Jedro

V času zakonske zveze povečana vrednost poslovnega deleža, ki ga je pridobil eden od zakoncev pred sklenitvijo zakonske zveze, spada v posebno premoženje tega zakonca. V sistemu zasebne lastnine spada namreč povečanje vrednosti kapitala v premoženje tistega, ki ima v lasti kapital, saj je temelj za prisvajanje lastninska pravica in ne delo.

Sodna praksa sicer omogoča, da bivši zakonec v določenih primerih z obligacijskim zahtevkom za izplačilo protivrednosti svojega deleža na stvari doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, a le v primerih, če za to obstajajo posebne okoliščine. Tudi če se opravlja delitev v pravdi, pa je primerno, da se opravi delitev celotnega premoženja, ki je predmet zahtevka. Zgolj delna delitev skupnega premoženja ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka tako spremeni, da glasi: "Delež tožeče stranke na skupnem premoženju predstavlja 15 %, delež tožene stranke na skupnem premoženju predstavlja 85 %. V presežku se tožbeni zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe glede deležev na zgoraj ugotovljenem skupnem premoženju zavrneta."

II. V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 778,36 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank štirisobno stanovanje z dvema kabinetoma št. 32 na naslovu L. v L., označeno z ID znakom 0001-31 k. o. X, garaža številka 58 v medetaži v poslovno – stanovanjski stavbi L. v L., označena z ID znakom: 0001 – 413 k. o. X in terjatev v obliki kupnine od prodaje premoženja točk vzajemnih skladov R. A., R. B., R. O. in G. v višini 792.836,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Določilo je delež tožeče stranke na skupnem premoženju 8 %, delež tožene stranke pa 92 %, v presežku pa tožbeni zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe glede deležev na ugotovljenem skupnem premoženju zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja 97,14 % poslovnega deleža v osnovnem kapitalu podjetja B., d. o. o., L., v nominalni vrednosti 303.613,01 EUR ter tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati 396.418,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v izreku sodbe navedenih posameznih zneskov do plačila (II. točka izreka). V celoti je zavrnilo sledeč nasprotni tožbeni zahtevek toženca: na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi 97,14 % delež v osnovnem kapitalu družbe B., d. o. o., da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani na stanovanju, vpisanem kot del stavbe 0001-31 (ID ...) k.o. X v L. dovoli vpis lastninske pravice na tožnico do 1/1000 celote, v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani pa pri delu osnovnega kapitala družbe B., d. o. o. vpiše imetništvo tožnice do 1/1000 celote oziroma 3.125,52 EUR ter da se pri v izreku navedenih enotah premoženja v investicijskih skladih, ki jih upravlja R., katerih imetnik je toženec, dovoli vpis lastništva tožnice do 0,1 % in toženca do 99,9 %, da je tožnica dolžna tožencu plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, da je v skupno premoženje pravdnih strank sodil tudi 100 % delež v osnovnem kapitalu družbe I., d. o. o. oziroma S., d. o. o. in da je znašal delež tožnice 0,1 %, delež toženca pa 99,9 %, tožnica pa je dolžna tožencu plačati vrednost odtujenega 100 % poslovnega deleža 16.298,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, da je tožnica dolžna tožencu plačati 68.038,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve nasprotne tožbe do plačila ter znesek 16.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek nasprotne tožbe, da je v skupno premoženje pravdnih strank pred odtujitvijo sodilo stanovanje v C. ID znak 0002 – 1 in da je tožnica dolžna tožencu plačati njegov delež 99,9 % vrednosti prodane nepremičnine 36.630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na ugotovitev, da je v skupno premoženje pravdnih strank pred odtujitvijo sodilo za 70.000,00 EUR enot premoženjskega investicijskega sklada G. tožnica pa je dolžna plačati tožencu 99,9 % vrednosti in sicer 69.930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). V ostalem je sodišče prve stopnje nasprotno tožbo delno zavrglo (V. točka izreka) v delu, v katerem je štelo, da se v podrednem tožbenem zahtevku ponovno uveljavljajo povsem enaki tožbeni zahtevki. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica zoper zavrnilni del svoje tožbe v točkah I in III izreka, toženec pa izpodbija odločitev v obsodilnem delu v točkah I. in II. izreka sodbe. Oba se pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče povzema le bistvene očitke v obeh pritožbah.

3. Tožnica v pritožbi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče neutemeljeno in v nasprotju s procesnimi pravili štelo kot prepozen njen dokaz s potrdilom o treningu varne vožnje, ki dokazuje njeno bivanje na B. 9 v L. že v letu 2000. Glede obstoja zunajzakonske skupnosti toženec podaja nasprotujoče trditve, zato mu sodišče, če bi upoštevalo navedeni dokaz, ne bi smelo slediti. Toženec je v vlogah smiselno zatrjeval ekonomsko skupnost že od leta 1999 dalje, ko je tožnici pomagal, zato ji niti ni bilo potrebno podajati nasprotnega dokaza v zvezi z začetkom zunajzakonske skupnosti. Okoliščina, da je imela tožnica še ob poroki s tožencem prijavljeno stalno prebivališče v C. na rojstnem naslovu, sama po sebi ne dokazuje, da je tožnica dejansko živela na drugem naslovu in ne s tožencem. Toženec bi moral ugovor višjega deleža na skupnem premoženju postaviti določno in substancirano, česar pa ni naredil, saj je ves čas zatrjeval, da je vse premoženje njegovo posebno premoženje, ki je nastalo iz prihrankov izpred zakonske zveze. Zato mu sodišče ob pomanjkanju ustrezne trditvene podlage ne bi smelo prisoditi višjega deleža na skupnem premoženju. Sodišče je obravnavalo nasprotno tožbo tožnika, čeprav ni bila plačana sodna taksa za celoten zahtevek, zato je nasprotna tožba nedopustna. Zmotno je stališče sodbe, da poslovni delež družbe B., d. o. o., zaradi tega, ker naj bi bila družba ustanovljena leta 1990, ne spada v skupno premoženje, pri čemer pa sta poslovni delež obe stranki zahtevali. Za konkreten primer judikat II Ips 387/2011 ni uporabljiv. Povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe – bilančnega dobička, ki je plod dela enega od zakoncev, se šteje kot skupno premoženje zakoncev. Dobiček podjetja, ki je ustvarjen iz osebnega dohodka toženca, je skupno premoženje, ki je zgolj spremenilo obliko. Zato je skupno premoženje poslovni delež, ki je bil dokapitaliziran z dobičkom, ki izvira iz skupnega premoženja. Pri določanju višine deležev na skupnem premoženju je sodišče prve stopnje uporabilo matematični izračun, pri tem pa ni navedlo, zakaj je v tem delu odstopilo od sodne prakse. Iz naslova nege otrok v prvem letu je sodišče tožnici priznalo le 0,4 % od priznanih 8 %, kar je materialnopravno zmotno in ni v skladu s sodno prakso. Stališče sodišča, da študij tožnice ne prestavlja dela oziroma prispevka družinski skupnosti, ker je bila odsotna od doma zaradi študija, je nerazumljivo in v škodo tožnici, ki je bila zaposlena, skrbela za družino in otroka in se šolala ter sama plačevala varuške na roke. Gospodinjsko pomočnico pa je imela zaposleno v svojem podjetju in jo je plačevala preko pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, čeprav jih je tožnica v tej zvezi ponudila in predlagala, oprlo se je le na izjave prič, ki sta jih stranki predlagali pri dokazovanju izvenzakonske skupnosti. Napačno je stališče, da je mogoče ugotoviti višji prispevek tožnice le v prvem letu starosti otrok. Pomoč v gospodinjstvu enkrat na teden ne predstavlja večine gospodinjskih del. Sodišče ne ovrednoti ustrezno okoliščine kredita, ki sta ga pravdni stranki najeli pri Banki X, d. d. za plačilo kupnine za stanovanje v L. Sredstva, pridobljena s kreditom, tvorijo skupno premoženje tudi, če kredit odplača le eden od zakoncev. Sodišče je arbitrarno tožencu določilo kar 92 % na skupnem premoženju, ne da bi toženec v tej smeri podal ustrezne trditve in zatrjeval svoj večji prispevek. Osebni dohodki pravdnih strank po zakonu tvorijo skupno premoženje, zato se tudi kupnina od prodaje poslovnega deleža družbe I. G., d. o. o., mora šteti kot prihodek obeh strank in ne le toženca. Glede zavrnitve zahtevka zaradi izplačila zneska 396.418,12 EUR obrazložitev sodišča ne drži. Tožnica je razloge, ki upravičujejo civilno delitev v pravdi, natančno in podrobno obrazložila. Predlagan način delitve je smotrn za dokončno ureditev medsebojnih razmerij med pravdnima strankama.

4. Toženec v pritožbi navaja, da glede razpada ekonomske in življenjske skupnosti pravdnih strank tožnica ni podala konkretnih trditev, zato sodišče tožbenemu zahtevku ne more v ničemer ugoditi in bi ga moralo zavrniti. Niti stanovanje, niti garaža ne moreta predstavljati skupnega premoženja, ker ni izkazano, da bi pravdni stranki svoja sredstva in prihodke, pridobljene z delom v času trajanja skupnosti, namenili za plačilo kupnine zanju. Glede na višino prejemkov iz naslova osebnega dela pravdnih strank sta ustvarili manj, kot je znašala mesečna potreba za preživljanje in skrb za gospodinjstvo družine. Tudi točke investicijskih skladov ne spadajo v skupno premoženje, ker niso bile kupljene in plačane s sredstvi, ki sta jih pravdni stranki ustvarili z delom v času trajanja skupnosti. Glede točk sklada G. pa je toženec v času zunajzakonske skupnosti kupil le 22037,51 točk, preostanek je kupil pred pričetkom skupnosti pravdnih strank. Tudi v času trajanja skupnosti je točke ostalih skladov toženec kupil s svojim posebnim premoženjem. Glede deleža na skupnem premoženju sodišče ni upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, da je družina za gospodinjstvo mesečno potrošila več, kot sta pravdni stranki skupaj zaslužili. To pomeni, da sta vsa sredstva, pridobljena z delom v času skupnosti, potrošila za preživljanje družine, zato nista iz sredstev, pridobljenih z delom, ustvarila nobenega skupnega premoženja, niti nista iz skupnih sredstev odplačala kredita pri Banki X. Zato bi moralo sodišče celoten tožbeni zahtevek zavrniti. Prispevek zakoncev k skrbi za gospodinjstvo in za otroke je zakonsko pravno odločilen pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju, vendar je ta presoja irelevantna v konkretnem primeru, ko v času skupnosti pravdnih strank ni nastalo nobeno skupno premoženje. Darilo S. B., matere toženca, v znesku 40.000,00 EUR, je potrebno upoštevati kot posebno premoženje na strani toženca v celoti in ne kot darilo, dano obema zakoncema po enakih delih. Ob upoštevanju tega znaša tožničin prispevek k vrednosti skupno ustvarjenega premoženja le 5,9 % in ne 7,6 %, kot je zaključilo sodišče. Glede stanovanja v C. bi moralo sodišče upoštevati, da se je tožnica v zemljiško knjigo vknjižila v letu 2006, torej v času trajanja zakonske skupnosti, zato je to stanovanje predmet skupnega premoženja. Pri odmeri pravdnih stroškov je sodišče napačno uporabilo določbe ZPP. Glede na celoto je tožnica s svojim zahtevkom uspela le v deležu cca 10-12 %, na drugi strani pa je bil toženec primoran vložiti nasprotno tožbo, s katero je uspel v večjem deležu. Glede na potek pravde in dejstvo, da je tožnica koristila vse oprostitve in brezplačno pravno pomoč, toženec pa je moral sam plačevati stroške izvedenca, bi moralo sodišče odločiti o povrnitvi stroškov glede na uspeh v postopku. Tožnica je stroške povzročila krivdno, ko je vtoževala daleč pretiran znesek oziroma ugotovitveni zahtevek iz naslova obsega in deleža na skupnem premoženju.

5. Tako tožnik kot toženka v odgovoru na pritožbo zanikata pritožbene trditve nasprotnika in se sklicujeta na pravilnost svojih stališč. Oba predlagata zavrnitev pritožbe ter zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

7. Tožeča stranka v pritožbi očita sodbi številne procesne kršitve, tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, a po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Izrek sodbe je le navidez sam s seboj v nasprotju, kajti treba je upoštevati, da je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje tožbo tožnice in nasprotno tožbo toženca, s katero je slednji uveljavljal svoj večji delež na ugotovljenem skupnem premoženju, pri čemer se njegov nasprotni tožbeni zahtevek glede obsega morebitno ugotovljenega skupnega premoženja delno pokriva s tožbenim zahtevkom tožnice. V obravnavani zadevi pa do nasprotja v izreku ni prišlo tudi zato, ker odločitev o zavrnitvi oziroma zavrženju nasprotnega tožbenega zahtevka ne vsebuje ugotovitve, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo nepremičnini in terjatve, zajete v I. točki izreka sodbe.

8. Tudi glede potrdila o prijavi na trening varne vožnje (priloga A36) prvostopenjsko sodišče ni ravnalo v nasprotju z določbo 286. člena ZPP o prekluziji, ker ni upoštevalo tega listinskega dokaza pri oceni nastanka zunajzakonske skupnosti. Tožnica je to dokazno listino vložila v spis po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo 8. 10. 2013, s četrto pripravljalno vlogo, vloženo 13. 12. 2013. Sklicevanje tožnice, da je listino vložila pravočasno, ker ji je sodišče dodelilo 30-dnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo toženca in ji nato ta rok s sklepom še podaljšalo za 30 dni, je neutemeljeno. Tožnici je bil rok dodeljen zgolj zato, da je lahko odgovorila na navedbe v pripravljalni vlogi tožene stranke, vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo. Da je med strankama začetek zunajzakonske skupnosti sporen, je bilo jasno že, ko je tožnica prejela odgovor na tožbo toženca, v katerem zanika njene trditve o skupnem življenju pred koncem leta 2001. Dokazno listino, s katero je dokazovala njuno skupno bivanje že pred tem, bi tožnica vložila pravočasno le, če bi dokazala, da te listine brez svoje krivde ni mogla predložiti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Pri tem pa pisna izjava M. K., ki jo je toženec kot dokaz vložil na prvem naroku za glavno obravnavo, na presojo pravočasnosti predložitve spornega dokaza ne vpliva.

9. Nadaljnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica vidi v tem, da je sodišče obravnavalo nasprotno tožbo toženca (njegov nasprotni tožbeni zahtevek je v bistvenem zavrnilo oziroma nasprotno tožbo zavrglo), čeprav naj toženec ne bi plačal celotne sodne takse, ampak le sodno takso v višini 10.485,00 EUR za vrednost spornega predmeta 1,059.298,18 EUR. Meni, da bi moral plačati višjo takso glede na vrednost spornega predmeta 1,878.003,82 EUR. Tudi v kolikor bi imela tožnica prav glede višje vrednosti spornega predmeta za odmero sodne takse za nasprotno tožbo, za pritožbo v tej smeri nima interesa. Sicer pa nima prav. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno odmerilo sodno takso za nasprotno tožbo od v tej vlogi označene vrednosti spornega predmeta. Upoštevalo je pojasnilo toženca, da je v nasprotni tožbi zajeta vrednost skupnega premoženja sporna le glede 50 %, saj mu tožnica v tožbi priznava delež na skupnem premoženju do tega odstotka. Ker ni navedel očitno prenizke vrednosti spornega predmeta, sodišče tudi ni postopalo po določbi tretjega odstavka 44. člena ZPP. Toženec je odmerjeno sodno takso za nasprotno tožbo pravočasno in v celoti plačal. 10. Tožnica se nadalje neutemeljeno sklicuje na procesne kršitve, ker da sodišče prve stopnje tožencu zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage ne bi smelo prisoditi višjega deleža na skupnem premoženju od zakonske domneve, saj je ves čas trdil, da je sporno premoženje njegovo posebno premoženje, skupnega premoženja pa nista ustvarila. Stališča sodne prakse, na katerega se tožnica sklicuje v pritožbi, da "ugovor posebnega premoženja ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju"1, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, kajti toženec je poleg ugovora posebnega premoženja svoj višji delež na skupnem premoženju jasno in določno ugovarjal tudi v nasprotni tožbi, četudi jo je vložil zgolj za primer, če bi sodišče ugotovilo obstoj skupnega premoženja. Tudi sicer je treba slediti novejšemu stališču sodne prakse2. Procesno ravnanje tožene stranke je treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. Obširna trditvena in dokazna podlaga toženca, s katero utemeljuje, da je sporno premoženje njegovo posebno premoženje ter (za vsak primer še) vložena nasprotna tožba, s katero tožnici priznava minimalni prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja, je vsekakor dovolj določen ugovor njegovega višjega deleža na skupnem premoženju. Pritožbeni očitek v zvezi s tem o protispisnosti, prav tako ni utemeljen, saj o odločilnih dejstvih pritožbeno sodišče ne vidi nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Toženec je v pritožbi neutemeljeno očital kršitev določb ZPP o izvajanju dokazov (212. – 214. člen ZPP) pri ugotavljanju začetka postopka za razvezo zakonske zveze kot časovne meje razpada njune življenjske in ekonomske skupnosti. Ker pravdni stranki nista podali o tem nobenih nasprotnih trditev, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nesporno pa sta bili v postopku razveze zakonske zveze od 29. 6. 2009, pri čemer njuna zakonska zveza ob vložitvi tožbe v obravnavani zadevi še niti ni bila razvezana, je sklepanje sodišča o tem pravilno.

12. Dejansko stanje, na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo sodbo, je naslednje: - tožnica in toženec sta sklenila zakonsko zvezo 20. 4. 2002, pred tem sta bila v zunajzakonski skupnosti od jeseni 2001, ko se je tožnica preselila v toženčevo stanovanje na B. v L.; - v razveznem postopku sta bila od 29. 6. 2009, takrat je njuna življenjska in ekonomska skupnost prenehala; -v zakonski zvezi sta se jima rodila dva otroka, leta 2003 sin B., 2004 pa hči L.; - toženec je 100 % imetnik poslovnega deleža v družbi B., d. o. o., ki jo je ustanovil sam leta 1990, pred začetkom zveze med strankama; tekom trajanja zakonske zveze se je osnovni kapital družbe povečal iz lastnih sredstev družbe; - tožnica je poslovni delež v družbi I., d. o. o., prav tako pridobila pred nastankom skupnosti med pravdnima strankama, osnovni vložek v družbo ni bil plačan iz skupnega premoženja strank; - nepremičnini, stanovanje na L. v L. in garaža sta bili kupljeni v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, kot kupec je nastopal toženec; - toženec je tekom trajanja zakonske zveze pridobil točke investicijskih skladov R. in G., ki jih je tekom postopka prodal in prejel zanje kupnino v skupni višini 792.836,25 EUR; - pravdni stranki sta v času pridobivanja premoženja v obdobju od 2001 do 2009 zaslužili tožnica 73.127,40 EUR, toženec pa 208.377,44 EUR neto dohodkov; - pri varstvu otrok so pomagale varuške, večino gospodinjskih del so opravili zunanji izvajalci; - zaradi šolanja na Fakulteti X je bila tožnica veliko odsotna od doma, - mesečni stroški preživljanja družine so znašali več kot 3.000,00 EUR.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o zmotni ugotovitvi začetka teka zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, po njenih trditvah naj bi to bilo že v začetku leta 2000, ne pa šele septembra 2001. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi o tem pravilno uporabilo določbo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter v teoriji in sodni praksi izoblikovana merila, po katerih se presoja, ali skupnost partnerjev ustreza pojmu zunajzakonske skupnosti iz te določbe. Prepričljiva je dokazna ocena sodišča, da sta postala zunajzakonska partnerja šele takrat, ko se je tožnica k tožencu stalno preselila, on pa je prekinil razmerje z drugo žensko. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče namreč ugotovilo, da je imela tožnica stanovanje v C. in se je tam večkrat nahajala zaradi šolanja in sedeža svoje družbe I., d. o. o. Da sta se s tožencem družila in je pri njem večkrat prenočila, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje za kvaliteten partnerski odnos, ki ustreza pojmu zunajzakonske skupnosti. Pritožbene trditve, da je toženec o tem navajal in izpovedoval nekonsistentno in neresnicoljubno, niso utemeljene, toženec je glede bistvenih okoliščin navajal enako, priznava, da se je tožnica k njemu preselila jeseni leta 2001, ne daje pa njuni zvezi v tem obdobju do poroke pomena zunajzakonske skupnosti. Tudi ne drži, da naj bi smiselno zatrjeval ekonomsko skupnost pravdnih strank že od leta 1999 dalje, kot trdi pritožba tožnice.

14. Neutemeljeno je tudi vztrajanje tožnice, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank 97,14 % poslovni delež v osnovnem kapitalu družbe B., d. o. o., v nominalni vrednosti 303.613,01 EUR. Po trditvah tožnice sporni poslovni delež predstavlja skupno premoženje zato, ker je prišlo do povečanja osnovnega kapitala iz sredstev, ki izvirajo iz skupnega premoženja zakoncev, namreč iz skupnih sredstev, pridobljenih z delom toženca v družbi. Tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja, da predstavlja temelj povečanega poslovnega deleža te družbe delo in ne lastninska pravica. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je družbo B., d. o. o., toženec ustanovil že v letu 1990 s svojim posebnim premoženjem, kar ni sporno. Tekom trajanja zakonske skupnosti (2004) je bil povečan osnovni kapital družbe, a iz lastnih sredstev družbe in ne iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank. Z vprašanjem, ali spada v skupno premoženje povečana vrednost poslovnega deleža družbe v primeru, ko je eden od zakoncev družbo ustanovil s svojim posebnim premoženjem, pa se je v času zakonske zveze povečala vrednost družbe in s tem posredno tudi vrednost poslovnega deleža drugega zakonca, se je sodna praksa že ukvarjala in zavzela stališče, ki ga je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa3. V povezavi z vlaganji zakoncev v družbo z omejeno odgovornostjo, ki je bila ustanovljena s posebnim premoženjem enega od zakoncev, je sprejeto stališče, da spada v času zakonske zveze povečana vrednost poslovnega deleža, ki ga je pridobil eden od zakoncev pred sklenitvijo zakonske zveze, v posebno premoženje tega zakonca. V sistemu zasebne lastnine spada namreč povečanje vrednosti kapitala v premoženje tistega, ki ima v lasti kapital, saj je temelj za prisvajanje lastninska pravica in ne delo. Pritožbeno stališče, da za konkretni primer navedeni judikat ni uporabljiv, ne drži. Enako tudi ne drži konstrukt, da naj bi bil poslovni delež družbe sicer dokapitaliziran z dobičkom podjetja, a naj bi bil ta posredno ustvarjen iz dohodkov toženca in naj bi zato predstavljal skupno premoženje. V konkretni zadevi je prvostopenjsko sodišče že na podlagi listinskih in drugih dokazov utemeljeno zaključilo, da se osnovni kapital družbe v času trajanja zakonske zveze ni povečal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, pač pa z lastnim premoženjem družbe (54. in 55. točka obrazložitve sodbe).

15. Prvostopenjsko sodišče je glede obsega skupnega premoženja pravilno izhajalo iz določbe 51. člena ZZZDR. Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Posebno premoženje pa zajema vse tiste premoženjske pravice, ki niso pridobljene z delom v času trajanja zakonske zveze. Pri tem lahko pride do prelivanja med skupnim in posebnim premoženjem, med ostalim tudi v primeru vlaganj posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje. Pravilno izpodbijana sodba sledi stališču, ki ga je zavzela sodna praksa, da ima v takšnem primeru mešanje premoženja lahko vpliv zgolj na višino deležev obeh zakoncev na skupnem premoženju, katerega vrednost se je povečala ravno zaradi posebnega premoženja drugega zakonca.

16. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve obsega skupnega premoženja pravdnih strank, v katerega sodi stanovanje na L. v L. z garažo ter terjatev, ki predstavlja kupnino od prodaje premoženja v investicijskih skladih. Dejanske ugotovitve sodbe, ki so delno oprte tudi na mnenje izvedenca finančne stroke, omogočajo zaključek, da navedeno premoženje, pridobljeno tekom trajanja zakonske zveze pravdnih strank, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in ne posebno premoženje toženca. Toženec je sicer trdil in dokazoval v postopku ter enako vztraja v pritožbi, da je tako kupnino za nepremičnine, kot za nakup točk investicijskih skladov, poravnal v celoti in izključno s svojim posebnim premoženjem, ne pa s sredstvi, ki sta jih pravdni stranki ustvarili tekom trajanja zakonske zveze z delom, medtem ko naj bi zakonca ves sprotni zaslužek porabila za preživljanje družine, nič od tega pa za vložek v nastanek skupnega premoženja. Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, je očitno prihajalo pri financiranju nakupa nepremičnin in investicijskih skladov do mešanja skupnega premoženja pravdnih strank in posebnega premoženja toženca. Še bolj to velja glede plačila kreditnih obveznosti najetega kredita ob nakupu stanovanja. Tudi glede plačila teh obveznosti je toženec zatrjeval, da jih je odplačeval izključno iz svojega posebnega premoženja in ne iz skupnih, v času trajanja zakonske zveze z delom pridobljenih sredstev. A teh trditev ni dokazal. Da sta zakonca tekom zakonske zveze pridobivala dohodek tudi z delom, ni sporno, torej je skupno premoženje sproti samodejno nastajalo, zato je očitno nelogično stališče toženca, da do mešanja z njegovim posebnim premoženjem v obliki prihrankov nikoli ni prišlo. Tako nepremičnini kot denarna terjatev, ki izvira iz vlaganj v investicijske sklade, zato sodijo v obseg skupnega premoženja. V skupno premoženje pa ni sodilo stanovanje v C., saj ga je tožnica pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe leta 1999 in notarskega zapisa iz leta 2000, kar je vse pred začetkom zunajzakonske skupnosti. Toženec v pritožbi izpostavlja kot odločilno, da se je tožnica v zemljiško knjigo vknjižila kot lastnica šele v letu 2006, med trajanjem zakonske zveze. Da vknjižba tožnice v zemljiško knjigo v konkretnem primeru ni relevantna pri ugotavljanju statusa tega premoženja, je pravilno poudarilo in obrazložilo že prvostopenjsko sodišče v 66. in 67. točki obrazložitve sodbe. Zato je neutemeljena zahteva toženca za plačilo protivrednosti kasneje prodanega stanovanja.

17. Pritožba tožnice pa ima delno prav glede odločitve o višini deležev na skupnem premoženju. Tudi po presoji pritožbenega sodišča deleži niso ustrezno določeni. ZZZDR vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena). Toženec je v okviru ugovora posebnega premoženja in tudi v nasprotni tožbi trdil in dokazoval, da je k skupnemu premoženju prispeval bistveno več kot tožnica, priznava ji zgolj simbolično višino deleža 0,1 %. Da je njegov delež bistveno večji, ker je v precej večjem obsegu kot tožnica prispeval k nastanku skupnega premoženja, je toženec nedvomno dokazal v postopku in s tem izpodbil zakonsko domnevo. A glede na vse v sodbi ugotovljene okoliščine razmerij in različnih oblik prispevkov zakoncev, je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da gre tožnici zgolj 8 % delež na skupnem premoženju.

18. Po določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Glede na naravo zakonske zveze in kompleksnost premoženjskih razmerij med zakoncema je jasno, da pri določitvi deležev matematični izračun prispevkov zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja ni vedno primeren in ima v tem pritožba tožnice prav. Dohodki zakoncev so sicer okoliščina, ki je že v zakonskem besedilu izpostavljena kot eno od meril za določitev deležev na skupnem premoženju. Tožnica je v obdobju trajanja ekonomske skupnosti med pravdnima strankama prejela 73.127,40 EUR neto dohodkov iz naslova plače, toženec pa 208.377,44 EUR, kar pomeni, da je njen delež izkazanega zaslužka v spornem obdobju od leta 2001 do 2009 nekaj več kot tretjina toženčevega, kar narekuje njegov večji solastniški delež. Naslednje merilo, ki vpliva na višino deleža na skupnem premoženju, to je skrb za varstvo in vzgojo otrok in gospodinjstvo, pa glede tožnice ni bilo ustrezno vrednoteno. Kljub ugotovitvam sodbe, da je imela ves čas v gospodinjstvu pomoč "zunanjih izvajalcev" ter da so pri varstvu otrok pomagale varuške, njen ugotovljen nekoliko višji prispevek pri negi, varstvu in vzgoji otrok predvsem v prvem letu njunega življenja, ko še nista obiskovala vrtca, po oceni pritožbenega sodišča ni tako neznaten. Zaradi rojstva dveh otrok enega za drugim je bilo vsaj v prvem letu po njunem rojstvu, kljub pomoči tretjih, njeno delo pri negi in varstvu otrok najmanj dve leti intenzivnejše in bolj naporno. Ni razlogov, da bi bilo to premalo cenjeno, ker je imela občasno pomoč tretjih oseb. Utemeljeno je tožnica poudarila še nadaljnjo okoliščino, da je bila tudi sama ves čas zaposlena, poleg tega pa ji časa, ki ga je porabila za študij, ni mogoče šteti v škodo, ampak bi se študij moral upoštevati kot njen trud in prispevek za bodoče povečanje in ohranjanja skupnega premoženja. Da je bil toženčev prispevek pri pridobitvi skupnega premoženja bistveno večji od njenega, ker je vlagal v nakup nepremičnin in skladov tudi svoje posebno premoženje (prodaja stanovanja, prihranki) ter visoke stroške preživljanja družine delno financiral tudi s svojimi prihranki, tožnica ne zanika in teh ugotovitev v sodbi ne izpodbija. Kljub temu pa ima prav, da je na podlagi celostne presoje razmerij med pravdnima strankama v obdobju, relevantnem za nastanek skupnega premoženja (2001 do 2009), njen delež na njem višji od prisojenega in znaša po oceni pritožbenega sodišča 15 %. Pri tem na takšno višino deležev na skupnem premoženju nima pomembnega vpliva pritožbena trditev toženca glede darila njegove matere S. B. v denarju 40.000,00 EUR, četudi drži, da so bile trditve pravdnih strank o tem nasprotne, prvostopenjsko sodišče pa je odločitev oprlo na večinsko stališče sodne prakse, da se darilo sorodnikov praviloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema. Toženec nadalje nima prav, ko v pritožbi izpostavlja, da točke sklada G. ne sodijo v skupno premoženje, ker je v času skupnosti kupil le 22037 točk tega sklada, preostanek pa že pred pričetkom skupnosti pravdnih strank. Prvostopenjsko sodišče je namreč v obseg terjatve v obliki kupnine od prodaje točk vzajemnih skladov upoštevalo in obračunalo le tisto število točk G., ki jih je toženec pridobil tekom trajanja zakonske zveze, torej le omejnenih 22037 točk tega sklada.

19. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo polovice vrednosti kupnine za prodane točke investicijskih skladov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da tožbeni zahtevek v tem delu predstavlja predlog delne civilne delitve skupnega premoženja, za kar pa tožnica ni izkazala nobenih upravičenih razlogov. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na smotrnost predlaganega načina delitve. Sodna praksa sicer omogoča, da bivši zakonec v določenih primerih z obligacijskim zahtevkom za izplačilo protivrednosti svojega deleža na stvari doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, a le v primerih, če za to obstajajo posebne okoliščine, ki jih v obrazložitvi sodbe pravilno povzema prvostopenjsko sodišče4. Tudi če se opravlja delitev v pravdi, pa je primerno, da se opravi delitev celotnega premoženja, ki je predmet zahtevka. Zgolj delna delitev skupnega premoženja ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju5. 20. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je deleža pravdnih strank na skupnem premoženju določilo v razmerju 15 % (tožnica) in 85 % (toženec). V ostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Obe pravdni stranki s pritožbo izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. Toženec meni, da je gledano na celoto uspeh tožnice precej nižji kot njegov, uspela naj bi le v deležu cca 10 do 12 %. Navaja, da je bil sam primoran vložiti nasprotno tožbo, medtem ko je tožnica vseskozi koristila taksne oprostitve in brezplačno pravno pomoč. Prvostopenjsko sodišče je o stroških odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo, da sta obe stranki po tožbi in nasprotni tožbi uspeli le z delom svojega zahtevka, zato naj vsaka krije svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uspeha pravdnih strank glede na obseg in raznovrstnost njunih zahtevkov ni mogoče izračunati po matematičnih pravilih, zato je ustrezno uspeh določiti ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Tožnica je delno uspela s svojim tožbenim zahtevkom na ugotovitev obsega skupnega premoženja (glede stanovanja, garaže in denarne terjatve v višini 792.836,25 EUR) ter uspela z zahtevkom na določitev deleža na tem skupnem premoženju 15 %, medtem ko je bil zavrnjen njen višji zahtevani delež (do 50 % deleža) ter zahtevek na ugotovitev, da skupno premoženje predstavlja poslovni delež na družbi B., d. o. o., v nominalni vrednosti 303.613,01 EUR ter zahtevek na civilno delitev denarne terjatve. Toženec je delno uspel z ugovorom, da družba B., d. o. o., ne sodi v skupno premoženje ter glede njegovega višjega deleža na skupnem premoženju od zakonske domneve, njegov ugovor obstoja izključno posebnega premoženja in drugačne zahtevke iz nasprotne tožbe pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zato ne drži, da naj bi znašal uspeh toženca v postopku 88 – 90 %, kot trdi v pritožbi. Po oceni pritožbenega sodišča je, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, tudi ob upoštevanju višjega deleža tožnice na skupnem premoženju v pritožbenem postopku, najprimernejša in skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP odločitev, po kateri glede na približno polovičen uspeh strank v pravdi in nastale stroške, vsaka sama krije svoje stroške postopka.

22. Na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Tožnica je s pritožbo delno uspela in je zato upravičena do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Njen pritožbeni uspeh sodišče druge stopnje ocenjuje na cca 10 %, zato ji mora toženec, ki s svojo pritožbo ni uspel, povrniti 10 % od priglašenih stroškov za sestavo pritožbe (6.360,00 EUR nagrade za pritožbo po tar. št. 3210, 20,00 EUR nagrade po tar. št. 6002, skupaj z 22 % DDV 7.783,60 EUR), torej 778,36 EUR. Od tega zneska mora toženec tožnici plačati v primeru zamude še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožnika pa sama krijeta vsak svoje stroške odgovora na pritožbi, ker glede na vsebino vlog ne gre za potreben strošek postopka (155. čl. ZPP).

1 VSRS odločbe II Ips 83/2014, II Ips 55/2012, II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007, II Ips 443/2008. 2 Sodba VS RS II Ips 163/2017. 3 VS RS II Ips 387/2011, VSL II Cp 424/2017, primerjaj še Hudej J. Ščernjavič, I.: Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik 2015, št. 72. 4 Več o tem Jasna Hudej, Iztok Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 128 (2011). 5 Primerjaj VS RS II Ips 22/98, II Ips 603/2007, II Ips 876/2006.