Jedro

Pri pregledu vozila se policist omeji na prosto dostopne zunanje in notranje dele vozila, ne da bi pri tem posegel v celost pregledovanega avtomobila.

Za začetek predkazenskega postopka se zahteva nižja stopnja suma in sicer zadostujejo že razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Razlogi za sum pa so indici, ki vzbujajo sum, za razliko od utemeljenosti suma, ki predpostavlja dejstva, ki tak sum v logičnem in izkustvenem pogledu opravičujejo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.5.2004 obsojena D.B. in M.F. spoznalo za kriva, prvega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ, oba pa kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu D.B. je določilo posamezni kazni šest mesecev in štiri leta ter šest mesecev zapora, nato pa mu je izreklo po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen štiri leta in enajst mesecev zapora. Obsojenemu M.F. je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojenemu D.B. v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je od 19.12.2003 od 14.01 ure do 2.3.2004 do 15.00 ure prebil v priporu, obsojenemu M.F. pa čas pridržanja od 17.12.2003 od 14.45 ure do 19.12.2003 do 13.30 ure. Po 4. odstavku 196. člena KZ je odvzelo 4.686,16 g heroina. Obsojenemu D.B. je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo 100.000 SIT povprečnine. Obsojenega M.F. je po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19.10.2005 zavrnilo pritožbo zagovornikov obsojenega D.B. kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 150.000 SIT povprečnine.

Zagovorniki obsojenega D.B. so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve kazenskega zakonika. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem stališču zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane in prav tako ne uveljavljana kršitev kazenskega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega zakonika iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Bistvo izvajanj v zvezi z uveljavljanjem tega razloga je v trditvi, da policija ni imela razloga oziroma utemeljenega suma, da izvede preiskavo avtomobila, ki ga je vozil obsojenec in da dokazi, ki ga bremenijo, izvirajo iz nezakonito pridobljenih dokazov, ki bi jih bilo treba že tekom postopka izločiti. Zahteva poudarja, da je skrit prostor avtomobila ustavna kategorija v smislu 33. in 36. člena Ustave, ki varuje posameznikovo pravico do zasebnosti ter bi bilo zato že za prvotno preiskavo avtomobila, ki sta jo opravila policista, potrebno pridobiti predhodni sodni nalog.

Višje sodišče v Kopru ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z odsotnostjo analize telesnih tekočin glede zaužitih prepovedanih drog s sprejeto oceno postavilo v vlogo strokovnjaka. Sodba pritožbenega sodišča tudi nima razlogov, zakaj pritrjuje prvostopenjskim razlogom glede izpovedbe priče P., višje sodišče tudi ni ocenjevalo odsotnosti kateregakoli materialnega dokaza, ki bi, če bi obstajal, kazal na vpletenost obsojenca v očitano mu kaznivo dejanje. S temi izvajanji zahteva uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Kršitev 1. odstavka 196. člena KZ je po oceni zahteve podana, ker je obsojenec neutemeljeno bil spoznan za krivega, da je M.F. izročil in naročil prevoz 4.686,16 g heroina. Po stališču zahteve je šlo glede na mnenje Centra za forenzične preiskave kvečjemu za 46,86 g heroina, pri ostalih snoveh pa je šlo le za paracetamol, sladkor in kofein. Te snovi pa niso substance, ki so razglašene za mamila in nimajo psihotropnih učinkov.

Po podatkih kazenskega spisa (uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja ter izpovedba policista M.R.) sta policista M.R. in D.S. dne 17.12.2003 ob 14.45 uri v bližini odcepa za R. opazila osebni avtomobil ..., ki je vozil iz smeri P. proti S. Zaradi izredno počasne vožnje sta ga policista ustavila in ob identifikaciji voznika ugotovila, da gre za obsojenega M.F. Policist M.R. se je odločil za pregled avtomobila, ker mu je bil obsojeni F. poznan kot uživalec ter odvisnik od mamil in ker je vedel, da je imel dan prej težave, zaradi katerih je bil odpeljan v Zdravstveni dom zaradi zaužitja prevelike količine mamil. Pri vizuelnem pregledu avtomobila, ki je bil sicer last B.P., je bilo opaženo, da je na prednjih levih vratih delno odstranjena obloga, za katero je bilo videti rjav zavoj, pri čemer obsojeni M.F. navedene okoliščine ni znal pojasniti. Policista sta o dogodku obvestila OKC, avto in voznik sta bila prepeljana na Policijsko postajo P., postopek pa je nadaljevala kriminalistična služba. Na podlagi določbe 214., 215. in 3. odstavka 172. člena ZKP je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru odredil preiskavo osebnega avtomobila, ki ga je vozil obsojeni F. Iz navedenega poteka postopka je razvidno, da policist ni izvedel preiskave, temveč le pregled osebnega avtomobila. Glede na ugotovljeno ravnanje policista ni mogoče sklepati, da je intenzivnost le-tega prerasla v preiskovanje avtomobila, temveč je ostala na ravni obstoječega stanja stvari. Šlo je namreč za pregled, pri katerem se je policist omejil na prosto dostopne zunanje in notranje dele vozila, ne da bi pri tem posegel v celost pregledovanega avtomobila. Šele na podlagi opravljenega pregleda se je po oceni policista pokazala potreba, da se opravi preiskava osebnega avtomobila, ki jo je pisno odredil preiskovalni sodnik. Po 2. odstavku 148. člena ZKP sme policija zaradi izvršitve nalog, predpisanih v 1. odstavku tega člena, med ostalim opraviti potrebni pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Po 1. odstavku 148. člena ZKP pa mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Gre za dejanja odkrivanja v predkazenskem postopku, ki nimajo lastnosti procesnih dejanj in ki jih policija opravlja tako po Zakonu o policiji (ZPol) kot po Zakonu o kazenskem postopku. Za začetek predkazenskega postopka se zahteva nižja stopnja suma in sicer zadostujejo že razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Razlogi za sum pa so indici, ki vzbujajo sum, za razliko od utemeljenosti suma, ki predpostavlja dejstva, ki tak sum v logičnem in izkustvenem pogledu opravičujejo (dr. Zlatko Dežman in Anže Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003). Vse to pomeni, da je glede na ugotovljene okoliščine policija imela v tem primeru dovolj podlage za pregled osebnega avtomobila, pri čemer glede na intenzivnost pregleda ni mogoče zaključiti, da je šlo za globji vdor v zasebno sfero. Za takšen pregled vozila pa policiji ni potrebno pridobiti predhodni sodni nalog, kot meni zahteva. Zato ni utemeljena trditev vložnika zahteve, da so policisti našli drogo v avtomobilu na podlagi "nezakonite preiskave F. avtomobila". Preiskavo avtomobila je namreč odredil preiskovalni sodnik in šele z izvršitvijo te odredbe je bilo odkrito skupno deset zavojev, v katerih se je nahajala droga. V takem položaju in ko zahteva ne izpodbija same odredbe preiskovalnega sodnika o preiskavi osebnega avtomobila, ni razlogov za izločitev na navedeni način pridobljenih dokazov in tudi ne za sklepanje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe glede zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev analize telesnih tekočin, odvzetih obsojenemu D.B. v zaporu v K. in to presojo tudi utemeljilo (1. odstavek na 3 strani sodbe sodišča 2. stopnje). Zavrnitev dokaznega predloga temelji na ugotovljenih dejstvih, za presojo katerih ni potrebno zaslišanje izvedenca. Ne gre torej za odločilno dejstvo, o katerem bi se moralo sodišče druge stopnje izrecno opredeliti. Sodišče druge stopnje je pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, presodilo ter v zvezi z očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo oziroma rutinsko opravilo z deli izpovedb prič, tudi priče D.P., utemeljilo (obrazložitev drugostopenjske sodbe v 2. odstavku na 3 strani). Navedba zahteve, da sodišče druge stopnje nima razlogov, zakaj pritrjuje prvostopenjskim razlogom glede izpovedbe priče P., je posplošena in je zato ni mogoče preizkusiti. To velja tudi za nadaljnjo trditev, da sodišče ni ocenjevalo odsotnosti kateregakoli materialnega dokaza. Pri tem je treba poudariti, da po 1. odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje presodi v obrazložitvi sodbe navedbe pritožbe. Po razlagi, ki jo je sprejela sodna praksa, se sodišče druge stopnje ne spušča v presojo pritožbenih navedb, ki niso pravnorelevantne in tudi ni dolžno odgovarjati na pritožbene navedbe, ki so posplošene oziroma nekonkretizirane. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Sodišče je na podlagi izvida in mnenja izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo mag. G.K. presodilo, da vse zasežene snovi vsebujejo heroin in so mamilo z snovno zmesjo heroina, 6-MAM, aciteliranega kodeina, kofeina in paracetamola. Izvedenka je tudi pojasnila, da so zaseženi vzorci mamila vsebovali nizko koncentracijo heroina, okrog 1 %, poudarila pa tudi, da je bil v vzorcih v približno enakih koncentracijah prisoten tudi 6-MAM. Celokupni delež droge (heroina in 6-MAM) pa je znašal približno 2 % do približno 3 % pri določenih vzorcih, pri vseh ostalih pa se je gibal znotraj tega intervala. Nobenega dvoma ni, da gre za mamilo, katerega uporaba povzroča značilne učinke heroina oziroma 6-MAM. V izreku pravnomočne sodbe je sicer navedeno, da je obsojenec M.F. zaradi prodaje izročil substanco, ki je razglašena za mamilo in sicer 4.686,16 g heroina, klub temu pa ni mogoče sprejeti trditve zahteve, da je zaradi tega podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona. Sodišče je namreč v zvezi z vsebnostjo heroina v zaseženem mamilu preskrbelo izvedensko mnenje in na tak način navedeno okoliščino ugotovilo ter jo v pravnomočni sodbi tudi obrazložilo. Ne glede na to, da je količina heroina, ki ga je vsebovalo mamilo, vprašanje dejanskega stanja, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP), je ob upoštevanju takega postopanja sodišče imelo v vidu, za kakšno mamilo je šlo ter, kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (1. odstavek 12 strani), to okoliščino upoštevalo tudi pri odmeri kazni.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).