Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, ki temeljijo na teoretičnem izhodišču, da dvoje pooblastitev, ki ju izjavi nakazovalec, sami zase ne moreta ustvarjati obveznosti med nakazancem (toženko) in prejemnikom nakazila (tožnica).

Z asignacijo asignant/nakazovalec (V., d.d.) pooblasti asignata/nakazanca (toženko), da tretjemu asignatarju/prejemniku nakazila (tožnici) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (1. odstavek 1037. člena OZ). S sprejemom nakazila, ki je abstrakten pravni posel, nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, zato mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna. Ker gre hkrati za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), določbe 3. odstavka 23. člena gradbene pogodbe (toženka ni bila stranka te pogodbe) ni mogoče razumeti drugače, kot da gre (le) za pooblastilo V., d.d. v smislu 1035. člena OZ, ki pa toženke v razmerju do tožnice ne zavezuje. Pritožbeno sodišče torej meni, da toženka ni sprejela nakazila že s samim podpisom gradbene pogodbe z V., d.d. in je v določbi 3. odstavka 23. člena dopuščena le možnost izvedbe neposrednih plačil podizvajalcem (tožnici).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožeči plača 120.716,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2012 do plačila in 4.610,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka se v pravočasni pritožbi najprej ne strinja s stališčem sodišča, da ima pogodbeno določilo o neposrednem plačilu podizvajalcem s strani naročnika v skladu z ZJN-2 in Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika z izvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba) pravne učinke nakazila po 1035. členu OZ. Meni, da stališče ni ustrezno obrazloženo, tudi zato, ker se je sodišče sklicevalo le na odločbo VSL II Cp 1934/2013, ni navedlo nobenega člena ZJN-2 in se sklicevalo le na Uredbo in s tem kršilo 125. člen Ustave RS. Iz obrazložitve tožnica razume le, da naj bi dala vnaprejšnji pristanek za sprejem nakazila, kar je absurdno, saj gre za abstraktni pravni posel in nakazanec izgubi vse kavzalne ugovore. Takemu sklepu nasprotuje že gramatikalna razlaga 1036. člena OZ, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Nemogoče je govoriti o abstraktni obveznosti akceptanta, če višina terjatve sploh ni znana, akcept pa naj bi bil dan že vnaprej. Ker ni pravega akcepta, je v obravnavani zadevi sploh ni mogoče uveljavljati posebnega zastaralnega roka. Celo tožnica ni nikoli zatrjevala obstoja asignacijskega razmerja, pa bi morala vsaj pavšalno zatrjevati akcept asignacije, kar je za toženko pomembno zaradi ugovora zastaranja. Graja tudi dejanske zaključke sodišča in sicer da je tožnica opravljena dela dovolj specificirala že z neprerekanim ponudbenim predračunom, da je V., d.d. situacije potrdil in da toženka ni dokazala dinamike plačevanja svojih obveznosti V. d.d. na podlagi cesijskih pogodb. Pritožba nasprotuje še razlogom sodišče prve stopnje glede vprašanja ali je toženka sploh zavezana k spoštovanju predpisov s področja javnega naročanja, ker sama meni, da nima statusa naročnika po ZJN-2. 3. V pravočasnem odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe, pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka je kot naročnik v postopku javnega naročanja z družbo V. d.d. kot glavnim izvajalcem na podlagi izvedenega postopka oddaje javnega naročila z dne 28.10.2008 sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo nadomestnega hotela objekta M. zdravilišča in letovišča D. r. (Hotel A.). V okviru izvajanja te pogodbe je V., d.d. sklenil s tožnico dne 1.4.2009 pogodbo št. 1300/260285/09. 6. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da mora toženka spoštovati predpise s področja javnega naročanja, ker gre za drugo osebo javnega prava iz 4. alineje prvega odstavka 3. člena ZJN-2. Ker je v njih odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe, se pritožbeno sodišče na razloge v 22. točki obrazložitve v celoti sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

7. Tožnica svoj zahtevek do toženke, s katero ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu, temelji na več pravnih podlagah. Prvenstveno meni, da je kot podizvajalka glavnega izvajalca družbe V., d.d., upravičena od naročnika (toženke) neposredno terjati izplačilo za opravljeno delo na podlagi šestega odstavka 4. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in na njegovi podlagi sprejetega podzakonskega akta, Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika z izvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba) in določb o asignaciji (1035. člen OZ in naslednjih).

8. Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da ima tožnica neposreden zahtevek za plačilo opravljenih storitev do toženke, utemeljilo (v povezavi z ZJN-2 in Uredbo) s tem, da je v pogodbo med naročnikom (toženko) in glavnim izvajalcem (V., d.d.) vnesena določba o neposrednem plačilu podizvajalcem s strani naročnika (tretji odstavek 23. člena gradbene pogodbe(1)). Sodišče se je sklicevalo na odločbo VSL II Cp 1934/2013 z dne 5.2.2014 in zaključilo naslednje: ?Takšno pooblastilo ima pravne učinke nakazila v smislu 1035. člena OZ in vključitev te klavzule v pogodbo hkrati pomeni, da je toženka kot nakazanec nakazilo tudi sprejela oziroma obljubila. Ob izpolnjenih predpostavkah, ki jih določa Uredba, med prejemnikom nakazila in nakazancem nastane abstraktno dolžniško razmerje v smislu prvega odstavka 1037. člena OZ, med nakazovalcem in nakazancem pa razmerje v smislu drugega odstavka 1045. člena OZ. Če je v takem primeru nakazilo dano na podlagi nakazančevega dolga, ga mora(1) nakazanec izpolniti prejemniku nakazila neposredno, na podlagi pogodbe in zakona. Ponoven akcept nakazila s strani toženke ni potreben.?

9. Na tem mestu pritožbeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je višje sodišče že večkrat obravnavalo zahtevke podizvajalcev do naročnikov, v več zadevah celo (drugih) podizvajalcev zoper istega naročnika v zvezi z istim glavnim izvajalcem ter istim poslom(2). Pregled odločb kaže, da so stališča glede pravne narave pogodbenega določila iz 23. člena obravnavane gradbene pogodbe različna in da so mnenja glede učinkov pooblastila deljena tudi v teoriji(4). Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, ki temeljijo na teoretičnem izhodišču(5), da dvoje pooblastitev, ki ju izjavi nakazovalec, sami zase ne moreta ustvarjati obveznosti med nakazancem (toženko) in prejemnikom nakazila (tožnica).

10. Z asignacijo asignant/nakazovalec (V., d.d.) pooblasti asignata/nakazanca (toženko), da tretjemu asignatarju/prejemniku nakazila (tožnici) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (prvi odstavek 1037. člena OZ). S sprejemom nakazila, ki je abstrakten pravni posel, nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, zato mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna(6). Ker gre hkrati za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), določbe tretjega odstavka 23. člena gradbene pogodbe (toženka ni bila stranka te pogodbe) ni mogoče razumeti drugače, kot da gre (le) za pooblastilo V., d.d. v smislu 1035. člena OZ, ki pa toženke v razmerju do tožnice ne zavezuje. Pritožbeno sodišče torej meni, da toženka ni sprejela nakazila že s samim podpisom gradbene pogodbe z V., d.d. in je v določbi tretjega odstavka 23. člena dopuščena le možnost izvedbe neposrednih plačil podizvajalcem (tožnici).

11. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči v teoriji in praksi, da je zakonodajalec z določili ZJN-2 želel zagotoviti mehanizme za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem, kadar izvajalec nastopa pri izvajanju del s podizvajalci. V spornem obdobju je ZJN-2 (šesti odstavek 4. člena) dajal pooblastilo vladi, da s podzakonskim aktom (Uredba) zaradi zagotovitve finančne discipline, določi pravila tako, da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem. Uredba daje možnost in določa pogoje, pod katerimi je možno neposredno plačilo glavnega naročnika podizvajalcu (5. člen Uredbe). Po izrecni določbi 3. člena Uredbe v primerih javnih naročil, pri izvedbi katerih so vključeni podizvajalci, naročnik v pogodbi z glavnim izvajalcem pridobi pooblastilo za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu oziroma podizvajalcem. Ob sicer jasnem namenu zakonodajalca pa je odgovor, ali določba tretjega odstavka 23. člena gradbene pogodbe s sklicevanjem na besedilo Uredbe že vzpostavlja tristransko (abstraktno) asignacijsko razmerje, po mnenju pritožbenega sodišča še vedno nikalen. Do določbe 71. člena ZJN-2, ki nakazuje na obvezno asignacijo, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo, ker je bila uzakonjena šele z novelo ZJN-2B(7), ki je začela veljati 11. 4. 2010).

12. Po povedanem na v sodbi navedeni pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnica je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek še na drugih pravnih podlagah, ki jih sodišče prve stopnje ni izčrpalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na trditveno podlago tožbeni zahtevek temelji še na določbi 631. člena OZ, na pravilih o neupravičeni pridobitvi in na odškodninski podlagi (plačila faktorjem na podlagi neveljavnih cesijskih pogodb). Utemeljenost zahtevka bo treba preveriti še na podlagi določb o odstopu terjatve (417. člen OZ in naslednji).

13. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ki se glasi: ?Izvajalec pooblašča naročnika za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s podzakonskim aktom, izdanim na podlagi šestega odstavka 4. člena ZJN-2. Op. št. (2): Po mnenju sodišča ne gre za možnost izbire.

Op. št. (3): Glede iste tožene stranke II Cp 1934/2013, II Cp 2304/2014, II Cp 3086/2013 in II Cp 3114/2013, v zadevi drugega naročnika npr. I Cpg 1311/2014, I Cpg 1711/2013 in druge.

Op. št. (4): Primerjaj npr. dr. Vesna Kranjc, Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naročil, Pravosodni bilten 1/2014, strani od 95 do 118 in mag. Maja Potočnik, Uroš Križanec, Praktična vprašanja neposrednih plačil podizvajalcem v javnem naročanju, Pravna praksa št. 3, letnik 2013 (priloga).

Op. št. (5): GV Založba, Ljubljana 2004, Komentar OZ, četrta knjiga, R. Vrenčur, stran 1082. Op. št. (6): Enako sklep VSL II Cp 3086/2013 in sklep II Cp 3114/2013. Op. št. (7): Uradni list RS št. 19/2010.