Jedro

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da se je s tožečo stranko le dogovarjala, da bo pogodba (prodajna), iz katere bi izhajala taka zaveza tožeče stranke (plačilo kupnine), šele sklenjena, ne pa tudi, da je bila sklenjena. Zatrjevani dogovor o načinu plačila obveznosti (s pobotom), bi bil šele posledica sklenjene prodajne pogodbe. Namen izvedbe dokazov je ugotavljanju resničnosti zatrjevanega, a le, če gre za pravno pomembna dejstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi ter toženi stranki naložilo plačilo glavnice v znesku 25.960,00 EUR in stroškov v znesku 9.336,76 EUR, vse s pripadki.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek po tožbi oziroma izvršilnem predlogu tožeče stranke, podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo celotnih pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP, ker toženi stranki ni dopustilo uporabe dokazov, s katerimi bi dokazala svoje trditve, saj ni prebralo treh predlaganih listin v angleškem jeziku ter s tem v zvezi ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Navedeni dokazi naj bi bili v povezavi s substancirano in sklepčno trditveno podlago, ki ji tožeča stranka ni nasprotovala, neizvedba omenjenih dokazov pa predstavlja tudi bistveno kršitev postopka, ki zaradi preprečevanja kontradiktornosti v postopku vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, posledično tudi na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka je pravočasno vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa prisodi tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko ni prebralo listin v tujem jeziku, saj 226. člen ZPP postavlja zahtevo po overjenem prevodu, v skladu z 212. členom ZPP pa nosi dokazno breme tisti, ki nekaj zatrjuje. Tožeča stranka v nadaljevanju tudi odgovarja, da je nasprotovala navedbam tožene stranke o obstoju dogovora o drugi terjatvi in kompenzaciji, o čemer pravdni stranki nikoli nista sklenili dogovora. V zaključku tožeča stranka navede še, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne zasliši zakonitega zastopnika tožene stranke v skladu z 213. členom ZPP. Opozarja, da je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so že pojmovno potrebni stroški pritožbenega postopka, saj le tako lahko stranka uresniči pravico do kontradiktorne obravnave.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke tako po temelju kot višini ni bil sporen, med pravdnima strankama obstaja spor le glede obstoja dogovora o nakupu 116 kosov zamenljivih kesonov za tovorna vozila in 32 kosov kontejnerskih prikolic v skupni vrednosti 61.600,00 EUR, s čimer naj bi potrditvah tožene stranke pravdni stranki terjatev tožeče stranke pobotali. Tožena stranka je v tej višini postavila pobotni ugovor, ki ga je sodišče obravnavalo kot materialnopravni ugovor, čemur tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, saj je tožena stranka s tem hotela dokazovati vsebino dogovora, zapisanega v listini, ki je bila predložena v tujem jeziku (sodišče prve stopnje je iz tega razloga ni upoštevalo kot dokaz). Zaradi neizvedbe predlaganega zaslišanja zatrjuje kršitev 7. člena ZPP.

8. Zatrjevana relativno bistveno kršitev določb postopka ni podana. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje ni v tem, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevanega dogovora, temveč v tem, da je dogovor, kot ga je tožena stranka zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje, nepomemben za odločanje v tej zadevi (glej zadnji del obrazložitve točke B.10). V pritožbi je zatrjevano, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je bil v letu 2013 sklenjen dogovor med strankama, da bo upnik najprej prevzel blago in obveznost plačila blaga nato se bodo medsebojne terjatve pobotale. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da se je s tožečo stranko le dogovarjala, da bo pogodba (prodajna), iz katere bi izhajala taka zaveza tožeče stranke (plačilo kupnine), šele sklenjena, ne pa tudi, da je bila sklenjena. Tako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi sedaj v pritožbi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka na sestanku v Beogradu izjavila, da bo preučila možnost nakupa, z elektronskim sporočilom pa potrdila interes za nakup. Iz navedb tožene stranke ne izhaja, da je bila prodajna pogodba (o prodaji določeno opreme za tovorne prikolice) sklenjena, temveč le, da sta se stranki o tem pogajali. Zatrjevani dogovor o načinu plačila obveznosti (s pobotom), bi bil šele posledica sklenjene prodajne pogodbe. Pravice in obveznosti ustvarja šele sklenjena pogodba (primerjaj prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika). Ker torej tožena stranka konkretno sploh ni zatrjevala, da je do sklenitve prodajne pogodbe o prodaji 116 kosov zamenljivih kesonov in 32 kosov kontejnerskih prikolic sploh prišlo, je zatrjevanje dogovora v zvezi z nameravanim plačilo kupnine (s pobotom) pravno nepomembno.

9. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ni izvedlo predlaganega zaslišanja strank. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (primerjaj prvi odstavek 213. člena ZPP). Namen izvedbe dokazov je ugotavljanju resničnosti zatrjevanega, a le, če gre za pravno pomembna dejstva. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje kršitev 7. in 213. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo izvedbo zaslišanja strank in predlagan vpogled v listinske dokaze (zadnjega pritožba izrecno niti ne napada).

10. Višje sodišče je s tem vnaprej odgovorilo na pritožbeno navedbo, da naj bi bila vsebina dogovora, ki ga je tožena stranka dokazovala z listinami v tujem jeziku in z zaslišanjem strank (izrecno zakonitega zastopnika tožene stranke), neprerekana s strani tožeče stranke. Tudi sicer ne drži, da tožeča stranka zatrjevanemu dogovoru ni nasprotovala, saj je na 2. in 3. strani pripravljalne vloge z dne 28. 11. 2014 obstoju dogovora izrecno nasprotovala z navedbo konkretni razlogov, ki jim je tožena na prvem naroku za glavno obravnavo nasprotovala le z golim prerekanjem.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka krije sama stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča in torej tako nastali stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP). V odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni opozorila na pravno pomembne okoliščine (upoštevajoč zgoraj navedene razloge).