Jedro

Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 15. 4. 2024 ter zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica ponovno zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 9. 2. 2022 (I. in II. točka izreka). Odločilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo tudi od 10. 2. 2022 do vključno 31. 3. 2023, ko je na podlagi sodne razveze prenehalo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 10. 2. 2022 do 31. 3. 2023 prijaviti v socialna zavarovanja in jo vpisati v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka); da ji je dolžna plačati nadomestilo plače za obdobje in v zneskih, kot izhajajo iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) ter ji plačati denarno povračilo v višini 14.044,20 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka sodbe). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo in sicer obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 10. 2. 2022 do vključno 31. 3. 2023 nad prisojenimi zneski v V. točki izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti dalje; denarno povračilo nad prisojenim zneskom (še za 5.443,16 EUR) - VII. točka izreka. Odločilo je še, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati stroške postopka v višini 2.221,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2.Zoper sodbo v VI. in VIII. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zniža znesek prisojenega denarnega povračila, prav tako višino prisojenih stroškov postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo kriterije po 118. členu ZDR-1. Sodelovanje pri zaposlitvenem načrtu ZRSZ ne dokazuje, da se je tožnica odzvala na poslana vabila, slednjih tudi ni mogoče šteti kot dokaz, da je tožnica dejansko iskala zaposlitev. Tožnica ni iskala zaposlitve, saj ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo, da se je prijavila na kakšno prosto delovno mesto. Sodišče je izpoved tožnice tolmačilo v nasprotju s tem, kar je bilo izrečeno, tj. da je tožnica iskala zaposlitev izključno preko ZRSZ. Tožnica je z zaposlitvijo odlašala, dokler je bila prepričana, da v postopku lahko uspe. Zmotna je ugotovitev, da je bila tožnica izučena zgolj za poklic frizerke, dejansko je imela izobrazbo tudi za druge kozmetične in lepotne storitve, ki so na trgu zelo iskane. Tudi če teh del ni opravljala, jih je pa znala in bi jih v okviru svojih omejitev lahko opravljala. Delo administratorke, ki ga je opravljala pri toženi stranki, je iskano delo. To dokazuje tudi dejstvo, da je tožnica takoj, ko se je odločila, zaposlitev tudi dobila. Tožničine omejitve pri delu ne predstavljajo resne ovire za zaposlitev. Toženi stranki ni mogoče očitati hujše oblike krivde za to, da je bila izredna odpoved kasneje pravnomočno ugotovljena za nezakonito. Dejstvo, da je sodišče tožnici v okviru reparacije prisodilo nadomestilo plače za skrajšan delovni čas 4 ure, ne more biti kriterij, skladno s katerim bi sodišče nato prisodilo višje denarno povračilo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica prejemala tudi denarno nadomestilo s strani ZPIZ. Denarno povračilo v višini 12-kratnika osnove je odmerjeno previsoko. Tožnici je bilo v zadnjih treh mesecih izplačano nadomestilo plače in ne plača, sodišče pa bi moralo upoštevati nadomestilo plače, ki bi tožnici pripadalo za 4 urni delovni čas, saj gre tožnici pravica do skrajšanega delovnega časa skladno z odločbo ZPIZ že od 1. 3. 2021 dalje. Sodišče se do tega dejstva ni opredelilo in je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede stroškov postopka navaja, da tožnici ne pripada 200 točk za zagovor, saj je pooblaščenka toženi stranki zgolj izročila pisni zagovor in drugih aktivnosti ni izvedla, lahko bi ga poslala po e-pošti, zato je ta strošek nepotreben. Prav tako je nepotreben strošek vseh treh pripravljalnih vlog, saj je tožnica v njih zgolj ponavljala svoje predhodne navedbe. Tožnica tudi ni v celoti uspela s svojim zahtevkom, saj je bila tožba delno zavržena, prav tako je z reparacijskim zahtevkom uspela le v deležu 50 %, ter ni v celoti uspela z zahtevkom, ki se nanaša na denarno povračilo.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preizkusu izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi neposredno ali posredno opredelilo do vseh odločilnih navedb tožene stranke in torej ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno izpostavlja pritožba.

6.Prvostopenjsko sodišče je v obravnavanem individualnem delovnem sporu odločalo po delni spremembi sodbe opr. št. I Pd 151/2022 z dne 17. 10. 2023 v pritožbenem postopku. Z odločitvijo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 289/2023 z dne 17. 10. 2023 je namreč pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane dne 21. 12. 2021, nezakonito prenehalo z dnem 9. 2. 2022. V preostalem je sodbo razveljavilo. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo o trajanju delovnega razmerja po 9. 2. 2022, o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na predlog tožnice, o reparaciji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, o denarnem povračilu po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter o povračilu stroškov postopka.

7.Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Upoštevalo je tožničino starost ob odpovedi (56 let), čas zaposlitve pri toženi stranki (37 let), možnosti za novo zaposlitev (njeno izobrazbo - srednjo frizersko šolo, pri čemer je pravilno upoštevalo, da dela v tem poklicu nikoli ni opravljala; dejstvo, da je invalid III. kategorije), pravice, ki jih je uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja (bila je brez nadomestila za čas brezposelnosti, kot invalid III. kategorije pa je prejemala delno nadomestilo v višini 294,78 EUR mesečno) in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (odpoved je bila nezakonita iz vsebinskih razlogov). Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tudi, da se je tožnica s 1. 4. 2023 zaposlila, vendar je zaposlena le za določen čas (pri čemer pa je upoštevalo, da bo kmalu izpolnila pogoje za starostno upokojitev). Na podlagi navedenih kriterijev ji je utemeljeno prisodilo denarno povračilo v višini 12 mesečnih plač.

8.Tudi po presoji pritožbenega sodišča je višina prisojenega povračila primerna in ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah. Glede na to, da ima tožnica kot invalid III. kategorije omejitve (fizično lažje in psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega ritma in tempa dela, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, v hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih sklepnih kotov, deloma sede, deloma stoje, s hojo po ravnem tereni, s krajšim delovnim časom od polnega - odločba ZPIZ z dne 2. 11. 2021 - A8), upoštevajoč tudi njeno izobrazbo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je težje zaposljiva. Tožnica ima res zaključeno srednjo šolo za frizerske, kozmetične in druge lepotne storitve (to med strankama ni sporno), vendar tega poklica nikoli ni opravljala. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ocenilo, da navedena formalna izobrazba ne vpliva bistveno na zaposlitvene možnosti tožnice. Ob dejstvu, da tožnica dela v svojem poklicu nikoli ni opravljala in je torej v njem brez delovnih izkušenj, so neutemeljene povsem pavšalne pritožbene navedbe, da bi storitve v tem poklicu, ki naj bi bile na trgu iskane, lahko opravljala. Z ničemer pa niso izkazane niti pritožbene navedbe, da bi tožnica v okviru svojih omejitev kot invalid III. kategorije ta dela dejansko lahko opravljala.

9.Sodišče prve stopnje je tožničino izpoved ustrezno dokazno ocenilo in je ni tolmačilo v nasprotju s tem, kar je bilo izrečeno. Pravilno je ugotovilo, da ne držijo trditve tožene stranke, da tožnica zaposlitve sploh ni iskala, temveč da si je sprva zaposlitev iskala le prek Zavoda RS za zaposlovanje. Tožnica je v postopku vsekakor dokazala, da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlitev iskala. Slednje je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo na podlagi njene izpovedi ter predloženih listin (vabil ZRSZ ter zaposlitvenega načrta, A34, A35), ki dokazujejo, da se je tožnica prijavila na ZRSZ ter kot aktivni iskalec zaposlitve sledila navodilom in priporočilom zavoda. Ob upoštevanju dejstva, da ima ZRSZ pristojnost, da osebo, ki ne sodeluje aktivno z zavodom, v evidenci brezposelnih preneha voditi, pri čemer takšni osebi prenehajo tudi vse pravice, vezane na prijavo v to evidenco, ter ob dejstvu, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času iz evidence ZRSZ odjavljena (tega toženka niti ni trdila), ne morejo biti uspešne pritožbene navedbe, da prijava na ZRSZ ne dokazuje, da je tožnica dejansko iskala zaposlitev. Tudi v individualnih delovnih sporih velja načelo proste presoje dokazov. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov.

10.Tožnica je po prenehanju delovnega razmerja kot invalid III. kategorije prejemala zgolj delno nadomestilo v višini 294,78 EUR. Drugih dohodkov in prejemala, niti jih tožena stranka ne zatrjuje. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da naj bi tožnica z novo zaposlitvijo zavestno odlašala, predstavljajo zgolj neživljenjska pritožbena ugibanja, ki za predmetno zadevo niso relevantna. Med strankama ni sporno, da so na trgu dela administratorji iskan kader, vendar pa tožena stranka spregleda, da tožnica kot invalid III. kategorije dela ne more opravljati v polnem delovnem času, ter da potrebuje stvarne razbremenitve pri delu, kar vse vpliva na njene zaposlitvene zmožnosti tudi za takšno delovno mesto. Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče toženi stranki očitalo hujšo obliko krivde, temveč je v okviru presoje okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in odmere ustreznega denarnega povračila pravilno upoštevalo zgolj dejstvo, da je bila odpoved nezakonita iz vsebinskih (in ne morda procesnih) razlogov.

11.Tudi nadaljnji kriterij (pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja), je sodišče prve stopnje ustrezno umestilo v presojo višine denarnega povračila. Utemeljeno je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnici reparacijo priznalo le za krajši delovni čas. Pri tem pa je izpostaviti, da sodišče skladno z 118. členom ZDR-1 prisodi enotno denarno povračilo, upoštevajoč vse navedene kriterije skupaj, slednji pa v konkretnem primeru, kot pojasnjeno, upravičujejo odmero v prisojeni višini dvanajstih plač. Dosojeno denarno povračilo v konkretnem primeru ustreza individualnim okoliščinam na strani tožnice in je ustrezno umeščeno med denarna povračila, prisojena podobnih primerih (Pdp 146/2022, Pdp 252/2021, Pdp 73/2020, Pdp 735/2022, VIII Ips 293/2016).

12.Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila za osnovo upoštevati nadomestilo plače, ki bi tožnici pripadalo za skrajšani štiri urni delovni čas, ker gre tožnici pravica do skrajšanega delovnega časa skladno z odločbo ZPIZ že od 1. 3. 2021 dalje. Resda gre glede na odločbo ZPIZ (A8) pravica do skrajšanega delovnega časa tožnici že od 1. 3. 2021, vendar iz dokaznega postopka izhaja, da ta pravica s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi še ni bila realizirana, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v 11. in 23. točki obrazložitve. Tudi če bi bila realizirana, pa ima skladno z drugim odstavkom 67. člena ZDR-1 delavec, ki dela krajši delovni čas, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice iz delovnega razmerja (med katerimi je tudi pravica do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1) pa kot delavec, ki dela polni delovni čas, razen če je z ZDR-1 drugače določeno. ZDR-1 glede pravice do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 za delavca, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne določa kaj drugače, kot je predpisano v drugem odstavku 67. člena ZDR-1. Za osnovo za odmero denarnega povračila je zato sodišče utemeljeno upoštevalo plačo, kot je tožnici pripadala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za poln delovni čas. Tudi ni podlage, da bi se pri osnovi za odmero denarnega povračila upoštevalo nadomestilo plače. ZDR-1 v 118. členu kot osnovo za odmero določa plačo delavca in ne nadomestila plače, pravilo o odmeri denarnega povračila pa je tudi sicer potrebno ustrezno oziroma smiselno razlagati, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno vzelo v obzir in kot osnovo za odmero povračila pravilno upoštevalo plačo, ki bi tožnici pripadala, če bi delala (osnovno plačo z dodatkom za delovno dobo).

13.Odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP ter v skladu z Odvetniško tarifo je pravilna, tudi s tem v zvezi podana pritožbena graja pa neutemeljena. Tožnici je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo 200 točk za zastopanje na zagovoru (tar. št. 14/1). Pooblaščenka tožnice se je zagovora dne 17. 12. 2021 nedvomno udeležila, na zagovoru je predložila pisni zagovor tožnice. Tožena stranka je sama v odgovoru na tožbo pojasnila, da je vodja SENP na zagovoru tožničino pooblaščenko seznanil tudi z dejstvom, da je bila za tožnico pripravljena nova pogodba o zaposlitvi in pooblaščenki pogodbo predložil na vpogled. Udeležba pooblaščenke na zagovoru in tam opravljena ravnanja utemeljujejo prisojeno nagrado. Ne drži nadalje niti, da so bile tri pripravljalne vloge nepotrebne, zato sodišče za njih ne bi smelo prisoditi stroškov. Vse tri vloge so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča potrebne, saj je v njih tožnica odgovarjala na navedbe tožene stranke ter za svoje navedbe predlagala dokaze. Še posebej to velja za prvo pripravljalno vlogo, prav tako drugo, ki predstavlja odgovor na navedbe tožene stranke v vlogi, ki jo je slednja vložila na prvem naroku in za katero je sodišče tožnici dodelilo rok za odgovor. Potrebna pa je bila tudi tretja vloga, saj predstavlja odgovor tožnice na navedbe tožene stranke glede posredovanja pogodbe o zaposlitvi po navadni pošti, ki jih je tožena stranka podala v drugi pripravljalni vlogi. Dejstvo, da je tožnica le delno uspela z zahtevkom za plačilo denarnega povračila ter da ji je bila prisojena reparacija za krajši delovni čas, ne vpliva niti na višino stroškov zastopanja, do katerih je upravičena, niti na delež njenega uspeha. Denarnega povračila, o katerem odloča sodišče ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, namreč ni mogoče šteti kot poseben denarni zahtevek, saj spada v okvir spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Enako velja za reparacijski zahtevek. Tožnica je uspela s ključnim tožbenim zahtevkom, ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, s katerim pa niso nastali posebni stroški (zavrženje v delu, v katerem je ponovno zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo dne 9. 2. 2022), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je upravičena do povračila vseh stroškov postopka (153/3. člen ZPP).

14.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato je glede na uspeh tožnici dolžna plačati utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka in sicer stroške za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk - tč. 1b in 4 tar. št. 16 OT), 2 % materialnih stroškov (7,5 točk) ter 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Višje priglašenih stroškov tožnici ni priznalo, ker za njih ni podlage v OT.

-------------------------------

1Skladno z 129. členom Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če med drugim ni aktivni iskalec zaposlitve, razen, če je obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom (deveta alineja 129. člena ZUTD). V skladu z 11. členom ZUTD se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če izpolnjuje obveznosti, med katerimi je tudi obveznost udeležbe zaposlitvenih razgovorov na vabilo zavoda, obveznost, da se javi zavodu v 15 dneh po poteku roka za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti, določene v zaposlitvenem načrtu iz 113. člena ZUTD in obveznost, da uresničuje vse druge dogovorjene aktivnosti v zaposlitvenem načrtu.

2Primerjaj: VSRS Sodba in sklep VIII Ips 190/2018.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.