Jedro

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je podan, če je podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, navedena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 5.1.2008 zoper obdolženega I.G. po 1. odstavku 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 7.1.2008 zagovornikovo pritožbo zavrnil. Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 192. člena in 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, podrejeno pa se zavzema za nadomestitev pripora s prepovedjo približevanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njenem stališču izpodbijana sklepa navajata razloge o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja in tudi razloge o obstoju ponovitvene nevarnosti. Zahteva ne navaja, v čem naj bi bila podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, predvsem pa ne obrazloži vpliva procesne kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe.

Odgovor vrhovne državne tožilke je vrhovno sodišče vročilo ob obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po zagovornikovih navedbah gre pri obdolžencu za nekaznovano osebo, zoper katero tudi ne teče noben drug postopek za kaznivo dejanje. Tudi okoliščine, v katerih živi in okoliščina, da se je oškodovana L.M. iz obdolženčeve hiše dejansko odselila 3.1.2008, ne kažejo na nevarnost, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje nasilništva. V nasprotnem primeru pa po oceni vložnika zahteve zadostuje za odpravo ponovitvene nevarnosti milejši ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP. Poudarja tudi, da zaslišane priče niso potrdile grožnje s strelnim orožjem, kar zatrjuje oškodovanka. Prav tako niso navedle, da bi bil obdolženec do oškodovanke in do bivše soproge grob, jima grozil, kaj šele posegel po strelnem orožju. Glede te navedbe oškodovanke obstaja vsaj realen dvom o njeni resničnosti.

Po 1. odstavku 201. člena ZKP se sme odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je hkrati podan eden od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke iste določbe.

Na obstoj utemeljenega suma je preiskovalna sodnica sklepala na podlagi podatkov in dokazov, ki so bili predhodno zbrani. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je povzela (sklep preiskovalne sodnice, 2. odstavek na 3. strani) njihovo bistveno vsebino, tudi vsebino zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki jo je vložila oškodovana L.M. in pri tem celovito presodila zbrano dokazno gradivo. Zunaj obravnavni senat je soglašal z ugotovitvami preiskovalne sodnice in pritrdil presoji, da je obdolženec utemeljeno osumljen kaznivih dejanj, ki so mu očitana. Z navedbami, s katerimi vložnik zahteve opozarja na vsebino izjav prič glede obdolženčeve grobosti in groženj ter izraža dvom o verodostojnosti oškodovankinih navedb, napada dokazno presojo, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Priporni razlog iz 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot tudi subjektivne narave, v katerih morata biti glede na stališče sodne prakse podane vsaj ena objektivna in ena subjektivna.

Sodišče je ugotovilo, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve večjega števila nasilnih ravnanj, ki so potekala po podatkih spisa v relativno kontinuiranem časovnem obdobju in s stopnjevanjem nasilja. Gre za objektivno okoliščino, povezano s težo kaznivega dejanja. Sodišče je tudi navedlo, na podlagi katerih dejstev sklepa, da gre pri obsojencu za osebo, ki je nagnjena k nasilju in k fizičnemu obračunavanju z osebami, s katerimi živi. Slednje pomeni, da je ugotovilo tudi okoliščino subjektivne narave (osebne lastnosti obdolženca). Prav tako je utemeljilo, zakaj je odreditev pripora v tem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi (2. odstavek 202. člena ZKP) in zakaj je podana sorazmernost med takim ogrožanjem in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Zato je izpodbijani sklep zakonit. Drugačne presoje obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne narekujejo navedbe zahteve, ki se nanašajo na obdolženčevo prejšnje življenje in tudi ne sklicevanje na razmere, v katerih živi ter na okoliščino, da se je oškodovanka dne 3.1.2008 dejansko izselila iz obdolženčeve hiše. To okoliščino je sodišče presodilo in utemeljilo, da v spisu ni zanesljivih podatkov, da se je navedenega dne oškodovanka izselila z naslova P., L. in hkrati tudi ocenilo, da prepoved približanja določenemu kraju ali osebi ni ukrep, s katerim bi bilo mogoče odvrniti ponovitveno nevarnost. Pri tem je treba opozoriti, da Vrhovno sodišče presoja zakonitost odreditve pripora glede na dejstveno podlago, ki je bila ugotovljena ob odločanju. Če se stanje stvari v zvezi z odločilnimi dejstvi spremeni tako, da prenehajo razlogi, ki so narekovali odreditev pripora, lahko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog obdolženca pripor odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom, če so za to dani pogoji (3. odstavek 192. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega I.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).