Jedro

Tožeča stranka je dokazala obstoj okoliščin iz prvega odstavka 61. člena ZOR. Za dejstvo, da je toženec skupni lastnik hiše v gradnji, v času sklepanja sporne prodajne pogodbe ni vedela. To dejstvo je odločilno, saj pogodbe s tožencem ne bi sklenila, če bi zanj vedela. K odklonitvi zahteve za prodajo stanovanja bi jo upravičeval drugi odstavek 128. člena SZ, k izpodbijanju že sklenjene pogodbe zaradi bistvene zmote pa jo upravičuje drugi odstavek 61. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razveljavilo prodajno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 9.11.1994 za stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona, ker je ugotovilo, da je toženec tožečo stranko s podpisom izjav z dne 14.4.1993 in 8.3.1994 zapeljal v zmoto, da ni lastnik stanovanja ali stanovanjske hiše, čeprav je v njegovo skupno premoženje spadala nedograjena stanovanjska hiša, zaradi česar bi tožeča stranka lahko odklonila njegovo zahtevo za prodajo stanovanja. Tožencu je še naložilo, da povrne tožeči stranki plačani davek v znesku 18.816,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plača najemnino za obdobje od 1.11.1994 do 1.5.1995 v višini 42.643,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti. Tožeči stranki je naložilo, da vrne tožencu 940.809,00 SIT plačane kupnine in odločilo še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v drugem odstavku izreka le glede najemnine v znesku 42.643,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v četrtem odstavku glede pravdnih stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu glede odločitve o razveljavitvi prodajne pogodbe in glede vrnitve davka je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V delu, v katerem je toženec izpodbijal odločitev, da mu mora tožeča stranka vrniti že plačano kupnino, je njegovo pritožbo zavrglo.

Sodišče prve stopnje je takoj po prejemu pritožbene odločbe razpisalo narok in po izvedenem dokaznem postopku s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 42.643,00 SIT najemnine ter odločilo o stroških celotnega postopka. Proti tej sodbi se ni pritožila nobena od pravdnih strank.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija odločitev glede razveljavitve prodajne pogodbe, uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmoten je sklep nižjih sodišč, da je bil toženec v času sklepanja sporne prodajne pogodbe solastnik stanovanjske hiše. Res je bila gradnja hiše začeta v času, ko je zakonska zveza toženca in njegove žene še trajala, vendar je toženec vlagal v gradnjo le do leta 1991, kasneje pa se je lastništvu odpovedal in je v gradnjo vlagala le njegova žena. Ni šlo samo za prenos lastništva med zakoncema, temveč za določeno obliko zavrženja lastništva. Sodbi posegata v razmerje s tretjo osebo, ki v tej pravdi ni nastopala kot stranka. Toženčeva razvezana žena se upira temu, da naj bi bil toženec solastnik stanovanjske hiše in je njen interes z izpodbijano sodbo oškodovan. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi glede vprašanja, ali tožeča stranka upravičeno izpodbija prodajno pogodbo za stanovanje. Iz tožbi priložene fotografije hiše v gradnji z odtisnjenim datumom izhaja, da je tožeča stranka s to fotografijo v času sklepanja prodajne pogodbe že razpolagala. Na njej je bilo dokazno breme, da dokaže, da takrat fotografije ni imela, vendar je v postopku le z avtoriteto državne oblasti zatrjevala, da je fotografijo prejela po že sklenjeni prodajni pogodbi in o tem ni ponudila nobenih dokazov. V nadaljevanju revizije toženec razlaga, s kakšnimi dokazi bi tožeča stranka lahko dokazala, da je fotografijo prejela kasneje, če je bilo to res in iz katerih okoliščin po toženčevem mnenju izhaja, da temu ni bilo tako. Čeprav je tožeča stranka za gradnjo hiše vedela in je bila seznanjena, kaj lahko tožencu očita, je vseeno z njim sklenila sporno pogodbo. Zato ni bila v zmoti. Toženec je v pritožbi predlagal zaslišanje priče R. B., ki bi lahko dala pomembna pojasnila o tem, kaj je tožeča stranka vedela, vendar je sodišče druge stopnje ta dokaz zavrnilo praktično brez vsebinske obrazložitve in torej ni odgovorilo na vse pritožbene trditve o odločilnih okoliščinah.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki dne 9.11.1994 po določbah Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) sklenili prodajno pogodbo za stanovanje v N. za kupnino 940.809,00 SIT po tem, ko je toženec podpisal izjavi, da niti on niti kak njegov ožji družinski član ne gradi stanovanjske hiše. Tožeča stranka je že dne 6.2.1995 vložila tožbo zaradi razveljavitve te pogodbe in v postopku pred nižjima sodiščema dokazala, da omenjeni izjavi nista odražali pravega lastninskega stanja ter da je tožeča stranka za okoliščino, da toženec in njegova žena gradita hišo, zvedela šele po sklenitvi pogodbe. Toženec je z ženo pismen in po sodniku overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja sklenil šele po vložitvi te tožbe. Tožeča stranka je fotografijo hiše z odtisnjenim datumom prejela šele po sklenitvi sporne pogodbe.

Na navedene odločilne dejanske okoliščine so glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezane tako stranke kot tudi revizijsko sodišče, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti ali popolnosti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. Iz prej povzetih toženčevih revizijskih trditev izhaja, da predstavljajo trditve o tem, kdo in kako naj bi dokazal, da tožeča stranka je oziroma ni posedovala fotografijo hiše z odtisnjenim datumom 31.1.1994 že v času sklepanja sporne pogodbe dne 9.11.1994, nedovoljen poizkus izpodbijanja dokaznega zaključka obeh nižjih sodišč, da tožeča stranka fotografije v času sklepanja pogodbe še ni imela. Sodišče druge stopnje je v prvem odstavku na 5. strani svoje sodbe izrečno potrdilo kot prepričljive razloge sodišča prve stopnje, da tožeči stranki v času sklepanja pogodbe ni bilo znano dejstvo, da je toženec skupni lastnik stanovanjske hiše. Po določbi prvega odstavka 375. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Če je sodišče druge stopnje navedeni dokazni zaključek potrdilo kot docela prepričljiv, taki razlogi vsebujejo tudi zavrnitev pritožbeno ponujenega dokaza za zaslišanje priče kot nepotrebnega. Ob posplošenih in nekonkretiziranih toženčevih pritožbenih trditvah, kaj naj bi priča vedela povedati, sodišču druge stopnje ni bilo potrebno ničesar več dodajati. Ne gre torej za v reviziji očitano procesno kršitev, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, pač pa za revizijsko nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Pravilo o dokaznem bremenu iz 221.a člena ZPP sodišče uporabi le takrat, kadar neka odločilna okoliščina ni dokazana. Če je dokazana, ni pomembno, katera od pravdnih strank jo mora dokazati. V obravnavani zadevi sta obe nižji sodišči šteli za dokazano, da tožeča stranka za gradnjo hiše in fotografijo v času sklepanja prodajne pogodbe ni vedela. Na navedeno dokazno ugotovitev je revizijsko sodišče po vsem že obrazloženem vezano. Zato le še pripominja, da toženec niti v reviziji ne ponuja nobenega logičnega razloga, zakaj naj bi tožeča stranka kljub zatrjevanemu vedenju za hišo v gradnji s tožencem sklenila sporno pogodbo, nato pa to pogodbo po slabih 3 mesecih že izpodbijala s tožbo.

Glede ostalih revizijskih trditev revizijsko sodišče ugotavlja, da je na enake toženčeve pritožbene trditve pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Odločitev v tej pravdni zadevi ne posega v razmerje med tožencem in njegovo sedaj že razvezano ženo. Pravilo o subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe določa krog oseb, na katere se pravnomočnost nanaša. Po njem sodba praviloma učinkuje le med pravdnima strankama, ker sta samo ti stranki sodelovali pri zgraditvi sodbe. Tako je tudi v obravnavani pravdni zadevi.

Razveljavitev prodajne pogodbe za stanovanje, ki sta jo 9.11.1994 sklenili pravdni stranki, ne vpliva na vprašanje veljavnosti (šele v teku te pravde) sklenjenega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja med tožencem in njegovo ženo.

Pravilni so tudi razlogi sodišča druge stopnje o pomanjkanju predpisane oblike za veljavnost toženčevega zatrjevanega odreka lastništvu na hiši v gradnji. Toženec se je v zvezi s to okoliščino v postopku pred nižjima sodiščema skliceval na v letu 1992 stanovanjski zadrugi podano enostransko izjavo, naj se v zemljiški knjigi stavbno zemljišče in hiša vpišeta le na ženino ime (listna št. 19 spisa). Tudi če bi to listino bilo mogoče oceniti kot sporazum zakoncev, mu za veljavnost manjka predpisana obličnost overitve pred sodnikom po takratnem drugem odstavku 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89 p.b., Ul. RS št. 13/94, 82/94). Če je bila taka oblika zahtevana že za medsebojne pravne posle zakoncev in seveda tudi za sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju, je taka zahteva toliko bolj veljala tudi za odrek kakršnemukoli deležu na skupnem premoženju.

Tožeča stranka je torej dokazala obstoj okoliščin iz prvega odstavka 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Za dejstvo, da je toženec skupni lastnik hiše v gradnji, v času sklepanja sporne prodajne pogodbe ni vedela. To dejstvo je odločilno, saj pogodbe s tožencem ne bi sklenila, če bi zanj vedela. K odklonitvi zahteve za prodajo stanovanja bi jo upravičeval drugi odstavek 128. člena SZ, k izpodbijanju že sklenjene pogodbe zaradi bistvene zmote pa jo upravičuje drugi odstavek 61. člena ZOR. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku za razveljavitev te pogodbe in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe sta materialnopravno pravilni.

Uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno.