Jedro

Ker je pri odločanju o prenehanju PZ na podlagi sodbe sodišča po

2. odstavku 118. člena ZDR potrebno upoštevati okoliščine in interese pogodbenih strank, ni mogoče sklepati, da je tožničin interes izražen zgolj v njenem tožbenem zahtevku za razveljavitev odpovedi PZ in interes tožene stranke v predlogu, naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Pri upoštevanju interesa pogodbenih strank ni relevanten zgolj njun subjektivni interes, ampak je potrebno ugotavljati interes strank v smeri preverbe objektivnih možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja.

Bistvena okoliščina v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR je dejstvo, da kršitev, ki se je tožnici očitala v redni odpovedi PZ iz krivdnega razloga, ni dokazana. Zato niso bili podani pogoji za sodno razvezo PZ. Okoliščine iz 2. odstavka 118. člena ZDR se morajo nanašati na konkretne razloge za odpoved PZ, ne pa na splošne kritike delavca oz.

njegovega dela, ki z odpovedjo PZ nimajo povezave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved delovnega razmerja (pravilno pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.1991) št. 864 z dne 4.11.2003 (1. točka izreka), da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7.12.2003, temveč ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo (3. točka izreka), ji priznati delovno dobo za čas od 8.12.2003 dalje ter ji jo vpisati v delovno knjižico, v roku 8 dni, pod izvršbo (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki obračuna pripadajoče plače ter izplača

169.065,00 SIT od 10.01.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od

10.02.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.03.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.04.2004 dalje do plačila,

222.665,00 SIT od 10.05.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od

10.06.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.07.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.08.2004 dalje do plačila,

222.665,00 SIT od 10.09.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od

10.10.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.11.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.12.2004 dalje do plačila, zmanjšano za plačo, prejeto pri družbi T. d.o.o. iz M. (v obdobju od 23.4.2004 do 22.5.2004) ter izplačane prejemke nadomestil za čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov posamičnih izplačil, v roku 8 dni, pod izvršbo (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo za tožečo stranko odvesti pripadajoče davke in prispevke (od izplačanih nadomestil plač) (6. točka izreka), obračunati regres za redni letni dopust 2004 v višini 132.170,00 SIT bruto ter tožeči stranki izplačati 109.701,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (7. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače (da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4.11.2003; da ji je tožena stranka dolžna izplačati v celoti vse plače, kakor da bi delala tj. brez upoštevanja drugih prejemkov: plače pri drugem delodajalcu ter nadomestila za čas brezposelnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi; zakonite zamudne obresti od glavnice regresa za redni letni dopust od 15.5.2004 do 1.7.2004), je zavrnilo (8. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna kriti sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa povrniti stroške v višini 197.967,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (9. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da sodbo v 2., 3., 4., 5., 6., 7. točki izreka razveljavi, da zahtevek v zvezi s pozivom nazaj na delo zavrne, odloči, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju do 7.12.2003, ter naloži tožnici v plačilo njene stroške pritožbenega postopka oz., da sodbo razveljavi v 9. točki izreka ter odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Navaja, da ne drži, da ni uspela izkazati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica svojega izostanka od

22.6.2003 do 26.9.2003 ni opravičila. Iz izvida zdravnika z dne

7.10.2003 izhaja, da je imela tožnica poškodovan palec leve noge, torej bi svojo odsotnost lahko sporočila. Ker se sodišče do tega dejstva ni opredelilo, je podana kršitev 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP. Zaradi nepravilnih in nezakonitih zaključkov o tem, da tožena stranka ni uspela izkazati utemeljena razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je kršen 5. člen ZPP in 1. odstavek

339. člena ZPP, pa tudi dejansko stanje je ugotovljeno zmotno oz.

nepopolno. Ne drži, da tožena stranka ni izkazala, da je tožnico pred odpovedjo pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. To izhaja iz obdolžitve zaradi kršitve delovnih obveznosti in kodeksa etičnega ravnanja v vrtcu z dne 4.7.2003, na podlagi katere je bil tožnici izrečen opomin dne 30.7.2003, ter iz sklepa z dne 18.10.2001 o pogojnem prenehanju delovnega razmerja. Ker se sodišče prve stopnje do teh listin ni opredelilo, je kršilo 5. člen ZPP, 6. člen Evropske konvencije za človeške pravice (EKČP) in 1. odstavek 339. člena ZPP. Sodba se ne da preizkusiti, o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in samo vsebino teh listin. Sodišče se ni opredelilo do mnenja sindikata, ki je podprl odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter do pričevanja predstavnice sindikata, ki je izpovedala o težavah s tožnico. Ni presojalo okoliščin, ki predstavljajo več kot utemeljen razlog za odpoved. S strani staršev so bile pritožbe na tožničino delo z otroci, o čemer so izpovedale tudi zaslišane priče. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (in tudi kasneje) zatrjevala, da je porušeno zaupanje v delo tožnice in da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, torej je sodišče v zvezi s tem napačno ugotovilo prekluzijo.

Sodišče pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Glede na to, da je kljub temu navedlo, da tožnica ni primerna za delo vzgojiteljice, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Ker je izpovedi vzgojiteljic ocenilo kot pretresljive, je nerazumljiv zaključek, da niso podane okoliščine, ki utemeljujejo sodno razvezo po 2. odstavku 118. člena ZDR. Ni pravilno ugotovilo, kaj pomenijo okoliščine in interes po tej določbi, po kateri lahko sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi ne glede na predlog delavca.

Tudi po 24. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 s sprem.) sodišče ni vezano na zahtevek. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži povračilo njenih stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče izčrpno izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo, tako da je na popolno ugotovljeno dejansko tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ter sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pri odločitvi (o pretežni ugoditvi tožbenemu zahtevku) je izhajalo iz ugotovitve, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Navedena določba torej predpisuje pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden delodajalec delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR - zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbo, da tovrstno opozorilo izhaja že iz obdolžitve z dne 4.7.2003 ter sklepa o izrečenem opominu z dne

20.7.2003. Prav tako tudi ne izhaja iz sklepa z dne 18.10.2001, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep pogojno prenehanje delovnega razmerja, ki je bil izdan na podlagi prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s sprem.), ki niti ni vseboval instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter tako tudi ne opozorila v smislu 1. odstavka 83. člena ZDR. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je vpogledalo tudi navedene listine, ugotovilo, da tožena stranka tožnice po 1. odstavku 83. člena ZDR ni opozorila, se je s tem posredno izjavilo tudi o vsebini navedenih listin. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo 6. člen EKČP (iz pravice stranke do izjave izhaja tudi obveznost sodišča, da odgovori na strankine navedbe) kot tudi ne, da je kršilo določbo 5. člena ZPP (načelo kontradiktornosti) in s tem v zvezi

1. odstavek 339. člena ZPP (bistvena kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe).

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita že iz razloga, ker ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavku 83. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje pa je tudi v zvezi s kršitvijo, ki je predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bila v obdobju od 22.9.2003 do 26.9.2003, za katero se ji v odpovedi očita neopravičen izostanek z dela, opravičeno odsotna zaradi zdravstvene nezmožnosti za delo. V pravnomočno končanem socialnem sporu opr. št. Ps 1869/2003 je bilo namreč s sodbo z dne 4.2.2004 (v zvezi s sodbo Psp 144/2004 z dne 27.8.2004) njenemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa zdravstvene komisije z dne 20.10.2003 in sklepa imenovanega zdravnika z dne 25.10.2003, ter na ugotovitev, da je bila od 22.9.2003 do 26.9.2003 zaradi bolezni začasno nezmožna za svoje delo, v celoti ugodeno. Ker navedeno dejstvo tožničinega opravičenega izostanka med strankama niti ni sporno, niso relevantne pritožbene trditve o tem, da sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o izvidu zdravnika z dne 7.10.2003, ki se nanaša na očitani izostanek.

Iz trditev tožene stranke (tudi v pritožbi) izhaja očitek, da tožnica svojega dela ni opravljala strokovno, kvalitetno, ter da ni primerna za delo z otroci. Glede na to, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz razloga nesposobnosti, se navedene pritožbene trditve nanašajo na stališče sodišča prve stopnje, da ni pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku

118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč v obsežnem dokaznem postopku postopku preverilo možnosti za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 118. členu ZDR, ki določa, da sodišče v primeru, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje ter delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava (1. odstavek), oz. lahko odloči enako tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (2. odstavek). Tožnica navedenega predloga ni podala, pač pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugovora tožene stranke, pri katerem vztraja tudi v podrednem pritožbenem predlogu, izhajajoč iz 2. odstavka 118. člena ZDR, prosojalo, ali je mogoče nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki, torej ali je možen odstop od načela reintegracije, to je od pravice delavca do vrnitve nazaj na delo v primeru, če sodišče ugotovi, da je delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Glede na to, da ZDR v 2. odstavku 118. člena posebej predpisuje upoštevanje interesa strank, ni mogoče sklepati, da je tožničin interes izražen zgolj v njenem tožbenem zahtevku, interes tožene stranke pa v njenem predlogu, da naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Pri upoštevanju interesa obeh strank torej ni relevanten zgolj njun subjektivni interes, ampak je potrebno, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ugotavljati interes strank v smeri preverbe objektivnih možnosti za nadaljevanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tako kot bistveno okoliščino v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR pravilno izpostavilo dejstvo, da kršitev, ki se je tožnici očitala v odpovedi pogodbe o zaposlitve, sploh ni dokazana. Okoliščine iz 2. odstavka 118. člena ZDR se morajo namreč nanašati predvsem na konkretne razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne na splošne kritike delavca oz. njegovega dela, ki s samo odpovedjo nimajo povezave. Na strani tožene stranke pa so bile izkazane prav takšne oz. zgolj takšne okoliščine, ki kažejo na izrazito nezadovoljstvo tožene stranke s tožničinim delom. V zvezi s tožnico je sodišče prve stopnje izpostavilo okoliščine v zvezi z njenim socialnim statusom (samohranilka, trije otroci) in zdravstvenim stanjem (tožnica je veliko v bolniškem staležu) ter dejstvom, da ima delovne izkušnje zgolj na vzgojnovarstvenem področju (razen enega meseca v gostinstvu).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podlage za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da tega ni storilo, čeprav je ugotovilo, da tožničina ravnanja za vzgojiteljico niso primerna, ne predstavlja zatrjevane kršitve

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v smislu, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Zgolj navedena ugotovitev še ne daje podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, tako da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo tudi vse ostale okoliščine in interes obeh strank ter pravilno ugotovilo, da je nadaljevanje spornega delovnega razmerja vendarle mogoče. Pritožbeno sodišče še navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, podanem na prvem naroku 5.5.2003, napačno navedlo, da ga s kasnejšo vlogo (13.5.2003) ni mogoče konkretizirati oz., da je ugovor pravočasen le, če je v celoti opredeljen na prvem naroku.

Za podajo ugovora tožene stranke v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR (kot tudi za predlog delavca v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR) določba o prekluziji iz 286. člena ZPP ne velja. Sicer pa je navedba sodišča prve stopnje tudi brezpredmetna, saj vloga z dne

13.5.2003 ni vsebovala niti novih dejstev niti novih dokaznih predlogov.

Pritožbeno sodišče v zvezi z opozorilom pritožbe na 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 s sprem.), po katerem sodišče ni vezano na zahtevek, še navaja, da se ta določba nanaša zgolj na izpodbijanje dokončnih odločitev delodajalca, v konkretnem primeru pa to ni predmet tožbenega zahtevka.

V posledici pravilne odločitve o razveljavitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pravilne ugotovitve, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za odločitev po 2. odstavku 118. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o preostalem delu tožbenega zahtevka iz naslova reintegracije in reparacije. Povsem pravilno je odločilo tudi o stroških postopka.

Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožničin odgovor na pritožbo pa za odločitev pritožbenega sodišča ni bil potreben, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da trpi vsaka stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.