Jedro

Začasne odredbe, izdane v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, imajo glede na 268. člen ZIZ, učinek sklepa o izvršbi. S predlagano odredbo o zadržanju izvršitve odločb toženca, ni mogoče doseči namena zavarovanja terjatve. Ker je narava vseh negativnih konkretnih upravnih aktov taka, da jih ni potrebno izvršiti, saj pri zavrnjenih odločbah ničesar ni mogoče izvršiti, tudi odložitev izvršitve zavrnilnih odločb, ne bi imela nobenega pravnega učinka, v konkretnem primeru glede zdravljenja v tujini. Začasne odredbe so sredstva zavarovanja, zato ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že samo odločitev o glavni stvari. Ni namreč namen izdaje na začasnih odredb v reševanju spora, ampak kot že rečeno v zavarovanju določenega dejanskega stanja oziroma terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogroženje bodoče izvršbe. Navedeno pomeni, da začasne odredbe zato ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Odloži se izvršitev odločbe št. ... z dne 13. 4. 2018 in št. ... z dne 9. 2. 2018 tožene stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in se tožnici odobri nadaljnje zdravljenje v tujini oziroma se to podaljša za nadaljnje leto od izdaje te odločbe o njenem podaljšanju.

2. Toženi stranki se naloži začasno plačilo dajatev v zvezi z zdravljenjem, kot izhaja iz točke 1. te začasne odredbe.

3. Ta začasna odredba velja z dnem izdaje in traja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.

4. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve."

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in da je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Iz listine, ki jo je podpisal A.A., dr. med., ne v jezikovnem in ne v kakršnemkoli drugem smislu ne izhaja, da je zdravljenje mogoče nadaljevati v Republiki Sloveniji, ampak nasprotno svetuje, da se zdravljenje kot doslej nadaljuje v tujini. Zato bi bilo potrebno opraviti narok in pričo A.A. zaslišati. Enako in povsem določno izhaja tudi iz priloženega dopisa bivše strokovne direktorice UKC B. prof. dr. C.C. Vztraja, da prvostopno sodišče zgreši veljavni ustavni in procesni normativni pravni okvir, ki v konkretnem primeru varuje celo življenje, do česar pa se sploh ne opredeli. Citira 70. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in poudarja, da ni nobenega dvoma, da z izdano začasno odredbo ni nikakršne nevarnosti, da bi za toženo stranko nastala večja nepopravljiva škoda. Nadalje navaja, da verjetna izkazanost terjatve izhaja že iz zdravniškega spričevala A.A., dr. med. in spec. nevrologije in psihiatrije D.D, dr. med. Poleg tega pa iz izvedenskega mnenja z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je bila v Švici pri zdravniku storjena zdravniška napaka. Razlogi, ki jih navaja sodišče, so napačni in jih povzema iz toženčevih dosedanjih odločb. Tožnica ni sama prekinila zdravljenja, pač pa izvajalec zdravstvenih storitev v Švici. Tožničine težave glede na zdravniško spričevalo prof. dr. E.E., tudi ne izhajajo iz njene duševnosti. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnica zahteva odobritev zdravljenja v tujini pri drugem izvajalcu. Poudarja, da je bila zaradi strokovne napake prisiljena v zamenjavo izvajalca in da bi v tujini šlo zgolj za nadaljevanje že začetega zdravljenja. Sodišče svojo odločitev opira na zdravniško spričevalo A.A., dr. med., čeprav je potrebno poudariti, da bi tožnica takšno storitev morala plačati sama, ker takšnega zdravljenja pri zasebniku tožena stranka ne krije, poleg tega pa je zdravljenje, ki ga predlaga A.A., tudi dražje. V primeru zdravljenja tožnice po metodi A.A., dr. med. bi dejansko šlo za novo zdravljenje. Citira 44.a člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in poudarja, da je tožnica možnosti zdravljenja, ki jih krije toženec iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, v Republiki Sloveniji izčrpala, pri njej pa gre tudi za izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja tako, da sta s tem izpolnjena oba osnovna pogoja iz citirane določbe. Oba pogoja je ves čas tudi zatrjevala in dokazovala. V konkretnem primeru se t. i. regulacijska začasna odredba prekriva z meritornim zahtevkom in bo v primeru, če kasneje s svojim zahtevkom ne bo uspela, finančna sredstva dolžna vrniti. Denarna škoda po sodni praksi nikoli ni nenadomestljiva, v nobenem primeru pa je ni mogoče primerjati s težko nadomestljivo škodo, ki tožnici nastaja brez nadaljevanja njenega zdravljenja. Glede na besede tožničine lečeče psihiatrinje, pa je zaradi zastalega zdravljenja njenih stomatoloških težav tudi življenjsko ogrožena. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sklep nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Prav tako pa tako o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami.

6. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica v tem socialnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Pogoje za takšne začasne odredbe določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člen ZIZ. To so: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je podana tudi v 70. členu ZDSS-1, po katerem lahko sodišče med postopkom tudi na predlog stranke med drugim odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

7. V predlogu za izdajo začasne odredbe je torej potrebno izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enaki tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob tem pa mora biti izkazan obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ. Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi poznejše otežene ali celo nemožne izpolnitve.

8. Tožnica v tem socialnem sporu vtožuje odpravo odločb toženca št. ... z dne 13. 4. 2018 in št. ... z dne 9. 2. 2018 in odobritev nadaljnjega zdravljenja v tujini oziroma podaljšanje že odobrenega zdravljenja v tujini za nadaljnje leto. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa je tožnica uveljavljala enako, torej odobritev nadaljnjega zdravljenja v tujini oziroma podaljšanje že uveljavljenega zdravljenja v tujini za nadaljnje leto ter odložitev izvršitve izpodbijanih odločb toženca z dne 13. 4. 2018 in z dne 9. 2. 2018. S slednjo odločbo, potrjeno z odločbo z dne 13. 4. 2018, je toženec zavrnil tožničino zahtevo za odobritev stomatološkega zdravljenja v tujini.

9. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da imajo začasne odredbe, izdane v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, glede na 268. člen ZIZ, učinek sklepa o izvršbi. S predlagano odredbo o zadržanju izvršitve odločb toženca, ni mogoče doseči namena zavarovanja terjatve. Ker je narava vseh negativnih konkretnih upravnih aktov taka, da jih ni potrebno izvršiti, saj pri zavrnjenih odločbah ničesar ni mogoče izvršiti, tudi odložitev izvršitve zavrnilnih odločb, ne bi imela nobenega pravnega učinka, v konkretnem primeru glede zdravljenja v tujini. Začasne odredbe so sredstva zavarovanja, zato ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že samo odločitev o glavni stvari. Ni namreč namen izdaje na začasnih odredb v reševanju spora, ampak kot že rečeno v zavarovanju določenega dejanskega stanja oziroma terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogroženje bodoče izvršbe. Navedeno pomeni, da začasne odredbe zato ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom.

10. Tudi sicer v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, saj v danem primeru tožnica ni izkazala verjetnosti, da terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper toženca nastala, niti ni tožnica izkazala, katero izmed predpostavk določenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Za verjeten obstoj terjatve ne zadostuje zgolj sklicevanje na mnenja posameznih specialistov in njihovo svetovanje o zdravljenju v tujini (konkretno dr. A.A., dr. D.D., dr. C.C.) in glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do zdravljenja v tujini povzemanje dikcije določbe 44.a člena ZZVZZ in dodatnega pogoja ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Ker je glede dejstev za obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe sodna praksa dokaj stroga, je že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno konkretno navesti vse okoliščine in dejstva in za vse navedeno predložiti tudi dokaze. Enako pa velja tudi za eno od predpostavk določenih v ZIZ. Torej je tudi glede zatrjevane nenadomestljive škode potrebno konkretizirati in pojasniti, zakaj je škoda zanjo težko popravljiva oziroma nenadomestljiva ter za to predložiti tudi dokaze. Brez podanih navedb v tej smeri sodišče ne more preizkušati resničnosti trditev tako o verjetnem obstoju terjatve, kakor tudi o obstoju katerekoli izmed zahtevanih predpostavk.

11. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo že iz razloga, ker tožnica v danem primeru ni izkazala verjetnosti, da terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper toženca nastala, tj. terjatev, katere zavarovanje z začasno odredbo predlaga. Tožnica s tem ni izkazala že prvega kumulativno zahtevnega pogoja za izdajo začasne odredbe po 70. členu ZDSS-1 v zvezi z 272. členom ZIZ.

12. Glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo in naravo ter težo tožničinih zdravstvenih težav pritožbeno sodišče soglaša z določenimi ugotovitvami pritožbe in ugotavlja, da je v konkretnem primeru bistven čimprejšen odgovor na vprašanje o podaljšanju roka oziroma nadaljnjem zdravljenju v tujini in torej odločitev o tožbenem zahtevku in o glavni stvari.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in hkrati v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.