Jedro

Tožnik ni zaposlen pri drugi toženi stranki, torej ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določb 5. člena točka b ZDSS-1, ki določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oz. njegovimi pravnimi nasledniki. Spor med tožnikom in drugim tožencem ni niti spor iz delovnega razmerja niti spor med delavcem in delodajalcem, prav tako pa tudi ni mogoče uporabiti pravila o atrakciji pristojnosti delovnega sodišča (po 2. odstavku 5. člena ZDSS-1), saj drugi toženec ni zavarovalnica, ki bi v odškodninskem sporu, za katerega je pristojno delovno sodišče, nastopala kot sospornik prvega toženca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni pristojno za sojenje v sporu tožnika zoper drugega toženca zaradi izplačila odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep s katerim je odločilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu ni stvarno pristojno za sojenje v sporu tožnika zoper drugotoženo stranko A. d.o.o., naslov B., zaradi izplačila odškodnine (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa sodišče zadeve zoper drugotoženo stranko odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novi Gorici (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi, toženima strankama pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka. Sodišče se zmotno sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišč RS VIII R 5/2012 in VIII R 14/2013, ki pa za konkretni primer nista uporabna. Vrhovno sodišče RS je v navedenih odločitvah odločalo o situaciji in dejanskem stanju, ki ni enako konkretnemu primeru. Bistveno za odločitev ali je zoper drugotoženo stranko tudi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je, da je bil tožnik z SMS sporočilom z dne 26. 6. 2011 napoten na delo v Nemčijo s strani drugotožene stranke, da je družbenik drugotožene stranke tudi C.C., ki ima isti naslov kot prvotožena stranka. Tožnik je svoje delo opravljal tako po navodilih prvotožene stranke kot tudi po navodilih drugotožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožnik in na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče enako kot že sodišče prve stopnje navaja, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII R 5/2012 navedlo, da tožnik ni zaposlen pri toženi stranki, torej ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določb 5. člena točka b Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem - ZDSS-1), ki določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oz. njegovimi pravnimi nasledniki. Tako so neupoštevne pritožbene navedbe, da je bil tožnik z SMS sporočilom napoten na delo v Nemčijo s strani drugotožene stranke, saj iz navedb v tožbi jasno izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki, tudi dejstvo, da je družbenik drugotožene stranke C.C., ki ima isti naslov kot prvotožena stranka, ne more pomeniti, da je za spor o odškodnini pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani - Oddelek v Novem mestu.

Vrhovno sodišče RS je tudi v zadevi VIII R 14/2013 izrecno navedlo, da spor med tožnikom in drugim tožencem ni niti spor iz delovnega razmerja, niti spor med delavcem in delodajalcem ter da tudi ni mogoče uporabiti pravila o atrakciji pristojnosti delovnega sodišča (po 2. odstavku 5. člena ZDSS-1), saj drugi toženec ni zavarovalnica, ki bi v odškodninskem sporu, za katerega je pristojno delovno sodišče nastopala kot sospornik prvega toženca. Za konkretni primer to tudi pomeni, da ni mogoče uporabiti načela atrakcije.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.