Jedro

Sodišče mora pri odločanju o zahtevku na plačilo odškodnine za novo škodo ugotavljati, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kakor tudi, ali je bila zavarovalna vsota z že izvršenimi izplačili izčrpana.

Odškodnina za novo škodo je vselej “presenečenje“ za odgovorno osebo in posega v njeno pričakovanje ter s tem pravno varnost, že zato, ker je ob prvem odločanju o odškodnini ni bilo mogoče pričakovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka plačati tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka 6.060,26 EUR odškodnine z obrestmi, 7.453,13 EUR zapadle mesečne rente z obrestmi, od 1.6.2010 dalje pa mesečno rento v višini 522,72 EUR. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je svojo obveznost iz obravnavanega škodnega dogodka izpolnila s plačilom odškodnine po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 93/85 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 688/88, v kateri je bilo ugotovljeno, da je s prisojenim zneskom 2.500.000,00 din zavarovalna vsota izčrpana. Meni, da je sodišče v tem postopku vezano na takšno ugotovitev, zato je odločitev, da zavarovalna vsota ni izčrpana in da je njena valorizacija možna, materialnopravnopravno napačna. Kasneje spremenjena sodna praksa, po kateri se zavarovalne vsote valorizirajo, ne more odpraviti učinka pravnomočnosti sodnih odločb in ponovno ustvariti obveznosti, ki je že ugasnila. Odločitev sodišča je v nasprotju z načeli pravne varnosti, enakosti pred zakonom in prepovedi retroaktivne veljave pravnih pravil. Pritožnica uveljavlja tudi procesno kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) in navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj zavarovalna vsota kljub pravnomočni odločitvi ni izčrpana.

Toženka nadalje očita sodišču, da je na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ni podan soprisprevek tožnika k nastali škodi. Sodišče je odločitev, da tožnik ni vedel, da je bil voznik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, sprejelo na podlagi nekritične ocene izpovedbe tožnika, ki je imel interes za takšno izpoved. Sodišče bi moralo upoštevati zatrjevani soprispevek tožnika na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 93/85, iz katere izhaja 50% soodgovornost tožnika. Glede na to, da so listine iz pravdnega in kazenskega spisa uničene in ker soodgovornost tožnika v postopku pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani ni bila sporna, toženka te okoliščine sploh ni mogla dokazovati.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Opis zadeve: Tožnik se je 29.6.1987 poškodoval v prometni nesreči kot sopotnik v osebnem vozilu tako, da je postal paraplegik. Na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Kamniku I P 93/85 z dne 19.2.1988 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 688/88 z dne 20.9.1988, mu je 3.11.1988 toženka plačala 2.500.000,00 din odškodnine z obrestmi za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku (skupaj 5.540.880,00 din). Tožnik tedaj višjega tožbenega zahtevka niti ni postavil, kar pomeni, da je bilo tožbenemu zahtevku (glede glavnice) ugodeno v celoti. Sodišče pve stopnje je ugotovilo, da izplačani znesek (glavnica in obresti), valoriziran na 27.5.2010, znaša 4.009,57 EUR.

V tem postopku tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi poslabšanja zdravja zaradi istega škodnega dogodka (nepremoženjska in premoženjska škoda za izgubljeni zaslužek od 22.8.2003, ko je bil na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje invalidsko upokojen(2) )

. Predmet obravnavanja je torej nova škoda, to je škoda, ki v času odločanja o prvi škodi ni bila znana, njenega nastanka pa tudi ni bilo mogoče predvideti (ugotovitvam sodišča prve stopnje o pogojih za prisojo rente pritožnica ne nasprotuje).

O pravni podlagi: Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago uporabilo določbe Obligacijskega zakonika(3) (v nadaljevanju OZ), ki velja v času nastanka nove škode(4). Pravna pravila ODZ, kot so se uporabljala v času škodnega dogodka, in jih je kodificiral Zakon o obligacijskih razmerjih(5) (tega sta ne glede na čas škodnega dogodka ob sojenju o prvotnem tožbenem zahtevku uporabili sodišči prve in druge stopnje), so bila v bistvenem primerljiva.

O zavarovalni vsoti: Pritožbene navedbe glede izčrpanja zavarovalne vsote so neutemeljene. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, mora sodišče pri odločanju o zahtevku na plačilo odškodnine za novo škodo ugotavljati, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kakor tudi, ali je bila zavarovalna vsota z že izvršenimi izplačili izčrpana. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo prav, ko je presojalo, ali je bila v konkretnem primeru zavarovalna vsota s plačilom 2.500.000,00 din izčrpana. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da je sodišče vezano na ugotovitev Temeljnega sodišča v Ljubljani v obrazložitvi pravnomočne sodbe I P 93/85, da je bila zavarovalna vsota s takrat prisojeno odškodnino izčrpana, saj takšna ugotovitev ni zajeta z objektivnimi mejami pravnomočnosti(6). Glede na to, da je tožnik tedaj zahteval le 2.500.000,00 din, pa ta ugotovitev sodišča ni bila nosilna niti v prvotnem postopku.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo (str. 9 izpodbijane sodbe), zato je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP neutemeljen.

Po Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja(7) v zvezi z odlokom o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo povzročeno pri rabi motornega vozila drugim, ki sta veljala v času škodnega dogodka, je bila zavarovalna vsota za nezavarovano vozilo povzročitelja prometne nesreče določena na 2.500.000,00 din. Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso zavarovalno vsoto in po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 19.2.1988 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.9.1988 izplačano odškodnino valoriziralo na dan izdaje izpodbijane sodbe in ugotovilo, da zavarovalna vsota še ni izčrpana. Načinu valorizacije pravdni stranki nista nasprotovali, pritožnica pa ga ne izpodbija.

Sodišče je utemeljeno ravnalo v skladu z ustaljeno sodno prakso, veljavno v času sojenja, saj je moralo ugotoviti, kakšna je zavarovalna vsota v času sojenja o novi škodi (in ne kakšna je bila zavarovalna vsota v času prvega sojenja). Odškodnina za novo škodo je vselej “presenečenje“ za odgovorno osebo in posega v njeno pričakovanje ter s tem pravno varnost, že zato, ker je ob prvem odločanju o odškodnini ni bilo mogoče pričakovati. Če bi bilo drugače, ne bi bilo podlage za njeno prisojo. Pritožbene navedbe o kršitvi pravil o prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih pravil ter načel pravne varnosti in enakosti pred zakonom so neutemeljene.

Glede na to, da mora biti zavarovalna vsota takšna, da zadošča za pokritje škode iz običajnega / povprečnega škodnega dogodka, je cinično stališče toženke, da mora sodišče upoštevati zavarovalno vsoto v višini 4.009,57 EUR, v nasprotju z namenom obveznega zavarovanja v prometu.

O tožnikovem prispevku k nastanku škode: Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi odločitev in razloge sodišča prve stopnje, da ni podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Kot že navedeno, mora sodišče pri odločanju o zahtevku na plačilo odškodnine za novo škodo ugotoviti, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V skladu z načelom krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom se krivda povzročitelja škode domneva, zato je bilo na toženki breme, da dokaže zatrjevani soprispevek tožnika k nastali škodi (131. člen OZ). Toženka je ugovor soodgovornosti tožnika utemeljevala z navedbami, da je tožnik vedel, da je bil voznik osebnega vozila v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola, česar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izvedeni dokazi ne potrjujejo. Iz sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 19.2.1988 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.9.1988 res izhaja, da je sodišče ugotovilo soodgovornost tožnika do 50%, nikjer pa iz sodb niso razvidna dejstva, na podlagi katerih je sodišče napravilo tak zaključek, zato se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju soprispevka tožnika na navedeni sodbi ni moglo opreti. Ker toženka v tej zvezi ni predložila nobenih dokazov, ki bi potrdili njene trditve, izpovedba tožnika, ki je zanikal, da bi vedel, da je bil voznik v času nesreče vinjen, pa je bila prepričljiva, je odločitev sodišča, da ni podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo, pravilna. Pri tem so brez pomena pritožbene navedbe, da je bilo med strankama nesporno, da je voznik vozil pod vplivom alkohola, saj ta okoliščina sama po sebi še ne ustanavlja soodgovornosti tožnika za nastalo škodo. Soodgovornost tožnika bi bila podana, če bi se ugotovilo, da je privolil v vožnjo z vinjenim voznikom, tak zaključek pa v konkretnem primeru glede na izvedene dokaze ni mogoč. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava je tako neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in da zavarovalna vsota v času sojenja še ni izčrpana, zato je pravilna odločitev, da je tožnik iz naslova izgubljenega zaslužka upravičen do odškodnine in mesečne rente (3. odstavek 164. člena, 168. člen in 2. odstavek 174. člena OZ).

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo: Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008. (2) V pritožbenem postopku je sporna le odškodnina za premoženjsko škodo.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.

(4) Podobno stališče je glede uporabe materialnega prava v odločbi II Ips 742/2007 z dne 3. 6. 2010 zavzelo Vrhovno sodišče. (5) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami.

(6) Primerjaj dr. Wedam Lukić v dr. L. Ude, dr. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, str. 156. (7) Ur. l. SFRJ, št. 24/76 in 25/76.