Jedro

Pravilna je odločitev v izpodbijani sodbi, da ni ovire, da delodajalec na račun dela na terenu ne bi mogel izplačati delavcu določenega zneska zaradi splošno povečanih stroškov tudi v primeru organizirane prehrane in prenočišča, še posebej, če je to izrecno določeno v kolektivni pogodbi in enako tudi v (splošnem) aktu delodajalca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati terenski dodatek za čas, ko je bil na podlagi napotitvenih ukazov na delu na T. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnika ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikovemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajalo je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo določbe 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ker je s priznanjem terenskega dodatka tožniku priznalo večja povračila, kot jih je imel zaradi terenskega dela. Tožena stranka je tožniku na terenu zagotovila prehrano in prenočišče, kar pomeni, da na terenu ni imel stroškov in zato ne mora dobiti terenskega dodatka. Predlagalo je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo drugega odstavka 408. člena v zvezi s 390. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki ga je glede na določbo prvega odstavka 489. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku treba uporabljati, vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožeča stranka je prerekala navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se revizijsko sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi (prvi odstavek 408. člena ZPP-77), kar pomeni, da je odločalo samo o pravilni uporabi določbe 42. člena kolektivne pogodbe v zvezi z določbo o namenu terenskega dodatka.

Sodišče soglaša z načelno navedbo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj praviloma delavec iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom ne bi prejel več, kot so njegovi dejanski stroški. Kljub temu pa so med socialnimi partnerji na podlagi sklenjene kolektivne pogodbe možni tudi drugačni dogovori. Tako na primer že tretja točka stališča (Uradni list RS, št. 51/92) komisije za razlago kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND - Uradni list RS, št. 18/91 do 8/2001) vsebinsko pojasnjuje smisel plačevanja (povračila) stroškov v zvezi z delom, ki pripadajo delavcu drugače, kot to navaja zahteva za varstvo zakonitosti. Tretja točka stališča (ne govori sicer o terenskem dodatku, ampak o prehrani med delom) namreč pojasnjuje, da so delavci opravičeni do plačila razlike, če je cena prehrane (dejanski stroški), ki jim jo med odmorom zagotavlja delodajalec, nižja od zneska pripadajočega regresa za prehrano. To pa že pomeni, da delavec za stroške prehrane, glede na določila kolektivne pogodbe, lahko prejme večje povračilo, kot so dejanski stroški te prehrane. Vsebinsko podobno določbo vsebuje KPND tudi glede izplačila (povračila) terenskega dodatka. KPND ima v 42. členu glede terenskega dodatka izrecno določbo, da je delavec upravičen do terenskega dodatka, kadar je napoten na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega prebivališča ter sta tam organizirana prehrana in prenočišče. To pa pomeni, da so bili pogodbeni partnerji soglasni, da ni bil namen priznavanja terenskega dodatka samo pokritje (dejanskih) neposrednih stroškov delavca za prehrano, ampak na splošno povečanih in nedefiniranih stroškov (kot oblika žepnine), ki jih je delavec imel zaradi dela izven stalnega prebivališča. Za primere, ko ni bilo organizirane prehrane in prenočišča, je namreč delavec iz negospodarstva, kot tudi vsi ostali delavci, imel poleg pravice do potnih stroškov še pravico do prizanja stroškov za prenočišče (z računom) in dnevnico, s tem, da v primeru, če je dobil dnevnico (ki je bila praviloma bistveno višja od terenskega dodatka), pravice do terenskega dodatka ni imel. Zaradi izrecne in jasne določbe kolektivne pogodbe, ki predstavlja prostovoljen dogovor med podpisniki pogodbe, sodišče nima pomislekov glede tega, da lahko, tako kot je to odločeno v spornem primeru, pripada delavcu tudi v primeru organizirane prehrane in prenočišča pravica do terenskega dodatka.

Podobna določba kot v kolektivni pogodbi je tudi v pravilniku o osnovah in merilih za povračila stroškov, ki jih imajo delavci pri delu oziroma v zvezi z delom (pravilnik), ki ga je dne 13.11.1992 sprejel minister za obrambo na podlagi določb 69. člena zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. od 5/91 do 38/99). Pravilnik je v 16. členu določal, da terenski dodatek pripada delavcu, če sta na terenu organizirana prehrana in prenočišče, sicer pa ima delavec pravico do povračila stroškov za prenočišče in do dnevnice.

Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi in da ni ovire, da delodajalec na račun dela na terenu ne bi mogel izplačati delavcu določenega zneska zaradi splošno povečanih stroškov tudi v primeru organizirane prehrane in prenočišča, še posebej, če je to izrecno določeno v kolektivni pogodbi in enako tudi v (splošnem) aktu delodajalca.

Na takšno razumevanje namena terenskega dodatka kaže tudi zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ki je bil sicer sprejet šele leta 1997 - Uradni list RS, št. 87/97 in 9/98), ki ga v spornem primeru sicer ni mogoče uporabiti, je pa iz njega razvidno, da gre za dodatek, ki ne more pokrivati vseh stroškov prehrane, ker je določen v višini samo ene petine polne dnevnice (21% dnevnice), lahko pa pokrije manjše nedefinirane stroške, nastale zaradi opravljanja dela izven stalnega prebivališča. Ob upoštevanju povedanega zahtevi za varstvo zakonitosti ni možno ugoditi in jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo prvega odstavka 408. člena ZPP-77 v zvezi s 393. členom ZPP-77. O stroških je sodišče odločilo skladno z določbo 155. člena ZPP-77. Določbe ZPP-77 je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).