Jedro

V okviru presoje, ali je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, se med drugim presoja tudi, ali je dejansko stanje v obrazložitvi odločbe v vseh (materialnopravno) bistvenih točkah opisano ter ali so dovolj natančno navedeni materialni predpisi in njihove določbe, na katere je odločitev, kot je zapisana v izreku odločbe, oprta.

Izrek

Tožba se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. Bpp 350/2016-8 z dne 7. 7. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom organa za brezplačno pravno pomoč opr. št. Bpp 350/2016 z dne 7. 7. 2016 je podpredsednica Okrožnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: tožena stranka) zavrgla prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje, v pravdnem postopku zaradi sosedovega ravnanja, ki povzroča pritekanje vode pod tožničino hišo in kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka sklep izdala na podlagi 2., 31., 31.a, 34a in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožnica je namreč že vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s sosedovim ravnanjem, ki povzroča pritekanje vode pod njeno hišo, o čemer je že tekel pravdni postopek ter je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen (3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz vpogleda v spis Bpp 1906/2011 in Bpp 1844/2012 pa je razvidno, da je bila tožnici z odločbama Bpp opr. št. 1906/2011 z dne 22. 11. 2011 in Bpp opr. št. 1844/2012 z dne 22. 8. 2014 že dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega zastopanja (4. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V prošnji za brezplačno pravno pomoč, katera je bila z izpodbijanim sklepom zavržena, pa ni predložila nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi nakazovali na to, da se je dejansko stanje spremenilo. Toženka je v izpodbijanem sklepu še navedla, da sta bili enaki prošnji tožnice že zavrženi, in sicer s sklepom opr. št. Bpp 2868/2014 z dne 4. 12. 2014 in s sklepom opr. št. Bpp 2698/2015 z dne 8. 12. 2015, in kot taki ne dokazujeta spremenjenega dejanskega stanja (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v pravočasni tožbi navaja, da je s prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaprosila za odvetnika, ki bi jo zastopal na sodišču I. in II. stopnje in za sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki bi opravil ogled ter podal mnenje v vezi s škodo, ki jo povzroča voda iz vodovodnega omrežja, ki priteka od sosedov pod temelj njene hiše. Tožnica graja, da tožena stranka ni odločila o njeni prošnji za postavitev sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, saj je v izpodbijanem sklepu zapisala samo, da je bila prošnja vložena za svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje. Poleg tega, tožnica pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da so bili vodeni postopki, zaradi sosedovega ravnanja, vendar le glede fekalne, meteorne in talne vode, pri čemer pa se še ni odločalo o vodi iz vodovodnega omrežja v zvezi s katero je vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki pa ji je bila z izpodbijanim sklepom zavržena. Tožnica graja postopanje tožene stranke in dodeljenih odvetnikov v zadevah, kjer ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, in sicer v zadevi opr. št. 1906/2011 in v zadevi opr. št. 1844/2012. Tožnica tudi navaja, da o obravnavani prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni bila obveščena. Tožena stranka ni niti potrdila prevzema njene pošte v zvezi z njeno poslano pošto (priporočeno s povratnico), kar kaže na sprenevedanje tožene stranke, ki zavlačuje z odločitvijo o njeni prošnji. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, da se zavrže tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 7. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da gre za bistveno kršitev postopka v vsakem primeru, ko se odločbe ne da preizkusiti, zato je potrebno izpodbijani sklep odpraviti. V okviru presoje, ali je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, se presoja med drugim tudi, ali je dejansko stanje v obrazložitvi odločbe v vseh (materialnopravno) bistvenih točkah opisano ter ali so dovolj natančno navedeni materialni predpisi in njihove določbe, na katere je odločitev, kot je zapisana v izreku odločbe, oprta. V obravnavanem primeru se ta napaka kaže po eni strani v tem, da izpodbijani sklep nima dovolj natančno in konkretno navedene materialnopravne podlage, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev. Po drugi strani pa se kaže tudi v tem, da se tožena stranka ni opredelila do vseh tožničinih navedb, ki jih je navedla v upravnem postopku kot dokazilo za svojo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kakor tudi v tem, da izpodbijani sklep nima opisa pravno relevantnih dejstev kot razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izdajo izpodbijanega sklepa. Vse to predstavlja obvezne podatke vsake obrazložitve odločbe skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.

8. Absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP se v izpodbijanem sklepu sprva kaže v tem, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni dovolj natančno in konkretno navedla pravne podlage za zavrženje tožničine prošnje. Zgolj sklicevanje na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni dovolj. Predmetna določba ZUP določa več situacij, ko lahko upravni organ zavrže zahtevo s sklepom. Te situacije so na primer (i) če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, (ii) če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, ali (iii) če je bila v isti upravni zadevi izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Iz izpodbijanega sklepa pa ni jasno za katero oziroma katere izmed teh možnosti gre v konkretnem primeru. Zaradi pomanjkanja jasne konkretne in določne pravne podlage za zavrženje tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravno pomoči sodišče ne more preveriti zakonitosti subsumpcije dejstev pod konkretno pravno podlago v izpodbijanem sklepu.

9. Nadalje, tožnica v tožbi utemeljeno graja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se tožena stranka opredelila do tožničinih navedb, da je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je bila z izpodbijanim sklepom zavržena, zahtevala dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno zastopanje in svetovanje v zvezi z odtekanjem vodovodne vode, kar se med njo in njenimi sosedi še ni obravnavalo. Sodišče je po vpogledu v upravni in sodni spis ugotovilo, da je tožnica v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 9. 2. 2016 glede zadeve, za katero želi brezplačno pravno pomoč, navedla „nasipavanje zemlje, polaganje neprepusne folije pod nasip in plastično cev v nasip sosedov, po kateri priteka voda pod mojo hišo“. Iz tožničine vloge v upravnem postopku, katero je tožena stranka prejela dne 6. 5. 2016, ki je naslovljena „Prošnja za brezplačno pravno pomoč na sodišču in prednostno obravnavo tožbe“ in vloge v upravnem postopku, katero je tožena stranka prejela dne 6. 7. 2016, ki je naslovljena „pritožba zaradi sprenevedanja in zavlačevanja moje prošnje za brezplačno pravno pomoč“, izhaja, da naj bi njeni sosedje speljali vodo iz vodovoda po (zunanjem) zidu hiše ter se voda iz vodovoda izliva po plastičnih ceveh v nasip pod tožničino hišo ter da so vsi sodni izvedenci in cenilci doslej preverjali meteorno, padavinsko (talno) vodo, ne pa vode iz vodovodnega omrežja. Iz obeh vlog tako izhaja, da je tožnica že tekom upravnega postopka zatrjevala ravnanja sosedov v zvezi z odtekanjem vode iz sosedovega vodovodnega omrežja, zaradi katerih je tudi prosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz izpodbijanega sklepa pa v ničemer ni razvidno, da bi tožena stranka obravnavala zahtevek tožnice in njene navedbe o dejstvih (o odtekanju vodovodne vode) niti, da bi se do teh navedb kakorkoli opredelila, pač pa se tožena stranka v izpodbijanem sklepu zgolj posplošeno oziroma pavšalno sklicuje na svoje predhodne odločitve.

10. Zaradi pomanjkljive navedbe materialne podlage in pomanjkljive dokazne ocene zaradi izpada bistvenih razlogov za vložitev tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, sodišče iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne more razbrati, kateri so bili odločilni dejanski razlogi za zavrženje tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj ni razvidno, ali gre: a) za to, ker je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2967/2016-II z dne 22. 2. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2548/2008 z dne 19. 11. 2008 pravnomočno zavrnjen tožničin zahtevek v zvezi s sosedovim ravnanjem, ki povzroča pritekanje vode pod tožničino hišo (3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ali b) za to, ker je bilo o tožničini prošnji v celoti že odločeno, saj ji je že bila dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega svetovanja, pri tem pa še vedno ni jasno, ali gre pri tem za odločbo opr. št. Bpp 1844/2012 z dne 22. 8. 2014 (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ali (mogoče) tudi za odločbo Bpp 1906/2011 z dne 22. 11. 2011 (4. točka izpodbijanega sklepa) ali so za odločitev mogoče celo relevantni tudi sklepi o zavrženju Bpp 2868/2014 z dne 4. 12. 2014 oziroma Bpp 2698/2015 z dne 8. 12. 2015 (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11. Zgolj navedba, da je bila tožnici že dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega svetovanja, je sama po sebi za odločitev v obravnavanem upravnem sporu brezpredmetna, saj oblika brezplačne pravne pomoči, ki je nekoč bila tožnici že dodeljena, za obravnavani upravni spor ni relevantna, pač pa je bistveno, kaj je bil (vsebinski) razlog za sámo vložitev oziroma odobritev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, česar pa se ne da razbrati iz izpodbijanega sklepa, kar onemogoča njegov preizkus.

12. Sodišče je na podlagi zgoraj navedenega skladno z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka obravnavati tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči tako, da bo obravnavala vse razloge (odtekanje vodovodne vode), ki jih je tožnica v upravnem postopku podala kot dokazilo za utemeljenost svoje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da bo natančno preučila, ali je tožnica v zvezi z odtekanjem vodovodne vode doslej že zaprosila za brezplačno pravno pomoč in da bo na podlagi vsega tega sprejela odločitev o tožničini prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka mora že v izreku odločbe zapisati v kakšnem obsegu se tožnici dodeli brezplačna pravna pomoč skladno s 26. členom ZBPP in v kakšnem obsegu se jo zavrne. O tem mora tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko prejeme to sodbo. Nov upravni akt pa mora vsebovati vse sestavine, kot jih določa 210. člen ZUP v zvezi z 212., 213., 214. in 215. členom ZUP, pri tem se mora opredeliti do vseh tožničinih razlogov, tako da bo tožena stranka natančno navedla vse razloge za svojo odločitev, ne da se zgolj na splošno sklicuje na predhodne odločitve. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbi moralo ugoditi že iz navedenih razlogov, se ni dodatno še posebej opredeljevalo do preostalih tožbenih ugovorov, ker le-ti na odločitev ne vplivajo.