Jedro

Revizijsko sodišče v nasprotju s stališčem revidenta, da je zaradi odpovedi najemnega razmerja s strani tožnice "za konkretno zadevo nepomembno" toženčevo ravnanje, ko je 11.7.1991 zaprl lokal, sprejema pravilno razlago nižjih sodišč, po kateri je toženec, ko je lokal zaklenil, "dejansko pristal v odstop od pogodbe, saj bi se v nasprotnem primeru moral braniti predčasnemu prenehanju najemnega razmerja".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 15.000 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju na dan plačila, zavrnilo pa je zahtevek iz nasprotne tožbe, po katerem bi morala tožeča stranka tožencu plačati znesek 415.140,00 SIT s pripadki. Zavrnilo je tudi toženčev ugovor v pobot. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, s tem, da je po uradni dolžnosti njen izrek tako spremenilo, da se bo protivrednost 15.000,00 DEM v domači valuti obračunala po srednjem menjalnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Proti taki sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugodeno zahtevku iz nasprotne tožbe, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa bo zavrnjen. Že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje je tožeča stranka uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zato, ker se v obrazložitvi te sodbe navaja, da je tožnica najemnino plačala, istočasno pa je sprejeta ugotovitev, da ček, s katerim naj bi bila najemnina poravnana, ni bil vnovčen. S tem v zvezi je bila napačno ocenjena tudi toženčeva izpoved. Tožnica je enostransko prekinila pogodbo med strankama in toženca oškodovala za plačilo najemnine. Ker najemnine ni plačala, je varščina zapadla. Toženec je bil prisiljen lokal zapreti, da bi preprečil nadaljnjo škodo. V pritožbi je predlagal zaslišanje dodatnih prič o tem, vendar je sodišče druge stopnje to prezrlo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Osrednji problem v sporu na vrnitev položene varščine v znesku 15.000 DEM leži v odgovoru na vprašanje, kakšna je bila pogodbena volja pravdnih strank dne 12.11.1990 - ob sklepanju najemne pogodbe - ko je tožnica tožencu izročila 15.000 DEM kavcije. Iz potrdila o njenem prejemu je namreč razvidno, da je bila dana le kot varščina za gostinski inventar v gostišču, toženec pa je zatrjeval, da je bila dana kot varščina za izpolnjevanje vseh določil iz pogodbe o enoletnem najemu lokala. Ugotavljanje obstoja te pogodbene volje pa je dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje ga je razrešilo tudi z zaslišanjem strank, pa pri tem "ni moglo ugotoviti, da bi bili določeni še kakšni dodatni pogoji za vrnitev kavcije", očitno torej, da bi bila dana kot varščina za izvajanje pogodbe v vseh njenih določilih. Ne glede na to pa je pri zavrnitvi pobotnega ugovora in zahtevka iz nasprotne tožbe bilo ugotovljeno, da je tožnica najemnino v celoti poravnala in da je toženec odpoved najema pred enoletnim rokom sprejel, saj je lokal z enostransko odločitvijo dne 11.7.1991 zaprl, nato pa ga jeseni istega leta s pogodbo oddal drugemu najemniku.

Tožena stranka izhaja v tej smeri iz graje dejanskih ugotovitev, kar pa po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni več dopustno. Dodatni pogoji za vrnitev kavcije niso ugotovljeni. Prejeto varščino je zato dolžan vrniti. Pogodba je bila razdrta sicer zaradi odpovedi tožnice, ki pa jo je toženec sprejel. Problem zatrjevanega neplačila najemnine za mesece maj, junij, julij, avgust in september 1991 sta zato sodišči nižje stopnje obravnavali v okviru toženčevega pobotnega ugovora in pri tem ugotovili, da je iz pravde I P ... prvega sodišča razvidno, da je toženec tožnici 11.7.1991 enostransko onemogočil vstop v lokal, zaradi česar najemnine za julij, avgust in september ne more terjati. O tem delu zahtevka je bilo že odločeno v pravdi II P ... prvega sodišča. Glede najemnine za meseca maj in junij 1991 pa je sprejeta dokazna ocena, po kateri je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da je plačana. Revizija v tej smeri neutemeljeno očita sodbama nižjih sodišč bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zaradi domnevno nasprotujočih si razlogov. Predvsem pa v tej smeri sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne bi rešila vseh navedb pritožbe (prvi odstavek 375. člena ZPP).

Revizijsko sodišče v nasprotju s stališčem revidenta, da je zaradi odpovedi najemnega razmerja s strani tožnice "za konkretno zadevo nepomembno" toženčevo ravnanje, ko je 11.7.1991 zaprl lokal, sprejema pravilno ralago nižjih sodišč, po kateri je toženec, ko je lokal zaklenil, "dejansko pristal v odstop od pogodbe, saj bi se v nasprotnem primeru moral braniti predčasnemu prenehanju najemnega razmerja". Zato neutemeljeno zahteva plačilo najemnine od julija 1991 dalje, s tem pa tako neplačane najemnine ne more pobotavati z nezapadlo varščino, še manj pa njeno zapadlost vezati na zatrjevano neizpolnjevanje pogodbe (in sicer ne glede na primarno dejansko ugotovitev, da je varščina bila dana le za gostinski inventar).

Odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe (o odškodnini zaradi škode na inventarju) je revizijsko sicer izpodbijana, vendar brez jasne navedbe razlogov. Zato jo je revizijsko sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in tudi glede nje ni ugotovilo nepravilnosti. Z zatrjevano škodo na inventarju pa se toženec vendarle posredno ukvarja, ko navaja, da se je za zaprtje lokala odločil, ker je bil ta uničen. Problem škode na opremi pa je najprej dejanske narave. Če take škode ni, odpade razprava o njeni višini. Zato je pravno nesprejemljivo utemeljevati ukrep zaprtja lokala z obstojem škode, ki ni dokazana.

Neutemeljeno revizijo je bilo po povedanem treba zavrniti (393. člen ZPP).