Jedro

S splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil (za vse dolgove po izvršilnem naslovu je upnik vsekakor vedel). Upnik navadno dolžniku odpusti natančno določen dolg, s katerim ugasnejo tudi stranske pravice. Veljaven pa je veljaven tudi splošni odpust dolga, s katerim upnik dolžniku odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij. Splošni odpust dolgov ima enake pravne posledice kot odpust natančno določenega dolga. Odpuščeni dolgovi prenehajo, ko dolžnik soglaša z odpustom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v 1. in naložitvenem delu 3. točke izreka potrdi.

II.Upnik in druga dolžnica sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru po izteku roka z dne 21. 7. 2023 ugodi in se izvršilni postopek ustavi (1. točka izreka sklepa), da se ugovor po izteku roka z dne 17. 5. 2024 zavrže (2. točka izreka sklepa) in da je upnik dolžan povrniti dolžnikoma stroške ugovornega postopka v znesku 373,32 EUR v 8 dneh; v delu, ki presega znesek priznanih stroškov, se zahteva dolžnikov zavrne (3. točka izreka sklepa).

2.Zoper 1. in naložitveni del 3. točke izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da vsebina 2. in 3. odstavka 3. člena prodajne pogodbe z dne 21. 12. 2022 (v nadaljevanju: prodajna pogodba), sklenjene med upnikom in dolžnikom A. A., predstavlja do višine 250.000 EUR pobot terjatev, v preostalem delu pa odpust dolga. Pojasnilo je, da je z odpustom dolga do A. A. prenehala tudi odgovornost solidarne dolžnice B. A., zato je terjatev upnika prenehala po mnenju sodišča tudi v razmerju do nje. Predmet izpodbijanega sklepa je domnevni odpust dolga in ustavitev izvršbe v delu, ki presega zneske, za katere je bila izvršba že ustavljena s sklepi z dne 23. 2. 2023, 22. 3. 2023 in 13. 7, 2023. Zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom terjatve upnika so namreč pravno napačni. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bila prodajna pogodba z dne 21. 12. 2022 (v nadaljevanju: prodajna pogodba), na 3. člen katere se opira sodišče prve stopnje glede odpusta dolga, sklenjena izključno med upnikom in dolžnikom A. A. Iz prodajne pogodbe, kot tudi iz ostalih listinskih dokazov v spisu, je jasno razviden namen in izrecna dikcija upnika, da so s sklenjeno prodajno pogodbo pobotane terjatve med upnikom in A. A. in drugače tudi ni mogoče razlagati 3. člena pogodbe. Zato iz listinskih dokazov, na katere se je oprlo sodišče, jasno izhaja, da je bil očiten namen upnika, da uredi medsebojne terjatve izključno z dolžnikom A. A., to je bil tudi namen sklenitve prodajne pogodbe. Prav tako navedeno izrecno izhaja iz zadnjega odstavka 3. člena, po katerem se je upnik zavezal, da bo ustavil vse izvršilne postopke, ki jih bo imel na tisti dan odprte proti kupcu (op. mišljeno proti prodajalcu) - torej proti sopogodbeniku in dolžniku A. A. Smiselno enako izhaja tudi iz predzadnjega odstavka 3. člena prodajne pogodbe, ki določa, da se pobotajo vse terjatve in obveznosti med pogodbenima strankama, tako da druga do druge ne bosta imeli več nobenih odprtih terjatev in obveznosti. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da izjave, ki navajajo, da so vse terjatve in obveznosti poravnane ali pobotane, brez jasne in nedvoumne izjave upnika o odpustu terjatve, ne pomenijo odpusta dolga. Za veljaven odpust dolga je namreč potrebna jasna izjava upnika, da ne bo zahteval izpolnitve terjatve, in soglasje dolžnika (319. člen OZ). Tudi pri ti. splošnem odpustu mora biti izjava o odpustu dolga jasna in nedvoumna, sicer se šteje, da odpust ni bil dan. Na tej podlagi navedenega zapisa v 3. členu prodajne pogodbe, da se "pobotajo vse terjatve in obveznosti med pogodbenima strankama, tako da druga do druge ne bosta imeli več nobenih odprtih terjatev in obveznosti" ni mogoče šteti kot splošni odpust dolga, temveč kvečjemu kot poravnavo med upnikom in dolžnikom A. A. Na podlagi navedenega je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da navedena dikcija predstavlja izjavo o odpustu dolga. Prav tako pa je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi 3. člena prodajne pogodbe prenehala tudi obveznost dolžnice B. A. do poplačila preostalega dolga, ki je predmet tega izvršilnega postopka, da je torej na podlagi prodajne pogodbe prenehala predmetna terjatev, posledično pa je odpadla odgovornost dolžnice B. A. Sodišče prve stopnje se je namreč pri tem oprlo na 1. odstavek 397. člena OZ, spregledalo pa 2. odstavek 397. člena OZ, ki določa, da če je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti. To pomeni, da odpust dolga enemu solidarnemu dolžniku ne pomeni odpusta drugim solidarnim dolžnikom, razen če je to izrecno dogovorjeno. Smiselno enako velja za poravnavo med upnikom in enim izmed dolžnikov. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila dolžnica B. A. po pooblaščencu, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, v obliki notarskega zapisa sklenjene posojilne pogodbe, poroštvene pogodbe in sporazuma o zavarovanju upnikove denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, SV 436/2011 z dne 17. 6. 2011. V njem sta se dolžnika za plačilo izterjevane terjatve zavezala kot solidarna poroka in plačnika. Dne 21. 7. 2023 sta dolžnika vložila v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor, v katerem sta uveljavljala, da je dolžnik A. A. z upnikom 21. 12. 2022 sklenil pogodbo o prodaji nepremičnin s katero je bil dolg dolžnikov do upnika v celoti poplačan, med strankama pa ne obstoji nobena medsebojna terjatev več.

6.Sodišče prve stopnje je ugovoru po izteku roka ugodilo z obrazložitvijo, da je 21. 12. 2022 sklenjena prodajna pogodba med dolžnikom A. A. kot prodajalcem in upnikom kot kupcem ključnega pomena za predmetno terjatev in izvršilni postopek. Razvidno je, da sta bili predmet prodaje nepremičnini, ki sta bili predhodno (po ustavitvi izvršbe nanju pa nič več) predmet predmetnega izvršilnega postopka. Iz določbe prvega odstavka 3. člena pogodbe je razvidno, da se kupnina (sicer določena na 400.000,00 EUR) poravna na način, da je del v višini 150.000,00 EUR kupec (upnik) dolžan nakazati na račun hipotekarne upnice dolžnika, preostali del v višini 250.000,00 EUR pa se poravna tako, da pogodbeni stranki na dan notarske overitve podpisa prodajalca na pogodbi izvedeta pobot medsebojnih terjatev in obveznosti tako, da se prej navedena kupčeva obveznost plačila preostalega dela kupnine po pogodbi, v celoti pobota s kupčevo terjatvijo do prodajalca, ki izhaja iz naslova posojilne pogodbe v notarskem zapisu, ki predstavlja izvršilni naslov. Stranki sta se dogovorili, da bodo z dnem izročitve za zemljiško knjigo sposobne listine, ki bodo kupcu omogočale uspešen vpis lastninske pravice na nepremičninah, pobotane vse terjatve in obveznosti med pogodbenima strankama, tako da druga proti drugi ne bosta imeli več nobenih odprtih terjatev in obveznosti. Na tej podlagi pa se kupec zaveže, da bo nemudoma po prejemu za zemljiško knjigo sposobne listine ustavil vse izvršilne postopke, ki jih bo na tisti dan imel odprte proti prodajalcu. Iz navedene določbe 3. člena prodajne pogodbe jasno izhaja, da tudi terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka, preneha, saj stranki terjatev, ki so predmet prenehanja, nista kakorkoli omejili. Poleg tega med strankama ni sporno, da je bil izpolnjen v pogodbi navedeni pogoj, ki predstavlja izročitev za zemljiško knjigo sposobnih listin, ki bodo kupcu (upniku) omogočale vpis lastninske pravice na nepremičninah. Terjatev, ki se izterjuje v tem postopku je torej na podlagi prodajne pogodbe prenehala. Ob tem, da je na podlagi prodajne pogodbe predmetna terjatev prenehala, je odpadla odgovornost dolžnice B. A. za njeno poravnavo, saj terjatve ni več, s tem pa tudi dolžnica nima biti za kaj odgovorna. Vsebina drugega in tretjega odstavka 3. člena prodajne pogodbe predstavlja ob predpostavki pobota terjatve le do višine 250,000,00 EUR, vsebino odpusta morebitnega preostalega dolga. Sodišče meni, da dogovor o tem, da so medsebojno pobotane vse terjatve (in obveznosti) med pogodbenima strankama tako, da druga proti drugi ne bosta imeli več nobenih odprtih terjatev (in obveznosti), po vsebini predstavlja splošen odpust dolgov, ki je naveden v določbi 322. člena OZ. Po določbi prvega odstavka 397. člena OZ pa tudi velja, da so z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom, prosti obveznosti tudi drugi dolžniki. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7.Dolžnika sta v obravnavani zadevi uveljavljala dopusten ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ (pobot in odpust dolga) v zvezi s 56. členom ZIZ. Gre namreč za ugovorni razlog, s katerim dolžnik prereka obstoj terjatve oziroma uveljavlja, da izvršba ni dopustna, ker terjatve, ki mu je sicer naložena v izpolnitev z izvršilnim naslovom, v celoti ali delno ni več. Je tipičen ugovor materialnega prava, saj z njim dolžnik zatrjuje nastop tistih dejanskih stanov, na obstoj katerih materialno pravo veže sankcijo prenehanja obveznosti. Med takšne ugovore sodijo izpolnitev, pa tudi na primer pobot, odpust dolga ali prenovitev pogodbe, nastop razveznega pogoja...

8.Višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje napačni (v zvezi z odpustom dolga - prenehanja terjatve za 250.000,00 EUR zaradi pobota upnik ne prereka). Meni namreč, tako kot sodišče prve stopnje, da je v nepobotanem delu terjatev prenehala zaradi (splošnega) odpusta dolga.

9.Po določbi 319. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Pogodbeni stranki lahko izjavita svojo voljo izrecno ali s konkludentnimi dejanji. Predvsem izjava upnika mora biti jasna in nedvoumno usmerjena na posledico. Zgolj pasivnosti upnika pri izterjavi še ni mogoče šteti za namen odpustitve. Po drugi strani pa dolžniku ni treba posebej izrecno izjavljati, da sprejema odpust. Zadošča že, če po upnikovi izjavi pokaže, da nima več namena izpolniti obveznost. V skladu z drugim odstavkom 319. člena OZ je odpust dolga neoblična pogodba in nastane že s sporazumom obeh strank, ne da bi bilo treba voljo izjaviti v posebni obliki. Ob tem višje sodišče dodaja, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), še pri razlagi (objektivno) spornih določb pa je treba iskati skupen namen pogodbenih strank in ne morebiti zgolj namen ene od strank.

10.Poleg tega po določbi 322. člena OZ velja, da s splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil (za vse dolgove po izvršilnem naslovu je upnik vsekakor vedel). Upnik navadno dolžniku odpusti natančno določen dolg, s katerim ugasnejo tudi stranske pravice. Veljaven pa je veljaven tudi splošni odpust dolga, s katerim upnik dolžniku odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij. Takšna izjava upnika je po presoji višjega sodišča namreč jasna in nedvoumno usmerjena na posledico prenehanja dolga in v nasprotju s pritožbenim stališčem pomeni splošen odpust dolgov. Splošni odpust dolgov ima enake pravne posledice kot odpust natančno določenega dolga. Odpuščeni dolgovi prenehajo, ko dolžnik soglaša z odpustom. Na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da upnikovih materialnopravnih stališč ne potrjujejo stališča v sodni praksi, na katero se sklicuje. VSL sodba II Cp 1287/2016 ne zajema enakega dejanskega stanja, kot obravnavana zadeva, VDSS sodba Pdp 8/2016 se nanaša na neodpovedljivo pravico (regres za letni dopust), prav tako VDSS sodba Pdp 1665/2014, v zadevi VSC sklep Cp 2004/2004 dejansko stanje ne vključuje tudi splošnega odpusta dolga, sodbe II Ips 353/2025 v javno dostopnih bazah niti ni moč najti, v zadevi VSL sklep I Cpg 641/2016 pa gre za odločanje o sodnih taksah ter ni vključeno dejansko stanje splošnega odpusta dolga.

11.Višje sodišče tudi ne pritrjuje upnikovi pritožbi, da je bil učinek sklenjene prodajne pogodbe le ureditev razmerij s prvim dolžnikom ter da ni prenehala tudi obveznost druge dolžnice. Drugi odstavek 1017. člena določa, da porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Skladno z 1020. členom OZ več porokov za neki dolg odgovarja solidarno. V prvem odstavku 397. člena OZ pa je določeno, da so z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prosti obveznosti tudi drugi dolžniki. Za uporabo drugega odstavka 397. člena OZ po presoji višjega sodišča ni podlage, saj je poleg pobota prišlo do splošnega odpusta obveznosti, s čimer je upnikova terjatev prenehala v celoti. Po prvem odstavku 395. člena OZ namreč sicer vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da preostala dolžnica za obveznost, ki je prenehala, ne more biti odgovorna. Po vsem povedanem je sodišče prve stopnje pravilno v celoti ugodilo ugovoru po izteku roka v korist obeh dolžnikov.

12.Posebnih pritožbenih navedb glede odločitve o stroških postopka upnik sicer ne podaja, vendar pa je spričo njegovega neuspeha v ugovornem postopku tudi ta pravilna (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

13.Neutemeljeno pritožbo je po pojasnjenem višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v 1. in naložitvenem delu 3. točka izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Druga dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Dr. Damjan Orož, Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, Doktorska disertacija, str. 151, ki se sklicuje tudi na Diko, Ovršni zakon, stran 77.

2M. Juhart, E-paket obligacije s komentarjem OZ, Portal Tax-Fin-Lex, Komentar 319. člena OZ.

3Ravno tam, Komentar 322. člena OZ. Glej tudi odločbi VDSS Sodba Pdp 224/2017-2 in Pdp 703/2015.

4Ravno tam.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 55, 55/1, 55/1-8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 319, 319/2, 322

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.