Jedro

V fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 52843/2011 z dne 30. 10. 2011 zoper osumljenega M. Š. odredil pripor iz pripornega razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja izdelovanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 306. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po četrtem in drugem odstavku 221. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 52843/2011 z dne 1. 11. 2011 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedena sklepa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil osumljenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa v celoti razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi, razveljavi pa naj tudi sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 30. 10. 2011, s katerim je bila osumljencu prepovedana komunikacija v priporu.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sklep pritožbenega sodišče potrebno razveljaviti že iz razloga, ker je senat odločil zgolj o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi o pritožbi zoper sklep, s katerim se je osumljencu prepovedalo pošiljanje in sprejemanje pisem in drugih pošiljk.

6. Pritrditi je potrebno zagovorniku, da z izpodbijanim sklepom senat ni odločil o zagovornikovi pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika, s katerim je odredil prepoved komunikacije. S tem pa senat ni kršil pravil kazenskega postopka. Senat z enim sklepom odloči tedaj, kadar je več pritožb vloženih zoper isti sklep, ne pa tudi v primeru, ko se z več pritožbami ali v okviru ene pritožbe izpodbijajo različni sklepi. Kolikor torej senat o zagovornikovi pritožbi v delu, ki se nanaša na sklep o odreditvi prepovedi komunikacije, ni odločil niti s posebnim sklepom, bo slednje moral šele storiti. Navedeno pa na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, ne more imeti nikakršnega vpliva.

7. Zagovornik pritožbenemu sodišču nadalje očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z utemeljitvijo, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, pač pa je zgolj pavšalno navedlo, da so iz izpodbijanega sklepa razvidni obširni in podrobni razlogi, ki opravičujejo odreditev pripora.

8. Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o njih zavzeti stališče in ga ustrezno obrazložiti. Pritožbeno sodišče je dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Zahtevanemu standardu obrazložitve je zadoščeno tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja. V obravnavanem primeru je iz obrazložitve drugostopnega sklepa mogoče razbrati, da se je senat s pritožbenimi navedbami seznanil, vendar je sprejel razloge prvostopnega sodišča, iz katerih tudi po oceni senata izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kazniva dejanja na način, kot je opisan v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora. V povezavi z razlogi prvostopenjskega sklepa, s katerimi je senat v celoti soglašal, so bile pritožbene navedbe tako zadovoljivo presojene.

9. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev pravic obrambe ter navaja, da sodišče osumljencu in zagovorniku niti ob zaslišanju 30. 10. 2011 ni izročilo kopij prilog h kazenski ovadbi. Ker je zagovornik navedene kopije prejel šele 31. 10. 2011, osumljenec ni bil seznanjen z dokazi, na podlagi katerih je bil zoper njega odrejen pripor, zaradi česar na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ni mogel podati svojega zagovora.

10. Po petem odstavku 128. člena ter 73. členu ZKP imata osumljenec in njegov zagovornik pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 18. 12. 1996 mora imeti zagovornik tudi v fazi predkazenskega postopka, kadar gre za odločanje o odreditvi pripora, možnost seznaniti se z dokazi, ki osumljenca obremenjujejo. Zagovornik ima pravico pregledati in prepisati spise ter si ogledati zbrane dokazne predmete, še preden je osumljenec zaslišan oziroma še preden sodišče odloči o priporu. Zagovornik v zahtevi ni izkazal, da obrambi navedena možnost ni bila dana. Iz zapisnikov o zaslišanju osumljenca pred preiskovalnim sodnikom ne izhaja, da bi obramba bodisi 28. 10. 2011, ko je bil osumljenec priveden pred preiskovalnega sodnika, bodisi pred zaslišanjem osumljenca dne 30. 10. 2011, zahtevala pregled in prepis dokaznega gradiva. Osumljenec je ob zaslišanju dne 30. 10. 2011 v svoj zagovor povedal zgolj, da ni imel dostopa do prilog h kazenski ovadbi, zato v celoti zanika kazniva dejanja, medtem ko je zagovornik predlagal, da mu sodišče izroči kopije prilog h kazenski ovadbi. Obramba vpogleda v spis ni zahtevala. Zagovornik, razen zahteve da se obrambi izročijo kopije spisa, ni storil ničesar za pregled spisa, zato kršitev pravic obrambe ni podana.

11. Zagovornik sodišču prve stopnje nadalje očita, da sklepa o odreditvi pripora ne bi smelo opreti na zapisnik o preiskavi elektronske naprave z dne 29. 8. 2011. Po oceni zagovornika se navedeni zapisnik ne nanaša na istovetno kopijo trdega diska, ki je bila zasežena v okviru hišne preiskave dne 30. 5. 2011. Iz zapisnika namreč izhaja, da je bila zadnja prijava v operacijski sistem dne 24. 7. 2011, torej po tem, ko je bila računalniška oprema že zasežena.

12. V fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče v tej fazi postopka presoja le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je osumljenec izvršil kaznivo dejanje, pri čemer takšne odločitve ne sme opreti zgolj na tiste dokaze, ki so že na prvi pogled nezakoniti oziroma pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker v obravnavanem primeru ne gre za tak dokaz, je sodišče zaključke o obstoju utemeljenega suma nanj lahko oprlo, neskladnost, na katero opozarja zagovornik, pa bo lahko stvar razčiščevanja in presoje v nadaljnjem postopku.

13. Zagovornik v nadaljevanju zahteve podaja vrsto navedb, s katerimi uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je ocena škode napačna; da je pretežni del kupnine za stanovanje prispevala Z. Š.; da oseba „dread“ oziroma „1“ ni potrdila, da je osumljenec; da so osebni podatki osumljenca znani širši javnosti ter da osumljenec v komunikaciji s tretjimi osebami zagotovo ne bi navajal svojih osebnih podatkov. S takšnimi navedbami zagovornik izpodbija obstoj okoliščin, na podlagi katerih je sodišče z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma ugotovilo, da je osumljenec izvršil kazniva dejanja, na način, kot je opisan v izpodbijanem sklepu. Na zmotno ugotovljeno dejansko stanje merijo tudi navedbe zagovornika, da je sodišče obstoj utemeljenega suma nepravilno oprlo na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave z dne 1. 7. 2011, ki se nanaša na drugo časovno obdobje, ter da je zmotno zaključilo, da podlago za utemeljen sum predstavljajo kazniva dejanja, ki naj bi jih izvršila G. in B. Ker zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP), teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo.

14. Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornika, da ni izkazan obstoj pripornega razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

15. Sodišči prve stopnje je zaključke o obstoju koluzijske nevarnosti oprlo na verjetnost, da osumljenec sledove kaznivih dejanj hrani na do sedaj neznanih lokacijah, te sledove pa bi lahko uničil s pomočjo programske opreme za kriptiranje TrueCrypt, ki jo je osumljenec tudi sicer uporabljal. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je osumljenec podatke na svoji računalniški opremi že uničil, tako da je med izvedbo hišne preiskave izključil delujoče elektronske naprave, posledično pa so podatki, zaradi uporabe programske opreme TrueCrypt postali nedostopni za kriminaliste. Vrhovno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da navedene okoliščine (obstoja katerih Vrhovno sodišče ne presoja) dajejo podlago za utemeljeno in konkretno bojazen, da bo osumljenec na prostosti uničil dokaze, ki lahko bistveno vplivajo na potek kazenskega postopka. Osumljenec je potek kazenskega postopka že oviral, prav tako pa ima možnost, da s pomočjo programske opreme uniči dokaze, ki še niso bili odkriti, pri čemer niti ni pomembno, ali je uporaba takšne programske opreme pravno dopustna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da je podana nevarnost personalne koluzije. Iz razlogov prvostopnega sklepa izhaja, da je osumljenec G. svetoval, da se morata dogovoriti, kako bosta uskladila svoje zagovore, s čimer je izkazal aktivnost v smeri vplivanja na priče. Navedeno ravnanje, po presoji Vrhovnega sodišča, daje realno podlago za sklepanje, da bo osumljenec na prostosti tudi na tak način oviral potek kazenskega postopka.

16. Vrhovno sodišče prav tako soglaša s prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da bo osumljenec na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. V obravnavanem primeru je sodišče zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na dejstvo, da sta bila zoper osumljenca že začeta dva kazenska postopka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Poleg tega je bila zoper osumljenca kazenska ovadba zaradi istovrstnega kaznivega dejanja vložena že 25. 1. 2007, vendar je bil kazenski pregon odložen. Kot okoliščino, ki kaže na ponovitveno nevarnost, je sodišče navedlo še dejstvo, da je osumljenec brez zaposlitve, izvrševanje kaznivih dejanj pa mu predstavlja vir dohodka, pravilno pa je presodilo tudi osumljenčeve izjave, ki kažejo na to, da bo z izvrševanjem istovrstnih ter celo bolj nevarnih kaznivih dejanj nadaljeval. Navedenih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati navedbe zagovornika, da osumljenec za istovrstno kaznivo dejanje še ni bil obsojen. Tudi okoliščina, da je bila osumljencu zasežena vsa računalniška oprema, ponovitvene nevarnosti ne odpravlja, saj je bila osumljencu vsa računalniška oprema enkrat že zasežena, pa ga slednje ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Kolikor pa zagovornik trdi, da osumljenec ni brez prihodkov, saj opravlja priložnostna dela, s tem ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

17. Zahteva za varstvo zakonitosti pa ne more uspeti niti z navedbami, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo o zagovornikovem predlogu za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni pri nezakonito izvršeni preiskavi osumljenčevega stanovanja oziroma da o izločitvi dokazov ni odločilo pred izdajo izpodbijanega sklepa. O izločitvi dokazov, na katere se po določbah ZKP sodna odločba ne sme opirati, sodišče ne odloča s sklepom o odreditvi pripora, pač pa preiskovalni sodnik, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke izda poseben sklep, s katerim izloči navedene dokaze iz spisov oziroma predlog stranke za izločitev dokazov zavrne (drugi odstavek 83. člena ZKP). Golo dejstvo, da sodišče pred odločitvijo o priporu takšnega sklepa ni izdalo, na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ne more imeti vpliva. Ker zagovornik v zahtevi ne navaja, zaradi katerih razlogov naj bi bila hišna preiskava izvedena nezakonito ter na katere nezakonito pridobljene dokaze naj bi sodišče oprlo izpodbijani sklep o odreditvi pripora, pa Vrhovno sodišče tudi ni moglo opraviti presoje v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

18. Kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je delno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.