Jedro

Iz določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN izhaja, da zakon v posamičnih primerih za upravičenca do priznanja statusa žrtve uporablja besedo "otrok", v drugih primerih pa besedo "oseba". Iz tega po presoji sodišča nedvomno izhaja, da se želi v ZZVN ločiti med upravičencem otrokom in upravičencem osebo, kar izhaja tudi iz tega, da se v določenih primerih status žrtve vojnega nasilja lahko prizna vsakomur, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, takrat je uporabljen termin oseba, v določenih primerih pa lahko po ZZVN status žrtve vojnega nasilja pridobijo le otroci, ki jim je s tem zakonom zaradi prestanega gorja v otroštvu zagotovljeno posebno varstvo. Ker ZZVN nima definicije otroka, sodišče meni, da je treba pojem otroka razlagati z definicijo otroka po 1. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ - MP, št. 15/90). Glede na navedeno se zato za otroka v smislu ZZVN šteje oseba, mlajša od 18 let, torej oseba, ki je bila ob izvajanju prisilnega ukrepa stara pod 18 let.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote A z dne 14. 3. 2001, in odločila, da se tožnici ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - otrok ubitega sodelavca NOB, otrok umrle žrtve vojnega nasilja, otrok ubitega talca. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja v nasprotju z materialnim predpisom. Tožnica je sicer hči AA iz G št. 5 pri B, ki so ga Nemci 18. 5. 1944 ustrelili, ne izpolnjuje pa pogoja, da jo je šteti za otroka v smislu 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN). Glede na to da pojem otroka v ZZVN ni posebej opredeljen, ga je po mnenju tožene stranke treba razlagati s pomočjo splošnih načel družinskega prava. Tako v slovenskih kot v mednarodnih pravnih aktih se pojem otroka, kadar gre za zagotavljanje njegove posebne skrbi in varstva, ne uporablja v pomenu opredelitve sorodstvenega razmerja do njegovih staršev, temveč v pomenu oznake človeka v določeni nižji starosti. Ob začetku 2. svetovne vojne in med njo je družinsko pravo urejal Obči državljanski zakonik, po katerem je skrb staršev za otroka prenehala z njegovo polnoletnostjo. V skladu z Zakonom o polnoletnosti je otrok postal polnoleten z dopolnitvijo starosti 21 let, torej je mogoče status žrtve vojnega nasilja na podlagi 8. odstavka 2. člena ZZVN, upoštevaje družinsko pravo, ki je veljalo v času smrti staršev oziroma enega od njiju, priznati le tistim otrokom, ki še niso dopolnili 21 let starosti v času smrti starša. Ker je tožnica ob smrti očeta že dopolnila 22 let starosti, ni upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja po citirani zakonski določbi.

Tožnica v tožbi navaja, da ZZVN ne opredeljuje starosti otroka. Po očetovi smrti je morala skrbeti za sestro, brata in mamo in ker ni bilo zaposlitve, jo je očetova smrt toliko bolj prizadela. Požgali so jim domačijo in jih izgnali iz vasi, tako, da se šest mesecev niso smeli vrniti v vas. Očeta niso mogli takoj pokopati, ampak šele čez en teden, in sicer v drugi vasi, ker je okupator v vasi G požigal in ropal še to, kar so imeli. Bila je organizirana v NOB in je vojni veteran. Meni, da je tudi ona upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja po ubitem očetu. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica navaja dejstva, ki za samo odločitev niso pravno relevantna. Vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe, prvostopne odločbe in upravnih spisov sodišče meni, da je v obravnavani zadevi odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Z novelo ZZVN (Uradni list RS, št. 28/00) je bila spremenjena določba 8. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96 - odl. US in 70/97), tako da se za žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena ZZVN šteje tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanja statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN ali je bil ubit kot talec, in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. Že iz te določbe izhaja, da zakon v posamičnih primerih za upravičenca do priznanja statusa žrtve uporablja besedo "otrok", v drugih primerih pa besedo "oseba". Iz tega po presoji sodišča nedvomno izhaja, da se želi v ZZVN ločiti med upravičencem otrokom in upravičencem osebo, kar izhaja tudi iz tega, da se v določenih primerih status žrtve vojnega nasilja lahko prizna vsakomur, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, takrat je uporabljen termin oseba, v določenih primerih pa lahko po ZZVN status žrtve vojnega nasilja pridobijo le otroci, ki jim je s tem zakonom zaradi prestanega gorja v otroštvu zagotovljeno posebno varstvo. Ker ZZVN nima definicije otroka, sodišče meni, da je treba pojem otroka razlagati z definicijo otroka po 1. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ - MP, št. 15/90), ki je postala sestavni del pravnega reda Republike Slovenije s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnim zakonom za njeno izvedbo ter Aktom o ratifikaciji nasledstva glede konvencije organizacije Združenih narodov (Uradni list RS - MP, št. 9/92 in 35/92). Po tej konvenciji se šteje za otroka človeško bitje mlajše od 18 let oziroma še mlajše, če je v zakonu posamezne države, ki definira pojem otrok, določeno, da se polnoletnost doseže že prej. Glede na navedeno se zato za otroka v smislu ZZVN šteje oseba, mlajša od 18 let, torej oseba, ki je bila ob izvajanju prisilnega ukrepa stara pod 18 let. Tožnica pa je rojena 15. 3. 1922 in je bila ob smrti svojega očeta, umrl je 18. 5. 1944, stara 22 let, zato ji tudi po presoji sodišča status žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN ne pripada. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS).