4. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., na seji senata dne 12. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 184/2004 z dne 3. 3. 2004 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Kranju št. In 2003/00013 z dne 2. 4. 2003 in z dne 26. 11. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper:

-sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 11/2004 z dne 15. 1. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XII Pg 19/2003 z dne 10. 12. 2003,

-sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 1163/2001 z dne 18. 12. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. Ig 2000/00114 z dne 2. 3. 2001 in

-sklep Ustavnega sodišča št. Up-164/04 z dne 12. 3. 2004

se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je dne 4. 3. 2004 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 11/2004 z dne 15. 1. 2004. V ustavni pritožbi je predlagal tudi začasno zadržanje izpodbijane sodne odločbe.

2.Ustavno sodišče je predlog za začasno zadržanje izpodbijane sodne odločbe s sklepom št. Up-164/04 z dne 12. 3. 2004 zavrnilo. Pritožnik je zoper sklep dne 16. 3. 2003 vložil ustavno pritožbo.

3.Z vlogo z dne 9. 4. 2004 je pritožnik ustavno pritožbo razširil tudi na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 184/2004 z dne 3. 3. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. In 2003/00013 z dne 26. 11. 2003 in št. II Cpg 1163/2001 z dne 18. 12. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. Ig 2000/00114 z dne 2. 3. 2001.

B. – I.

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 184/2004 z dne 3. 3. 2004

4.S tem sklepom je Višje sodišče pritožbo ustavnega pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov ugovor in obdržalo sklep o izvršbi v veljavi ter zavrnilo njegova predloga za omejitev izvršbe in za izdajo začasne odredbe. Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 14., 15. in 22. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.Pritožnik utemeljuje zatrjevane kršitve Ustave z navedbo, da naj ne bi prejel upnikovega predloga za izvršbo. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj v razmerju do druge stranke. Ustavno sodišče je že pojasnilo, Tako že v sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80) in sklepu št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (OdlUS IX, 131). da je dopustna in utemeljena takšna ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno, z vložitivjo ugovora zoper prvostopenjsko odločitev. Pritožnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, sodišče prve stopnje pa je ob presoji, ali bo sklep vzdržalo v veljavi, obravnavalo tudi vse bistvene navedbe pritožnika v ugovoru. Poleg tega pritožnik v ustavni pritožbi ne pojasni, katerih dejstev in okoliščin zaradi opustitve vročitve ni mogel navesti, temveč zatrjuje le, da upniku ni ničesar dolžan. Vendar kršitve ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, ni mogoče utemeljevati s tako navedbo. Tudi sicer pritožnik ne izkaže, s čim naj bi bilo kršeno načelo uresničevanja in omejevanja pravic iz 15. člena Ustave.

7.Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, se nanj v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče v tem delu ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 11/2004 z dne 15. 1. 2004

9.Pritožnik v zvezi s tem sklepom zatrjuje, da bi moral biti v skladu z določbo 280. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zadevi št. XII Pg 19/2003 z vabilom vabljen na narok kot stranka, vendar ni bil. S tem naj bi bili kršeni 2., 14., 22., 23., 25., 35. in 156. člen Ustave.

10.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Pritožnik je zoper odločitev sodišča prve stopnje vložil pritožbo, vendar v njej zatrjevane kršitve, torej da ni bil vabljen na narok, ni navedel in zato v vsebinskem smislu pravnega sredstva, ki mu je bilo na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Ker je to kršitev uveljavljal šele v ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (prva alineja 2. točke izreka).

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 1163/2001 z dne 18. 12. 2001

11.Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Po podatkih, ki jih je Ustavnemu sodišču poslalo Okrožno sodišče v Ljubljani, izhaja, da je bila pritožniku izpodbijana sodna odločba vročena dne 11. 1. 2002. Ustavna pritožba, vložena dne 9. 4. 2004, je torej prepozna, zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (druga alineja 2. točke izreka).

Sklep Ustavnega sodišča št. Up-164/04 z dne 12. 3. 2004

12.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati odločitve Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da odločbe ali sklepa Ustavnega sodišča ni mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo (glej na primer sklep št. Up-331/98 z dne 4. 3. 1999, Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 120). Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, ki je dopustno zoper posamične akte drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar se z njimi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu, ker ni dopustna, zavrglo (tretja alineja 2. točke izreka).

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS, prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger