Up-20/01

27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z. na seji senata dne 27. novembra 2001

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 44/2000 z dne 3. 10. 2000 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik je bil zaposlen v gospodarski družbi, kjer je v obdobju od septembra 1990 do decembra 1992 prejemal znižano plačo. Znižanje je temeljilo na določbah panožne kolektivne pogodbe, s potrdilom o manj izplačanih plačah pa je pritožnik sodeloval v postopku lastninjenja družbe. V sodnem postopku je pritožnik zahteval plačilo zamudnih obresti od zneska premalo izplačanih plač. Zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, kot neutemeljena pa je bila zavrnjena tudi revizija.

2.Pritožnik meni, da mu je bila z revizijsko sodbo kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker da sodba "sploh nima razlogov". Iz utemeljitve take trditve pa izhaja, da se z razlogi sodbe ne strinja in razloguje, zakaj bi moralo sodišče odločiti v njegovo korist. Vztraja pri svojih revizijskih trditvah, da delodajalec sploh ni izpolnjeval pogojev za izplačilo manjših plač, da stališče sodišč ne more pokriti vseh primerov vnovčevanja razlik plač v postopkih lastninjenja in pojasnjuje svoje drugačno stališče do obrazložitve pritožbenega sodišča, da terjatev v denarni obliki sploh ni nastala. Prilaga tudi nepravnomočno sodbo, ki naj bi kazala na drugačno (in po prepričanju pritožnika pravilno) odločitev. Povsem neobrazloženo zgolj zatrjuje še kršitev pravic iz 2., 23., 49. in 66. člena Ustave.

3.Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča več od pritožbe ne zagotavlja. To je pritožnik imel možnost vložiti in jo tudi je vložil. Pravica do pravnega sredstva mu torej očitno ni bila kršena. Z zatrjevanjem, da naj bi ostal prikrajšan za celovito oceno in pravno presojo bistvenih okoliščin za odločitev, pritožnik dejansko zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil.

4.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene sodišča; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja je samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnik ne izkaže.

5.Določba 22. člena Ustave vključuje tudi pravico vsake od strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu s pravili postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. Sodišče se tudi ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene.

6.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo tudi ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba, nasprotovalo kakšni od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnik ne izkaže, zgolj zatrjevana nezakonitost sodne odločbe in nestrinjanje z njo pa očitka o kršitvi 23. člena Ustave tudi ne utemeljuje. Ustavno sodišče ob tem opozarja na nekatere svoje odločitve v zvezi z uporabo potrdil o premalo izplačanih plačah (npr. odločba št. U-I-178/93 z dne 19. 5. 1994, Uradni list RS, št. 40/94 in OdlUS III, 54; odločba št. U-I-198/98 z dne 2.12.1999, Uradni list RS, št. 101/99 in OdlUS VIII, 272; odločba št. U-I-200/99 z dne 17.2.2000, Uradni list RS, št. 22/2000 in OdlUS IX, 24), v katerih je med drugim tudi navedlo, da "v primeru konverzije svojih denarnih terjatev v delnice, delavci nimajo več obligacijske terjatve, temveč le še korporacijske pravice" (iz odločbe št. U-I-198/98).

7.Očitka pritožnika, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 2. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa kršitev splošnih ustavnih načel. Le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko utemeljujejo ustavno pritožbo.

8.V čem naj bi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti kršila njegove pravice do svobode dela in do varstva dela, pritožnik ne pove. Sklicevanje na nepravnomočno sodno odločbo ne utemeljuje trditve, da sodišča v podobnih primerih sicer odločajo drugače, enako kot nedokazane trditve o nepristranskosti Vrhovnega sodišča ne izkazujejo kršitve 23. člena Ustave.

9.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

10.Pritožnikov pooblaščenec je uveljavljal tudi povrnitev stroškov zastopanja po odvetniški tarifi. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pooblaščenec ne navaja.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 34. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan