Jedro

Samo okoliščina, da do poškodbe oškodovanca ni prišlo neposredno zaradi udarca storilca, ne zadostuje za ugotovitev, da je podana blažja oblika krivde (nezavestna malomarnost), v kolikor drugi dokazi kažejo, da je obtoženec zavestno ravnal na način, s katerim se lahko drugega neposredno ali posredno hudo telesno poškoduje.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Javni tožilec je V.C. obtožil zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po členu 53/1 KZ RS, prvostopno sodišče pa ga je z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega hude telesne poškodbe po členu 53/4 in 1 KZ RS, mu zanj izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Oškodovanca je sodišče z njegovim odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta se pritožila: 1. javni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, naj jo sodišče druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, 2. obtoženčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da oprosti obtoženca oziroma spremeni izrečeno kazen, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V odgovoru na pritožbo javnega tožilca je obtoženčeva zagovornica predlagala, naj se ta kot neutemeljena zavrne.

Utemeljena je pritožba javnega tožilca.

Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedbe očividca P. N. ter ugotovitev in mnenja izvedenca medicinske stroke dovolj prepričljivo ugotovilo, kako je prišlo do obravnavane poškodbe, zaenkrat vprašljivi pa so zaključki sodišča glede obtoženčeve krivde ob ugotovitvah, da je obtoženi z najmanj 10-meterskim zaletom stekel proti oškodovancu, se pred njim odrinil ter skočil proti njemu tako, da je z nogama zadel v levi del telesa, ga pri tem spravil iz ravnotežja, da je padel, pri tem padcu pa je zaradi rotacijske sile prišlo do špiralnega zloma desne noge. Izpodbijana sodba posebej ne obrazlaga, čemu prvostopno sodišče ni sledilo obtožbi, ki obtožencu očita naklep, je pa iz obrazložitve krivdne oblike nezavestne malomarnosti očitno, da je bil eden od razlogov za takšno presojo prav okoliščina, da poškodba ni bila povzročena z direktnim udarcem (naletom) obtoženca, ampak je do nje prišlo pri padcu oškodovanca, ki pa je bil povzročen z ravnanjem obtoženca. Takšno stališče utegne biti zmotno. Pritrditi je treba javnemu tožilcu, ki v pritožbi navaja, da ravnanje obtoženca, ko je v jezi stekel proti oškodovancu, se pognal v zrak in ga potem z obema nogama udaril, prej kaže na eventualen naklep kot nezavestno malomarnost v odnosu do same poškodbe. Na zavest o možni posledici takšnega ravnanja nakazuje okoliščina, da je obtoženec aktiven športnik - nogometaš, ki igra nogomet v ligaškem tekmovanju in mu je tako zanesljivo znano, da lahko pride do zloma noge že pri sami igri v okviru dovoljenih pravil, npr. pri ostrejšem startu in podobno. V tem primeru pa je šlo za hoten močan in agresiven nalet 88-kilogramskega športnika na gledalca, ki takšnega reagiranja pač ni mogel pričakovati in ki po konstituciji ni športen (višina 182 cm, teža 97 kg). Pri presoji bi si moralo sodišče zastaviti vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril tudi izvedenec in sicer, ali je bil ta nalet nevaren in v kakšni meri, to je, ali bi vsled takšnega naleta lahko prišlo neposredno do hude telesne poškodbe, na primer prečnega zloma leve noge, če bi obtoženec s strani priletel nanjo z vso svoje težo v trenutku, ko bi bila ta polno obremenjena. Iz doslej ugotovljenih okoliščin se nakazuje, da se je obtoženec proti oškodovancu zagnal s polno močjo in torej sile svoje naleta, niti točke oškodovančevega telesa, ki ga je zadel, ni mogel točno odmerjati, prav to pa bi ob že navedenih osebnih lastnostih obtoženca kazalo na drugačno obliko krivde, kot jo ugotavlja prvostopno sodišče. Povedano drugače, gre za vprašanje, ali je bil obtoženčev nalet sposoben povzročiti hudo telesno poškodbo že sam po sebi ob nekoliko drugačnem položaju oškodovanca (ali je oškodovanec obtožencu nastavil levi bok, ker je opazil njegov nalet), na katerega obtoženec itak ni imel nikakršnega vpliva. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi lahko obtoženec oškodovanca hudo telesno poškodoval tudi direktno s samim naletom oziroma v kolikor je bila poškodba povzročena na način, na katerega se telo lahko hudo poškoduje, potem bo vsekakor potrebno v zvezi z obliko krivde izvajati nove zaključke. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ocenilo, da je pritožba javnega tožilca utemeljena in je zato v skladu z določbo 1. odstavka 385. člena izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na takšno odločitev sodišča druge stopnje utemeljenosti pritožbe obtoženčeve zagovornice ni ocenjevalo, trditve te pritožbe bo lahko preizkušalo prvostopno sodišče v ponovljenem dokaznem postopku.