Jedro

Sodišče mora v vsaki odločbi odločiti o stroških postopka in če tega ne stori, ni mogoče z izdajo posebnega sklepa nadomestiti takšne odločitve. Po drugem odstavku 93. člena ZKP postopa sodišče le, če o višini stroškov postopka ni podatkov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Kpr 145/2007 z dne 13. 4. 2010 zavrnil zagovornikovo zahtevo za odmero stroškov zagovora kot neutemeljeno. Senat Okrožnega sodišča v Celju je sklepom Ks 295/2010 z dne 17. 5. 2010 zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno odločbo in obdolžencu prizna stroške za zagovor ali pa v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo odločitev in sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena in jo je treba zavreči. V prvi vrsti poudarja, da zahteva za varstvo zakonitosti s strani obrambe zaradi stroškov kazenskega postopka ni dopustna. Zahteva za varstvo zakonitosti je namenjena izpodbijanju kršitev glede glavne stvari in še nekaterih drugih odločitev, ki močno posegajo v pravice in svoboščine obdolženca, ne pa glede takoimenovanih stranskih odločitev kazenskem postopku. Pa tudi če bi bila, v konkretnem primeru zgolj z izpodbijanjem prvostopenjske odločbe ni mogoče doseči zaželjenega rezultata, zato ni podan pravni interes za takšno zahtevo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku, obdolženec pa kljub obvestilu sodne pošiljke ni dvignil. Zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil. 5. V tej zadevi je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom Ks 16/2010 z dne 11. 1. 2010 odločil, da se zahteva za uvedbo preiskave, ki jo je zoper obdolženega J. K. vložilo Okrožno državno tožilstvo v Celju, zavrne kot neutemeljena. Sklep (list. št. 181) ne vsebuje odločitve o stroških kazenskega postopka.

6. Zagovornik je z vlogo z dne 10. 2. 2010 priglasil stroške obdolženčevega zagovora. Predlagal je, da sodišče prizna in odmeri s sklepom stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2010 dalje do plačila. Preiskovalni sodnik je zagovornika z dopisom Kpr 145/2007 z dne 10. 3. 2010 pozval, da po 41. členu Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS 67/2008 z dne 4. 7. 2008, ZOdvT) priglasi stroške zagovora po tarifi, veljavni od 1. 1. 2009 dalje. Zagovornik je 26. 3. 2010 odgovoril s pojasnilom, da so bili stroški priglašeni po odvetniški tarifi, ki je veljala v času začetka kazenskega postopka ter se skliceval na 41. člen Zakona o odvetniški tarifi, ki predpisuje, da se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo zakona, nagrada in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi. Po njegovem stališču se je kazenski postopek začel v letu 2007 in je zato priglasitev stroškov z dne 10. 2. 2010 pravilna.

7. Preiskovalni sodnik je zahtevo za odmero stroškov zavrnil kot neutemeljeno. Po njegovi oceni se sodni postopek ni začel z vložitvijo zahteve Okrožnega državnega tožilstva v Celju za opravo preiskave. Vsa procesna dejanja je sodišče opravljalo v času, ko je veljala odvetniška tarifa, ki velja od 1. 1. 2009 dalje. Dejansko do uvedbe sodnega postopka sploh ni prišlo, ker je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena.

8. Sklep preiskovalnega sodnika je izpodbijal s pritožbo zagovornik. Zunajobravnavni senat je zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, je senat pritrdil stališču preiskovalnega sodnika, ki se nanaša na razlago in uporabo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, prav tako pa utemeljil, da zagovornik oziroma odvetnik kljub pozivu in napotilu sodišča k uporabi odvetniške tarife ni podal zahteve za povračilo stroškov v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

9. Po določbi prvega odstavka 93. člena ZKP je treba v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek, ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške in kolikšni so. V drugem odstavku istega člena je predpisano, da izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek.

10. Iz teh zakonskih določb povsem jasno sledi, da mora sodišče v vsaki odločbi, torej tudi v sklepu, s katerim zunajobravnavni senat zavrne tožilčevo zahtevo za opravo preiskave (sedmi odstavek 169. člena ZKP), odločiti o stroških postopka. Če sodišče tega ne stori, ni mogoče z izdajo posebnega sklepa nadomestiti takšne odločitve. Po drugem odstavku 93. člena ZKP namreč postopa sodišče le, če o višini stroškov postopka ni podatkov. Te določbe ne predpisujejo postopanja sodišča v situaciji, ko ni odločeno o tem, kdo je dolžan povrniti stroške postopka. Zakon o kazenskem postopku bivše države (Ur. l. SFRJ št. 4/77) je v tretjem odstavku 96. člena vseboval določbo, po kateri je sodišče lahko pozneje odločilo o stroških postopka, če o njih ni bilo odločeno v sodbi ali sklepu o ustavitvi postopka, vendar je ta določba s poznejšimi spremembami in dopolnitvami bila črtana (Ur. l. SFRJ št. 14/85). Prav tako takšne določbe nima veljavni zakon o kazenskem postopku.

11. S sklepom, s katerim je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil zahtevo za opravo preiskave, ni bilo odločeno o stroških postopka. Obdolženec oziroma zagovornik te pomanjkljivosti, ki dejansko pomeni kršitev zakona, ni izpodbijal s pritožbo. Zato z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki bi jo lahko vložil le zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo, ne more izpodbijati zakonitosti pravnomočnega sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevo za odmero stroškov zagovora.

12. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti (425. člen ZKP) ter v posledici tega odločilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso (98. a člen ZKP).