Jedro

Ker pravdni stranki naj ne bi imeli niti skupnega družinskega proračuna, niti je tožnik izkazal, da bi kakorkoli prispeval za potrebe skupnega gospodinjstva s toženko, ali prispeval za skupne stroške, ni šlo za izvenzakonsko skupnost. Ti dve okoliščini pa po mnenju pritožbenega sodišča sami po sebi sploh nista odločilni, kajti tudi zakonca v zakonski zvezi nimata vedno skupnega družinskega proračuna in tudi ničkolikokrat gre v zakonski zvezi za drugega zakonca, ki je vzdrževana oseba in ne prispeva denarnih sredstev za skupno gospodinjstvo in skupne stroške. Prispevki in oblika ekonomske skupnosti je lahko tudi drugačna in ne gre le za konkretna finančna sredstva, predvsem pa v primeru, ko stranki zasledujeta drugačne interese, kar je tudi v konkretni zadevi primer. V predmetni zadevi so torej pomembni ekonomski interesi tožnika in toženke, ki sta jih oba zasledovala in kateri so obema ustrezali.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da so nepremičnine parc.št. 1305, ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 476 m, stanovanjsko stavbo v izmeri 126 m2, travnik v izmeri 96 m2 in funkcionalni objekt v izmeri 59 m2 ter parc.št. 1306, ki v naravi predstavlja sadovnjak v izmeri 363 m2, obe vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu pri vl.št. 324 k.o. P., skupno premoženje D.L. in B.Š. ter da delež D.L. na skupnem premoženju znaša ? prej navedenih nepremičnin. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 9.676,28 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbo je vložila po svojem pooblaščencu in osebno. Obe pritožbi bo pritožbeno sodišče povzelo skupaj, kajti smiselno obe opozarjata na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. V obeh pritožbah tožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje izpovedb prič ni popolno in pravilno ocenilo, zato ni mogoče sodbo preizkusiti in je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo na podlagi katerih dokazov in zakaj je štelo za resnična dejstva, ki jih je zatrjevala toženka, to je da skupnih financ s tožencem ne bi imela, da tožnik svojega denarja ni imel in da naj bi ona njemu denar posojala in plačevala za stvari, ki jih je opravil. Prav tako sodišče ni pojasnilo zakaj pa je štelo za resnično dejstvo, katero je zatrjevala toženka, da je tožnik v spornem obdobju prejemal plačo, za kar pa ni predložila niti enega dokaza in ni verjelo dejstvom, ki jih je zatrjeval tožnik, da plač v spornem obdobju ni prejemal. Sodišče ni niti ocenilo nasprotujoče si izjave toženke, ko enkrat trdi, da je delo tožnika v družbi SGP G. poplačala s posojili, ki naj bi mu jih dala, ko naj bi bil brez denarja, po drugi strani pa trdi, da je tožniku vsak mesec na roke izplačala plačo. Denar za odplačilo kredita za nakup nepremičnine je toženka dvignila iz sredstev družbe. To pomeni, da ni šlo za njena sredstva. Ni predložila niti enega dokaza, koliko lastnih sredstev je v hišo vložila. Toženka tudi ni predložila nobenega dokaza o zatrjevanih plačilih tožniku za opravljeno delo. Sodišče tudi ni obrazložilo na podlagi katerih dejstev je ocenilo verodostojnost izpovedbe priče M.M. Sodišče nepravilno tožniku nalaga dokazno breme o dejstvih, s katerimi objektivno ne more razpolagati, ker s poslovnimi listinami SGP G. razpolaga toženka, kot edina lastnica in poslovodja te družbe. V kolikor bi sodišče prve stopnje posamezne izjave prič in pričevanja pravdnih strank objektivno ocenilo po vsebini tožbenega zahtevka, bi po mnenju tožnika lahko ugotovilo, da obstojajo razlogi zakaj se je denar uporabljal na način, kot trdi tožnik in da sta imeli pravdni stranki kljub temu skupni družinski proračun in da je med njima obstajala ekonomska skupnost z vsebino medsebojnega dogovora in v skladu s potrebami njunega gospodinjstva. V nadaljevanju poudarja izjave toženke pri njenem zaslišanju, te izjave citira vendar meni, da se sodišče do njih ni opredelilo. Prav tako se tudi ni pravilno opredelilo do zaslišanja odvetnika M.L. in neupravičeno ni sprejelo tožnikovega predloga, da se ta priča še enkrat zasliši. Tožnik meni, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo, saj iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na katerih dejanskih ugotovitvah temelji njegova odločitev, da v razmerju med tožnikom in toženko ni obstajala izvenzakonska skupnost. Tožnik pa v svoji osebni pritožbi na široko opisuje življenjsko razmerje med njim in toženko, bivalne, čustvene in ekonomske razmere ter se pri tem tudi sklicuje na izjave posameznih prič, ki so bile v tem postopku zaslišane.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki vse pritožbene trditve, tako tožnikove pooblaščenke kot njega samega, prereka in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Izhodišče za odločanje je presoja, ali je v razmerju tožnika in toženke šlo za razmerje iz 1. odst. 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ? ZZZDR, po kateri ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze zanju enake pravne posledice kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Sodišče prve stopnje pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni zanesljivo ugotovilo, da v obravnavnem primeru ni šlo za takšno razmerje, ki ga glede na svojo vsebino in intenzivnost lahko enačimo z zakonsko zvezo. Za presojo takšnega razmerja je namreč odločilno, da se mora življenjska skupnost, da bi bila izenačena z zakonsko zvezo kazati tako v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti oz. odvisnosti kot v vsebini njunega notranjega čustvenega razmerja, saj mora tudi izvenzakonska skupnost temeljiti na svobodni odločitvi živeti skupaj na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Čeprav je sodišče prve stopnje o medsebojnem razmerju pravdnih strank zaslišalo celo vrsto prič in obe pravdni stranki, je izpovedi le povzelo, ni pa vse dokaze ocenilo tako, kot veleva 8. čl. ZPP. Ugotovilo sicer je, da je razmerje med tožnikom in toženko imelo neke elemente življenjskega skupnosti, vendar pa ker pravdni stranki naj ne bi imeli niti skupnega družinskega proračuna, niti je tožnik izkazal, da bi kakorkoli prispeval za potrebe skupnega gospodinjstva s toženko, ali prispeval za skupne stroške, po mnenju sodišča prve stopnje ni šlo za izvenzakonsko skupnost. Ti dve okoliščini pa po mnenju pritožbenega sodišča sami po sebi sploh nista odločilni, kajti tudi zakonca v zakonski zvezi nimata vedno skupnega družinskega proračuna in tudi ničkolikokrat gre v zakonski zvezi za drugega zakonca, ki je vzdrževana oseba in ne prispeva denarnih sredstev za skupno gospodinjstvo in skupne stroške. Prispevki in oblika ekonomske skupnosti je lahko tudi drugačna in ne gre le za konkretna finančna sredstva, predvsem pa v primeru, ko stranki zasledujeta drugačne interese, kar je tudi v konkretni zadevi primer. V predmetni zadevi so torej pomembni ekonomski interesi tožnika in toženke, ki sta jih oba zasledovala in kateri so obema ustrezali. Do teh pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, na kar pa pritožba izrecno opozarja. Pravilno pa pritožba opozarja tudi na izpovedi prič in obeh pravdnih strank, katerih sodišče ni ocenilo, glede ostalih predpostavk, ki kažejo na obstoj izvenzakonske skupnosti; zato se v tem delu sodba ne more preizkusiti. Ni namreč dovolj, da sodišče le reče, da je razmerje tožnika s toženko imelo neke elemente življenjske skupnosti, ampak mora jasno povedati katere. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov moralo pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, to je, da jasno in nedvoumno ugotovi, ali so podani elementi, ki izvenzakonsko skupnost opredeljujejo ter svojo odločitev, ki jo bo sprejelo, jasno obrazložiti, da bo mogoč preizkus.

V kolikor pa bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajala izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama, pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zakonsko domnevo, da sta deleža na skupnem premoženja enaka, s tem, da lahko drugi partner dokaže, da je njegov delež na skupnem premoženju večji (1. odst. 59. čl. ZZZDR). To pa pomeni, da je na toženki dokazno breme v kolikor bi se ugotovilo, da je obstajala izvenzakonska skupnost, da tožnik ni ničesar prispeval k nastanku skupnega premoženja in ne na tožniku, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zatrjevano okoliščino, da stanovanjska hiša v P. ne predstavlja skupnega premoženja, bo torej morala dokazati toženka, ker je na njej dokazno breme.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).