Jedro

Ček, ki ga je obsojenec podpisanega izročil prodajalki, ni imel kritja ne v trenutku izročitve, ne v času njegove izdaje (ko ga je prodajalka izpolnila z navedbo datuma in ostalimi sestavinami po Zakonu o čeku), kar je bistveno za obstoj kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil A.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po 1. odstavku 253. člena KZ, za katero je mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenca zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 28.2.2007 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) ter kršitve določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni ali pa ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica se v obrazložitvi zahteve sklicuje na kršitev določb materialnega zakona in ponavlja obsojenčev zagovor, da kaznivega dejanja ni storil in da je ček le zastavil prodajalcu v zavarovanje plačila, saj je kasneje blago nameraval plačati z gotovino. Trdi, da sodišču ni uspelo dokazati direktnega naklepa oziroma, da je bil obsojenec že ob izdaji čeka odločen, da blaga ne bo plačal, saj je utemeljeno pričakoval denarne prilive. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča, da v času storitve kaznivega dejanja ni imel kritja na računu in da se je tega zavedal. Preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti je omejen le na kršitve določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka (1. odstavek 420. člena ZKP). Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša pravilnosti dokazne presoje in dokaznih zaključkov pravnomočne sodbe.

Pravnomočna sodba zavrača obsojenčev zagovor, da je ček izdal zgolj v zavarovanje plačila in ugotavlja, da ga je podpisanega izročil prodajalki, ki ga je kasneje izpolnila in da ob izročitvi čekovnega blanketa kot tudi kasneje na tekočem računu ni imel kritja. Sodba tudi ugotavlja, da je obsojenec v času izdaje čekovnega blanketa ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, da se je zavedal svojih finančnih težav in da je vedel, da ček ob izročitvi in kasneje ob dospelosti ne bo vnovčljiv.

Vrhovno sodišče je vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavljata nižji sodišči, zato utemeljenosti navedb zagovornice, ki se sklicuje na kršitev materialnega zakona, v bistvu pa v nasprotju z zakonom graja sprejeto dokazno oceno, ni preizkušalo.

Po vsebini enak nedovoljen razlog, ki sega na področje dejanskega stanja, zagovornica uveljavlja tudi, ko sodišču očita, "da ni uporabilo člena 14 KZ (institut dejanja majhnega pomena) zaradi majhne teže dejanja in neznatnih škodljivih posledic". S tem v zvezi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe zagovornice o kršitvi kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), ker je ocenilo, da ugotovljena dejstva ne dosegajo objektivnih in subjektivnih meril, ki so pogoj za uporabo instituta dejanja majhnega pomena.

Vložnica zahteve tudi z ničemer ne izkaže zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Razlogom sodbe očita, da so nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju o odločilnih dejstvih, kdaj je bil ček izdan, podpisan in izpolnjen, vendar zatrjevanih procesnih pomanjkljivosti ne utemelji, temveč ponovno graja zgolj ugotovljeno dejansko stanje glede obsojenčevega zavedanja zmožnosti poravnati nastali dolg, v povezavi z izpovedbo priče M.L., ki naj bi ocene sodišča glede obsojenčevega subjektivnega odnosa do dejanja ne podpirala. Glede na navedbe zahteve je treba pojasniti, da iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec izročil podpisan ček (čekovni blanket) v juliju 2002, ček pa je bil izdan 20.1.2003, ko ga je prodajalka izpolnila z navedbo datuma in ostalimi sestavinami, predpisanimi v Zakonu o čeku. Šele od tega dne dalje je ček lahko opravljal funkcijo vrednostnega papirja. Pravnomočna sodba tudi ugotavlja, da ček ni imel kritja le v trenutku izročitve podpisanega čekovnega blanketa, temveč tudi v času njegove izdaje, to pa je tudi bistveno za obstoj kaznivega dejanja.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je bil obsojenec glede na njegove slabe premoženjske razmere oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).