Jedro

Četudi tožnik v času bolniškega staleža ni opravljal pridobitnega dela, mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je s fizičnim delom okoli hiše ravnal v nasprotju z omejitvami, navedenimi v odločbi invalidske komisije. Glede teh omejitev, ki sicer v odločbi ZZZS niso bile izrecno zapisane, ni mogel biti v zmoti, da gre za dela, ki jih - glede na to, da jih na delovnem mestu ne sem opravljati - lahko opravlja v času bolniškega staleža.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.6.2004, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31.10.2004 in je trajalo do upokojitve 7.4.2006, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, na delovno mesto vzdrževanje strojev in naprav I. V proizvodno tehničnem sektorju, da mu je dolžna izplačati od 31.10.2004 do 6.4.2006 vse plače, kot bi jih prejel na delovnem mestu, na katerem bi bil razporejen, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska plače ter od navedenih plač odvesti vse prispevke in davke ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti priči M. Č. stroške postopka v znesku 8.400,00 SIT, priči F. A. stroške v znesku 10.272,00 SIT in priči dr. M. Š. stroške v znesku 3.500,00 SIT. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je dejansko stanje še naprej nepopolno ugotovljeno in sicer v zvezi s tem, ali je tožnik med bolniškim staležem res opravljal dela, ki mu jih očita tožena stranka za kritične dneve. To je v izpodbijani sodbi ostalo neraziskano, saj v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov. Tožnik ves čas postopka prepričljivo zatrjuje, da gradbenih del v času bolniškega staleža ni opravil, to pa so potrdile tudi vse priče, razen detektivov. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje v prvem sojenju za tožnika ugodna, seveda ni imel pravnega interesa za pritožbo. Kljub temu se seveda ni mogel strinjati z ugotovitvami dejanskega stanja, saj je prvostopno sodišče tudi v prvotnem sojenju obrazložilo, da šteje za dokazano, da naj bi tožnik opravljal očitana mu gradbena dela. Obrazložitev prvostopnega sodišča, da detektivoma preprosto verjame, tožniku pa ne, je neprepričljiva. Prvostopno sodišče nikoli ni prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame detektivoma, pričam, ki so izpovedovale v korist tožeče stranke pa ne. Tako ostaja sporno, ali je tožnik sploh opravljal tista dela v času bolniške odsotnosti, katera je zatrjevala tožena stranka. Poleg tega pa tožnik za sporno obdobje ni dobil izrecnih navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, kaj lahko v tem času dela in česa ne sme. Tako dr. M. G. K. kot dr. M. Š. sta kot priči izpovedala, da tožnik ni dobil natančnih navodil, katerih del v času bolniškega staleža ne sme opravljati in kakšne omejitve ima. Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da tudi, če bi tožnik res opravljal dela, ki se mu očitajo, to v ničemer ni vplivalo na njegovo zdravstveno stanje in ga poslabševalo ter podaljševalo zdravljenje. To je za pravilno razsojo celo odločilno, saj se delavcem v bolniškem staležu ponavadi dajo izrecne omejitve ravno iz tega razloga, da se mu ne bi zdravstveno stanje poslabšalo in s tem podaljšalo zdravljenje. Po oceni sodišča prve stopnje je tožnik vedel, da so mu po odločbi ZPIZ dovoljeni le dnevni izhodi od doma, gradbena dela pa ne. Ker tožnik od nikogar nikoli ni dobil izrednih navodil, kaj lahko počne in česa ne sme početi, je ta ugotovitev brez podlage. Tožnik je v tem postopku šibkejša stranka in nejasna določila bi bila prav gotovo razlagati v njegovo korist. V kolikor zdravniki tožniku niso dali izrecnih navodil, mu tega gotovo ni mogoče šteti v škodo. Zato pritožba predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi skupaj s stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 22.6.2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 6. alineje 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker naj bi v času odsotnosti z dela zaradi bolezni nespoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije in naj bi v dneh 14.5., 15.5., 17.5. in 18.5. ter 3.6. in 4.6.2004 opravljal pridobitno delo na gradbenem objektu na P. cesti 29 a, Kranj, to je stanovanjski hiši, ki jo tožnik gradi na tej lokaciji. Tožnik naj bi tako nosil iz gradbenega objekta lesene punte in jih zlagal na kup 10 m od hiše, s samokolnico prevažal deske kratice, zagozde in drug material ter ga nalagal na kup punt, pospravljal odpadni material v objektu in ga v plastični posodi odnašal v kontejner za smeti, v objektu pometal po tleh in iz desk ruval žeblje, z lopato nakladal pesek v mešalec in delal malto, opravljal zidarska dela v pritličju in kleti objekta ter vozil malto od mešalca v objekt. Te ugotovitve so oprte na poročilo detektivske agencije R. iz Škofje Loke z dne 7.6.2004. V navedenih dneh naj bi tožnika opazovala dva detektiva in videla, kaj je v tem času tožnik počel. Tožnik je sicer zanikal, da bi navedena dela opravljal, vendar je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je delo opravljal, s čimer je podan odpovedni razlog iz 6. alineje 1. odst. 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je o zadevi že odločalo, vendar je sodbo z dne 17.12.2004 pritožbeno sodišče razveljavilo, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšna so bila zdravnikova navodila v času bolniškega staleža. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo tožnika in priči dr. M. G. K. in dr. M. Š. Ponovilo je tudi vse že dotlej izvedene dokaze, zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dokazov, v zvezi z očitanimi opravili sodišče prve stopnje ni izvedlo, neutemeljen. Po dopolnjenem dokaznem postopku je nadalje sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti razporejen na delovno mesto vzdrževanje strojev in naprav I. v proizvodno tehničnem sektorju. Po odločbi invalidske komisije ZPIZ z dne 18.11.2002 je bil tožnik s polnim delovnim časom za delo na tem delovnem mestu z omejitvami, kot izhajajo iz dopisa ZPIZ z dne 5.8.2002, pri čemer naj bi na tem delovnem mestu opravljal predvsem čiščenje in servisiranje pip za sodčke. Tožnik je torej sposoben za fizično lažje delo razgibano, v dnevni izmeni, brez dela na višini ter v neugodnem toplotnem okolju pri visokih temperaturah in pri slabo zaščitenih strojih ter brez dviganja bremen nad 10 kg, brez daljših nefizioloških obremenitev in prisilnih drž ledvene hrbtenice. Glede na njegove zdravstvene težave - težave s hrbtenico, visok krvni tlak, pred kratkim doživeta možganska kap in poškodba rame, kar vse je bilo razlog za tožnikov bolniški stalež v maju in juniju 2004, je po oceni sodišča prve stopnje tožnik nesporno vedel, kaj v tistem času lahko dela in česa ne sme. Omejitve so bile vpisane tudi v odločbi ZZZS, izdane za čas začasne zadržanosti z dela od 21.2.2004 do 16.4.2004, to je, da mora biti doma in mirovati in da je dovoljena odsotnost z doma le zaradi odhoda k zdravniku in na terapijo. V odločbi ZZZS za čas od 17.4.2004 do 18.6.2004 takšnih izrecnih omejitev sicer ni bilo, dovoljene je imel dnevne izhode zaradi narave zdravljenja, zdravnica pa mu izrecnih navodil ni dajala. Iz njene izpovedbi izhaja, da ji ni povedal, da gradi hišo in kaj doma dela. S strani zavoda za rehabilitacijo je imel navodilo, naj doma dela vaje, zaradi težav z visokim krvnim pritiskom pa je imel predpisano obširno terapijo s strani Bolnišnice Petra Držaja, ki pa ni kaj dosti zalegla. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni mogel biti v zmoti, kaj lahko dela, zlasti ne glede tega, ali mu je delo pri gradnji hiše, kot sta ga zaznala detektiva, dovoljeno. Ni treba posebej izobražen za to, da veš, da po prestani kapi, hrbteničnih težavah, poškodbi rame in visokem krvnem tlaku težjih fizičnih del ne smeš opravljati. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je imel tožnik osnovna navodila glede zdravljenja s strani lečečih specialistov in osebnega zdravnika, kljub temu, da v odločbi ni bilo zapisanih izrecnih omejitev pa je lahko vedel, kaj lahko dela in česa ne sme, saj je še vedno veljala odločba invalidske komisije, po kateri je imel omejitve glede dviganja bremen nad 10 kg. Če v službi ne sme početi določenih stvari, to pomeni, da tega ne sme početi tudi doma. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel, da so mu po odločbi o odobrenem bolniškem staležu dovoljeni le dnevni izhodi od doma zaradi narave zdravljenja. Dela, ki ga je tožnik opravljal pri gradnji svoje stanovanjske hiše pa po teži znatno presegajo okvir dovoljenih dnevnih izhodov od doma. Opravljanje fizičnih del je v nasprotju z odločbo ZPIZ iz leta 2002, s katero je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije invalidnosti. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje verjelo detektivoma, pričam, ki so govorile v korist tožnika pa ne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta zaslišani priči, ki sta kot detektiva opazovala tožnika, njegovo ravnanje videla in ga opisala kot neposredna očividca, med tem, ko sta zaslišani priči P. in J. izpovedala, da tožnik nikoli ni nič delal, ker je bil zaradi bolezni za delo nezmožen in je vedel, da ne sme. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo detektivoma, ki nista imela nobenega razloga, da ne bi govorila resnice, vse dogajanje sta nazorno in natančno opisala ter se tudi prepričala, da je oseba, ki jo opazujeta resnično tožnik. Že v razveljavitvenem sklepu z dne 30.3.2006 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je iz izvedenih dokazov povsem jasno izhajalo, da je tožnik navedeno delo opravljal, da sta ga pri delu opazovala detektiva, od katerih je M.Č. tožnika natančno videl in je izključil vsakršno zamenjavo z drugo osebo. Njegova izpoved je popolnoma prepričljiva, zato ni razloga za dvom vanjo. Delo, ki ga je tožnik opravljal, ne pomeni opravljanja pridobitnega dela, na svoji hiši je opravljal delo zase, za svoj račun, kar ne pomeni pridobitnega dela. Glede navodil, ki jih je tožnik dobil od zdravnikov, ni bilo potrebno, da bi bila ta tako natančna, da bi izrecno prepovedovala prav določene aktivnosti. Kot je povedala priča dr. M. G. K., niti ni mogla vedeti, kakšno delo tožnik opravlja, od nje tudi ni bilo mogoče pričakovati, da bo predvidela vse življenjske situacije in pacientu v zvezi z njimi dala izrecna navodila. Odločba invalidske komisije iz leta 2002, ki vsebuje določene omejitve je povsem jasna in vsebuje omejitve oziroma navodila, katerih del in gibov se mora tožnik izogibati. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik opravljal dela, ki niso bila v skladu s splošnimi navodili zdravnika in zdravniške komisije, saj že iz samega instituta bolniškega staleža (nezmožnost za delo) izhaja, da fizičnega dela v času bolniškega staleža, sploh pa ne ob takih zdravstvenih težavah, kot jih je imel tožnik, nihče ne sme opravljati. Za to ni potrebna posebna izobrazba, poleg tega pa iz izpovedi prič J. in P. izhaja, da je tožnik vedel, da med bolniškim staležem ne sme delati. Zato so pritožbene navedbe, da ni imel nobenih navodil, kaj lahko dela in česa ne sme in da ni vedel, kaj lahko dela in česa ne sme, neutemeljene. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podan odpovedni razlog iz 6. točke 1. odst. 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja kateri od razlogov, naštetih v 1. odst. 111. člena ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. člena ZDR). Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila obstoj odpovednega razloga in tudi opisala okoliščine in interese zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni bilo več možno (v interesu delodajalca je, da delavci opravljajo svoje delo, oziroma če so začasno nezmožni za delo, da se zdravijo z namenom, da bodo spet sposobni za delo, ter da ne more dopuščati, da delavec, ki je invalid III. kategorije in omejeno sposoben za delo že zaradi invalidnosti poleg tega pa tudi dodatno zaradi svoje bolezni v času zdravljenja opravlja fizično delo na gradbenem objektu). Med strankama obstoj tega pogoja očitno ni bil sporen, zato se sodišče prve stopnje izrecno do njega ni opredeljevalo. Tožnik do prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP) ni zatrjeval nobenega dejstva in ponudil nobenega dokaza, o obstoju okoliščin in interesov, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja vendarle mogoče.