Jedro

Ko je A. M. oddal tožniku stanovanje (pred pravnomočnostjo sodbe), je bil njegov pravni položaj nasproti tožniku (in le v njunem medsebojnem razmerju) enak položaju imetnika stanovanjske pravice. Zato tožnik ni bil v stanovanju brez pravnega naslova in se ne more sklicevati na določilo 3. odstavka 50. člena ZSR. Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se izvršilni naslov zoper A. M. razteza tudi na tožnika (1. odstavek 76. člena ZSR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je zoper tožnika nedopustna izvršba, ki teče pri Temeljnem sodišču v ..., na predlog upnika, zoper dolžnika A.M. zaradi izpraznitve stanovanja, ter obsodilo toženo stranko na plačilo pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Njeni pritožbi je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Po izselitvi imetnika stanovanjske pravice D.M., ki se je izselil 1981.leta, se njegov sin A. ni nikoli vselil v stanovanje. V prazno stanovanje se je vselil tožnik, ki je v stanovanju več kot 2 leti. Zato je pridobil stanovanjsko pravico. Sodba sodišča druge stopnje je slabo obrazložena in je kontradiktorna. Po eni strani ugotavlja, da A. M. ni imel na stanovanju nobene pravice, nato pa, da se izvršilni naslov nanaša tudi na tožnika. Tako sodišče druge stopnje ni povedalo, na podlagi katerih dejstev in predpisov se izvršilni naslov zoper M. nanaša tudi na tožnika. Tudi če se šteje, da je A. M. dovolil tožniku, da se v stanovanje vseli, bi moralo sodišče druge stopnje oceniti pravno relevantnost tega dovoljenja glede na uporabo 50.člena ZSR. Tudi če bi tako dovoljenje res bilo, bi ga bilo potrebno obravnavati kot da ga ni, saj ga A. M. ne bi smel dati. Zakon ne pozna nadaljevanja stanovanjske pravice. Razen tega A. M. ni bil imetnik stanovanjske pravice in zato je tudi tožnik ne bi mogel nadaljevati.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik prišel v stanovanje z dovoljenjem A. M., ter da je zoper M. pravnomočna sodba na izselitev iz spornega stanovanja, z dne 19.9.1986 (sodba na podlagi katere teče izvršilna zadeva, v kateri je bil revident napoten na pravdo).

V citirani pravdni zadevi sicer A. M. ni uspelo dokazati, da bi pridobil stanovanjsko pravico, vendar za razmerje med tožnikom in toženo stranko to dejstvo ni odločujoče. Med sedanjima pravdnima strankama ni bilo nikoli sporno in to sta tudi ugotovili obe predhodni sodišči, da se je v stanovanje vselil na podlagi dogovora oz. pogodbe z M. in da je v stanovanje prišel pred pravnomočnostjo sodbe zoper M.. Sodišče prve stopnje je pri pravni oceni razmerja med A. M. in tožnikom ugotovilo, da je taka podnajemna pogodba nična, in da ima zato tožnik v pomenu določil Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82, 14/84, uporaba na podlagi 158. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS št. 18/91-I) lahko status nezakonito vseljenega. Pri tem pa je spregledelo, da je v obravnavani zadevi za opredelitev tožnikovega pravnega položaja nasproti stanodajalcu, tožnikova pravica le akcesorna t.j. odvisna od statusa A. M.. Zato se tožnik, ob tem da je dogovor z A. M. izpolnjeval vrsto let in sebi v prid, ne more nasproti stanodajalcu uspešno sklicevati na nezakonitost podstanovalske pogodbe. Ko je A. M. oddal tožniku stanovanje (pred pravnomočnostjo sodbe), je bil njegov pravni položaj nasproti tožniku (in le v njunem medsebojnem razmerju) enak položaju imetnika stanovanjske pravice. Zato tožnik ni bil v stanovanju brez pravnega naslova in se ne more sklicevati na določilo 3. odstavka 50. člena ZSR. Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se izvršilni naslov zoper M. razteza tudi na tožnika (1. odstavek 76. člena ZSR).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, v pravdi ni bilo.

Tožeča stranka uveljavlja še bistvene kršitve določb pravdnega postopka in trdi, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva in kontradiktorna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da upoštevaje podano razlago materialnega prava, smiselno očitane bitsvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, v pravdi ni bilo. Sodba sodišča druge stopnje ima ugotovitve o odločilnih dejstvih (t.j. dejstva, ki določajo tožnikov položaj nasproti toženi stranki) in ti razlogi si niso med seboj v nasprotju. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).