Jedro

Nadzor nad skladiščenjem pomeni, da skladiščene stvari ne smejo biti postavljene tako, da lahko povzročijo škodo. Dejstvo, da tožena stranka, kakor zatrjuje, večkrat dnevno pregleda stanje na deponiji ne zadostuje, ampak bi morala poskrbeti za varnost na deponiji tega pa očitno ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo iz škodnega dogodka dne 2. 9. 2010 v znesku 2.500,00 EUR in pravdne stroške v znesku 1.006,62 EUR. V presežku do vtoževanih 3.500,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Takšno sodbo v njenem obsodilnem delu s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne podrejeno njene razveljavitve in vrnitve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 159. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zmotna je pritožbena trditev, da je bil okvir postavljen v prostor, ki je za to namenjen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil težak kovinski okvir svetle barve prislonjen k steni na odlagališču za palete. Tej ugotovitvi tožena stranka ne oporeka, zato je mogoče zaključiti, da okvir ni bil odložen na mesto namenjenem za odlaganje takšnih kosov, ampak na mesto, ki je bilo izrecno namenjeno odlaganju palet. Mogoče je tudi zaključiti, da je bil okvir nevarno postavljen saj je bil na steno le prislonjen in to v prostoru namenjenem za odlaganje palet. 7. Za objektivno odgovornost tožene stranke po določilu 159. člena OZ ni potrebno ugotoviti, da je šlo za nevarno stvar in da bi bila lastnica okvirja tožena stranka ampak le, da je bil težak kovinski okvir v stavbi, ki je last tožene stranke, nevarno postavljen.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil težak kovinski okvir večjih dimenzij le prislonjen na steno in to v prostoru, ki je bil namenjen za odlaganje palet. Že iz teh dejanskih ugotovitev je mogoče zaključiti, da je bil okvir postavljen nevarno. Bil je le prislonjen na steno in to v prostoru, ki je bil namenjen za odlaganje povsem drugačnih stvari, to je palet, te pa so manjših dimenzij in ni nevarnosti, da bi komu padle na glavo, kakor je tožnici padel okvir.

9. Za ugotovitev, da je okvir, ki je bil le prislonjen v prostoru za odlaganje palet postavljen nevarno ni potrebno mnenje izvedenca, saj ta ne more odločati o tem ali je bil okvir postavljen nevarno ali ne, ampak bi v danem primeru lahko ugotavljal le kako je bil okvir postavljen. Ta dejstva pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in niso sporna. Zaključek ali ugotovljena dejstva pomenijo nevarno postavljeno stvar ali ne pa je na strani sodišča. 10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov tudi pravilno zaključilo, da tožnica v okvir ni posegla. Tožnica je prišla v prostor z namenom, da vzame paleto in to je tudi poizkusila storiti. Iz videoposnetka, ki si ga je ogledalo tudi pritožbeno sodišče, je nedvomno mogoče zaključiti, da tožnica palete ni vleka izpod okvira kakor to želi prikazati tožena stranka. Tožnica se je sklonila in v tem trenutku je okvir pričel padati.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Opustila je nadzor nad odlagališčem, to pa pomeni protipravno ravnanje tožene stranke. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala neprimerno skladiščenje kovinskega okvirja in očitala toženi stranki, da ni poskrbela za pravilno skladiščenje, kar zadostuje za trditveno podlago glede opustitve nadzora in s tem tudi glede protipravnosti ravnanja tožene stranke.

12. Nadzor nad skladiščenjem pomeni, da skladiščene stvari ne smejo biti postavljene tako, da lahko povzročijo škodo. Dejstvo, da tožena stranka, kakor zatrjuje, večkrat dnevno pregleda stanje na deponiji ne zadostuje, ampak bi morala poskrbeti za varnost na deponiji tega pa očitno ni storila.

13. Zmotna so pritožbena izvajanja glede soprispevka tožnice, ker naj bi povprečno izkušen človek bil bolj previden ob vstopu na deponijo. Glede na to, da je bila deponija prosto dostopna celo obiskovalcem trgovskega centra in da je bil okvir prislonjen v prostoru za odlaganje palet (kjer povprečno izkušen človek ne pričakuje k steni prislonjenega težkega okvirja) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da soprispevek tožnice ni podan.

14. Tožena stranka pavšalno nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine za nematerialno škodo, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu sodbo preizkusilo v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

15. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica trpela tri dni stalne hude telesne bolečine, en teden srednje hude stalne, en mesec lahke stalne in dva meseca občasne lahke ter nevšečnosti kot so RTG snemanje, več pregledov pri zdravniku, šivanje rane in jemanje analgetikov ter da je pretrpela močan kratkotrajen primaren strah in sekundaren strah od oskrbe do odstranitve šivov to je deset dni je pravilen in v skladu z odškodninsko pravno normo 179. člena OZ zaključek sodišča prve stopnje, da je pravična in primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR in za strah 500,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je tudi skladna z višinami odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

16. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).