člena ZDR, ter da je že iz tega razloga odpoved nezakonita in da posledično tožnik nima pravic iz drugega odstavka 112. člena ZDR, med drugim tudi do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Neupoštevanje roka je tožena stranka sama „sanirala“ s tem, da je tožniku delovno razmerje podaljšala do 28. 6. 2010. Ne gre tudi spregledati, da v tem roku po naravi stvari tožena stranka tudi ni mogla odpraviti kršitev oziroma zamud pri izplačilu plače, saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje v zadnjih mesecih nikoli ni izplačala plače v roku, do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Tožena stranka torej v danem osemdnevnem roku ne bi mogla z ničemer vplivati na obstoj razlogov za izredno odpoved iz 4. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Ker je torej kljub neupoštevanju osemdnevnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 delovno razmerje tožnika trajalo do 28. 6. 2010, kot da bi tožnik upošteval ta rok, v konkretnem primeru tožniku pripada odpravnina, določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen do odpravnine v višini ... EUR, glede na dejstvo, da je v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo njegova povprečna plača znašala ... EUR, 1/3 te plače pa ... EUR. Zavzelo je tudi pravilno stališče, s katerim se strinja sodišče druge stopnje, da tožniku pripada odpravnina za 19 let delovne dobe in ne več. Tožnik se je namreč zaposlil pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 1993, potem, ko je bil nad njegovim prejšnjim delodajalcem uveden stečajni postopek. Zato po določbi 129. in 130. člena takratnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89; ZPPSL89) ni podana kontinuiteta delovnega razmerja, ki bi se upoštevala pri priznanju odpravnine, kot da ni prišlo do prekinitve zaposlitve oziroma delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ta svoj zaključek utemeljilo z vpogledom v historični izpisek iz sodnega registra (C1 do C3) ter ugotovilo, da je bil nad družbo B d.o.o.,, v kateri je bil zaposlen tožnik, uveden stečajni postopek dne 2. 4. 1992. Tudi če v delovni knjižici pri tem vpisu ni prekinitve, je bil stečaj nad družbo B d.o.o., ustavljen dne 18. 11. 1992 po prodaji v stečajnem postopku, z dnem 1. 1. 1993 pa je bila družba pripojena k družbi D (pravni prednik tožene stranke). Tožniku je torej že prej, dne 2. 4. 1992 delovno razmerje prenehalo na podlagi 93. člena ZPPSL89, z dnem uvedbe stečajnega postopka. Priznanje kontinuitete bi bilo torej v nasprotju z določbami ZPPSL89. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odpravnino za 19 let delovne dobe, in ne za 31 let, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP in 353. člen ZPP) Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 165. člena ZPP tudi spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnikov uspeh na prvi stopnji znaša 74,65%. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do skupnega zneska stroškov postopka v višini 1.047,00 EUR, kar glede na nov uspeh znaša 781,60 EUR. Enak skupni znesek je sodišče prve stopnje priznalo tudi toženi stranki (1.047,00 EUR), vendar pa je glede na spremenjeni uspeh (25,35%) upravičena do stroškov postopka v višini 265,41 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 516,19 EUR.

Uspeh tožnika v pritožbenem postopku znaša 61,29%, saj je uspel v višini 6.155,62 EUR od celotne vtoževane odpravnine v znesku 10.043,38 EUR. Glede na ta znesek, ki predstavlja vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku, je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in nadaljnji; ZOdvT) tožnik upravičen do nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 341 EUR x 1,6, skupaj 545,60 EUR. Ker pa uveljavlja plačilo le do 420 EUR, skupaj z 20 EUR pavšala in 20% DDV, je glede na uspeh v pritožbenem postopku upravičen do nagrade v višini 323,61 EUR.