Jedro

Pritožbeno sodišče je drugemu upniku denarno kazen izreklo na podlagi dejanske ugotovitve, da je bila sporna nepremičnina po prodajnem naroku 19. 1. 2009 domaknjena prvi upnici M. U., po prodajnem naroku 13. 1. 2010 drugemu upniku F. U. in po prodajnem naroku 20. 1. 2011 prav tako drugemu upniku F. U., pri čemer pa niti prva upnica M. U., niti drugi upnik F. U. kupnine nista plačala; pritožnik, ki mu je bila torej nepremičnina domaknjena dvakrat zapovrstjo, niti prvič niti drugič ni plačal kupnine, čeprav je bil na tretjem prodajnem naroku ustno opozorjen, da bo ob morebitnem ponovnem neplačilu kupnine kaznovan z denarno kaznijo v znesku 1.300,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ob odločanju o pritožbi upnikov M. U. in F. U. zoper sklep Okrajnega sodišča v Črnomlju In 65/2000 z dne 23. 9. 2011 je sodišče druge stopnje s sklepom I Ip 5006/2011 z dne 28. 3. 2012 drugega upnika F. U. zaradi zlorabe procesnih pravic kaznovalo z denarno kaznijo 650,00 EUR.

2. Franc Urbanč sklep, s katerim mu je bila izrečena denarna kazen, izpodbija s pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je ravnal v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem ter da je namerno in neupravičeno preprečeval zaključek izvršilnega postopka. Za kaj takega ni imel razloga, saj je imel resen namen kupiti na dražbi prodajano polovico dolžnikove nepremičnine (lastnica preostale polovice je namreč dolžnikova žena); izvršilni postopek se je pričel pred skoraj 13 leti, pritožnik pa ima v njem položaj upnika in je nerazumljivo sklepanje o njegovem prizadevanju preprečiti zaključek postopka. Z ženo si namreč že dolga leta prizadevata nepremičnino, ki je predmet izvršbe, pridobiti v svojo last. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je drugemu upniku denarno kazen, ki jo sme skladno z določbo 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izreči v primeru, ko udeleženci v postopku z namenom škodovanja drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo svoje pravice, izreklo na podlagi dejanske ugotovitve, da je bila sporna nepremičnina po prodajnem naroku 19. 1. 2009 domaknjena prvi upnici M. U., po prodajnem naroku 13. 1. 2010 drugemu upniku F. U. in po prodajnem naroku 20. 1. 2011 prav tako drugemu upniku F. U., pri čemer pa niti prva upnica M. U., niti drugi upnik F. U. kupnine nista plačala; pritožnik, ki mu je bila torej nepremičnina domaknjena dvakrat zapovrstjo, niti prvič niti drugič ni plačal kupnine, čeprav je bil na tretjem prodajnem naroku ustno opozorjen, da bo ob morebitnem ponovnem neplačilu kupnine kaznovan z denarno kaznijo v znesku 1.300,00 EUR. Teh dejanskih ugotovitev, ki so ključnega pomena, pritožba na izpodbija. Zaključka, da pritožnik nima resnega namena nakupa v izvršbi prodajanih nepremičnin, do katerega je pritožbeno sodišče prišlo ob upoštevanju njegovih lastnih procesnih dejanj in osebnih okoliščin, zgolj z zatrjevanjem nasprotnega – torej da seveda ima namen nakupa – ne more ovreči. In ko je tako, je izpolnjen konkreten dejanski stan iz norme, na katero se je oprlo pritožbeno sodišče (11. člen ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Pritožba drugega upnika je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo ter sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.